Rabindranath Tagore je napisal kratko zgodbo z naslovom Papagajeva vzgoja (Tota-kahini). Napisal jo je leta 1918, ob koncu prve svetovne morije torej.
To je zelo preprosta in poučna zgodba.
Živi kralj, ki nekega dne ugotovi, da je njegov papagaj povsem neveden. Živi po svoje, je zelo lep, skače z veje na vejo, ponavlja, kar sliši, a je še vedno neveden. Torej nima znanja, kar pomeni, da ne zna recitirati svetih besedil, zlasti pa ne pozna pravil lepega vedenja. Kralj mahoma ugotovi, da to nikakor ni dobro, zato velemojstrsko sklene, da ga je treba pod nujno izobraziti in naučiti lepih manir.
Tega se kajpak ne bo lotil sam, saj to kralju ne pritiče. Papagajevega vzgajanja in izobraževanja se zato lotijo učenjaki, ki so za tak posel najbolj poklicani. Morda predstavljajo pedagoški establišment, kaj pa vem.
Vem pa, da najprej modro ugotovijo, da je vzrok papagajeve nevednosti njegovo naravno okolje, ki se jim nikakor ne zdi primerno. Brez posebnega truda sklenejo, da potrebuje drugačno okolje. In ga ročno naredijo.
To je zlata kletka, ki je tako lepa in prečudovita, da jo hodijo občudovat ljudje od blizu in daleč. Zlatar veliko zasluži in je kajpak zadovoljen. Učenjaki začnejo prepisovati knjige in prepisovati prepisane knjige ter ustvarijo velikanske kupe zelo pametnega učnega gradiva. Vsi so zadovoljni, uradniki skrbijo za red v kletki, kajti red mora biti, nadzirajo drug drugega, kajti še bolj kot red je potrebna in pomembna kontrola, in so tudi sami silno zadovoljni.
Zadovoljni so torej vsi. Kaj pa sledi?
Kralj seveda hoče videti končni izdelek, zato se odpravi v šolo – pardon, v zlato kletko. Zlahka ugotovi, saj to ni tako težko, da je tam vse tako, kot mora biti. Je veličastno, lepo urejeno in pod kontrolo. Seveda mu pokažejo tudi učenca, tj. papagaja.
Kralj opazi, da mu v kljun tiščijo liste iz knjig, da bi jih prežvečil. Nad tem, kar vidi, je naravnost navdušen. Misli si, da bo papagaj iz dneva v dan bolj učen. Kaj pa se dogaja papagaju?
Čivkati in peti sicer ne more, ker ima v kljunu ogromno listov iz knjig, a je še živ. Ko posije sonce, skuša zamahniti s krili in s kljunom kljuva po rešetkah zlate kletke. Ljudje, zadolženi za njegovo izobraževanje in vzgajanje, ugotovijo, da je tako vedenje povsem nedopustno, zato pokličejo kovača, da izdela verigo, s katero ga vklenejo, hkrati pa mu še pristrižejo krila.
Tam so kajpak ves čas učenjaki, ki imajo v eni roki knjigo, v drugi pa palico. Sedaj naj bi bilo končno vse tako, kot mora biti.
Le da ni, kajti papagaj čez čas kratko malo umre. Eksperimenta je klavrno konec.
Namesto kontrole in gore knjig bi morali v ospredje postaviti dobronamernost. To bi bila dobronamerna šola. Ali pa sočutna.
Tagore šole sploh ni maral; podobno velja za številne učence in dijake. Verjel je, da je prava šola tista, ki vzgaja mlade ljudi v skladju z vsem bivajočim. In kako bi to zgledalo?
To bi bila šola, v kateri bi bilo v ospredju kritično mišljenje. Učenci bi spoznavali, da ne bodo nikoli samostojno mislili, če se bodo bali napačnih odgovorov. Ne bojijo se jih, učitelji pa jih za napačne odgovore na kaznujejo.
To je tudi šola, v kateri učitelji berejo učence kot besedilo, ki ima smisel. Vedo, da otrokovo vedenje vselej nekaj sporoča, zato ga ne hitijo diagnosticirati, klasificirati oziroma razvrščati.
V sočutni šoli postajajo otroci to, kar še niso. Šola jih varuje pred prehitrim in predčasnim določanjem.
Benevolentnega učitelja pa ni brez podpore. Šola, ki ga obravnava z nezaupanjem in ga nenehno kontrolira, ustvarja nasprotje od tega, kar sicer uči. Učitelji so zato deležni podpore.
Naj za konec poudarim, da dobronamernost ni popustljivost. Tagorejeva šola ima ritem, učitelji so zahtevni, učenci delajo. Razlika je le v tem, od kod prihajajo zahteve: iz zaupanja v otroka ali iz strahu pred njim.
Obstaja tudi razlika med sočutjem in dobronamernostjo. Prvo je poskus zmanjševanja trpljenja drugega, dobronamernost pa je širokogrudna naravnanost na drugega, še preden sploh trpi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar