Neumnost ali zgolj drža?

Ali so navadni ljudje v očeh oblastnikov neumni?

Včasih se res zdi, da verjamejo, da so navadni ljudje lahkoverni, naivni in vodljivi. Verjamejo, da je mogoče z njimi manipulirati – zlasti z njihovimi čustvi. Prepričani so, da je dovolj, če imajo na voljo udobje in zabavo, kruh in igre, saj se potem ne osredotočajo na resna politična vprašanja in si ne zastavljajo vprašanj o pravi naravi oblastnih odnosov.

Oblastniki bi najraje videli – da so oblastniki še naprej in kolikor dolgo je mogoče. A zakaj?

Zaradi koristi, denarja, privilegijev? Ne, tak odgovor ne bi bil dovolj natančen in bi pojasnil premalo. Potrebujemo boljšega.

Preverjeno dejstvo namreč je, da se ljudje, ki imajo vsega dovolj, oklepajo oblasti enako močno kot ljudje, ki nimajo ničesar. Torej je nekaj na sami oblasti, kar bi radi, ne v denarju ali privilegijih.

Oblast je kakor azil. Kdor kot oblastnik krši zakon in govori stvari, ki ne zdržijo resnega premisleka, se boji časov, ko ne bo na oblasti. Tam ga namreč čakajo povsem drugačne razmere, kot jih omogoča in ponuja oblast kot varen azil. Iz izkušenj vemo, da se najbolj problematični oblastniki najbolj oklepajo oblasti, ker se kratko malo bojijo posledic, ko ne bodo več na oblasti.

Zastopniki oblasti so ljudje, ki hočejo priznanje in potrjevanje; enako velja tudi za druge ljudi. Zunaj oblastnega azila so namreč zgolj bolj ali manj nezanimivi navadni državljani, izgubljeni v množici. Na oblasti pa so Nekdo. Ali pa se jim vsaj zdi, da so, ker potrebujejo privide o lastni identiteti, kdo so v resnici.

Poleg tega vztrajanje na oblasti človeka spremeni. Nekatere spremeni zelo na slabše in se začnejo obnašati še bolj neracionalno, kot se že sicer. Spremeni se tudi njihovo presojanje o tem, ali si oblast sploh zaslužijo. In potem ne vidijo, da bi morali oditi. Ker res ne vidijo.

Oblastniki tudi niso sami. Oblasti ne izvajajo sami, okoli njih so drugi oblastniki in podporniki. Vsi ti nimajo nobene koristi, če odidejo z oblasti, zato jih podpirajo. Torej imajo vse razloge, da vztrajajo in se oklepajo oblasti. Tako prijetno je čutiti podporo drugih, njihovo laskanje in občasno klečeplazenje.

Vztrajanje na oblastnem položaju sicer ni sporno ali problematično samo po sebi. Obstajajo tudi dobro oblastniki, ki veliko naredijo za druge. Tako je šele, ko vztrajajo, a bi morali oditi, ker jim volivci sporočajo, da je čas za odhod.

In zelo težko je doseči, da oblastniki odidejo – celo tedaj, ko delajo škodo. Ljudje jih dolgo podpirajo ali pa postanejo pasivni. Zakaj?

Sporno delovanje oblastnikov lahko ljudje prenašajo dolgo časa, če so prepričani, da so njihovi nasprotniki še slabši in so zanje nevarni. Plačajo ceno, ker je tveganje, da pridejo na oblast drugi, preveliko. In ko se enkrat javno opredelijo za svoje oblastnike, si ne bodo premislili, ker je zopet treba plačati socialno ceno, kajti ljudje okoli njih bi jim premik morda zamerili.

Oblastniki, ki kršijo pravila, niso avtomatično kritizirani. Njihovi podporniki lahko prepoznajo zmožnost kršenja pravil kot zmožnost, da jih kršijo tudi v njihovo korist. In če jim je v korist, jih bodo podpirali še naprej. Ni torej res, da so vsi ljudje enoznačno za pravno državo.

In zakaj se pogosto zdi, da so ljudje pasivni in ne storijo ničesar, ko oblastniki ne delajo dobro?

Obstaja koncept, ki se imenuje pluralistična nevednost.

To je zelo uporaben psihološki koncept, ki nam pomaga razložiti, kako razmišljajo posamezniki.

Vsak zase misli, da je v svojih prepričanjih sam in se razlikuje od večine, zato v javnosti molči, ker se ne želi izpostavljati, saj ve, kako neprijetno zna biti. To vidimo že v osnovni šoli, ko so otroci v glavnem tiho celo tedaj, ko jih učitelj pozove, naj kaj rečejo. Nihče noče izpasti neveden, neumen ali celo izzivalen. Vzgajanje za kritično razmišljanje je zato skoraj povsem nemogoče.

Tragedija je, da včasih večina misli enako ali podobno, a ker se nihče ne izpostavi, tega ne morejo vedeti. Posamezniki se obnašajo skladno s tem, kar verjamejo, da mislijo drugi, ker ne vedo, kaj zares mislijo. In ker enako velja za druge, se množica ljudi obnaša skladno z napačnim sklepom, kaj mislijo drugi.

Dodam lahko naučeno nemoč. To je še en psihološki mehanizem, ki nam pove, da ljudje morda kdaj poskušajo kaj povedati ali spremeniti, a dobijo izkušnjo, da so zgolj nemočni, ker jih zavrnejo ali kritizirajo, včasih pa celo povsem ignorirajo. Potem odnehajo – in so zares nemočni.

Iz zapisanega pa sledi presenetljiva ugotovitev. Da bi ljudje vedeli, kaj mislijo drugi, je koristno oditi na skupne shode, kjer se lahko prepričajo. Prav zato se jih oblast tudi boji in jih vedno skuša omalovaževati, češ da so zgolj nekakšni refleksni odzivi ljudi, ki jih kajpak ne marajo.