Za drugačno šolo – 2.

Ne bi smelo biti pretežko dojeti, kar kažejo raziskave že dolgo. Ujetost v logiko standardiziranega testiranja in merljivih kognitivnih rezultatov, ki se je v zadnjih letih še okrepila z različnimi educational accountability sistemi, je privedla do tega, da šole črpajo čas iz predmetov in dejavnosti, ki jih ni mogoče testirati na enake načine kot matematiko ali naravoslovne predmete. Likovna umetnost, glasba, telesna vzgoja, pa tudi socialno in čustveno učenje so bili žrtvovani v imenu boljših rezultatov na standardiziranih testih. Kot da morajo biti otroci z ozko določenim znanjem napolnjene posode, ne pa predvsem duhovna, socialna in čustvena bitja, kar dejansko so.

Biti pameten še ne pomeni biti dober

Matematiki si ne izmišljujejo matematike, temveč odkrivajo nekaj, kar je neodvisno od njihovega uma. To pomeni, da nimajo svobodne volje ali prostih rok, da izumljajo, kar jim je morda všeč ali se jim subjektivno dopade. Pitagora je tako odkril izrek, ni si ga izmislil. To pomeni, da ima um dostop do realnosti, ki je neodvisna od ljudi.

Moralna občutljivost kot problem

Dragi Dušan,

 

kaj je potem človek, ki posili? Kako mu ni jasno? Kje se je izgubil? Zakaj moram jaz razumeti, on pa ne? Zakaj je spraševanje o tem zgolj na moji strani?

Kaj je potem človek, ki udari drugega človeka?

Kje je tu manipulacija?

Pa ne gre zgolj za to, kar se je zgodilo. Gre za vsak dan.

Za drugačno šolo

Sodobna nevroznanost, še posebej delo Antonia Damasia in drugih raziskovalcev čustvene nevroznanosti, jasno kaže, da čustva niso nekakšna motnja racionalnega mišljenja, temveč so konstitutivni, organski del kognicije. Prefrontalni korteks, ki je odgovoren za najvišje kognitivne funkcije, je tesno povezan z limbičnim sistemom, ki procesira čustva. Odločanje, reševanje problemov, kritično razmišljanje že vključujejo čustveno evalvacijo. Ko šole poudarjajo samo kognitivno učenje in zanemarjajo čustveno dimenzijo, v resnici ne razvijajo celovite kognicije, temveč zgolj zelo ozek vidik intelektualnih sposobnosti, in sicer s pomočjo prenašanja znanja, čemur sledi večno testiranje in preverjanje otrok, koliko znajo.

Obraz, ki je pred menoj

Medtem ko ima na drugem koncu sveta nekdo interes, da uveljavlja brezmejno moč, se sam posvečam oblikovanju kurikula za inovativna in inkluzivna učna okolja, ki temelji na egalitarnosti, družbeni pravičnosti in sočutju. Naj poudarim, da pri tem ne gre zgolj za tehnološko rešitev ali za didaktični pristop. Mislim na epistemološko in politično vprašanje samega razumevanja inkluzije, ki jo po navadi razumejo preveč šablonsko in preozko.

Otroci s posebnimi potrebami in umetna inteligenca kot potrpežljivi učitelj

Trenutno sem v Madridu, zvečer odpotujeva Valladolid, kjer se zberemo predstavniki štirih držav, izvajalci mednarodnega projekta z naslovom Uporaba digitalne tehnologije pri oblikovanju učnih okolij za učence s posebnimi potrebami. Poseben del projekta je program Razvijanje kurikula za krepitev čustvene pismenosti. Čisto naključje, da sem za Božič dobil darilo v obliki knjige: Hoffman, R. & Beato, G. (2024). Superagency: What Could Possibly Go Right with Our AI Future. Simon & Schuster, ki mi pomaga pri oblikovanju skic za moj prispevek k projektu.

Alternativa moji morali

V čem je razlika med moralo in etiko? To je zelo pomembno in aktualno vprašanje. Naj začnem pri tem, kar je zelo aktualno.

Kaos, ki ga ustvarja Trump, ni le destruktiven. Morda se sliši čudno, toda res je, da je obenem tudi generativen. Iz njega namreč lahko vznikne nov red.