Matematiki si ne izmišljujejo matematike, temveč odkrivajo nekaj, kar je neodvisno od njihovega uma. To pomeni, da nimajo svobodne volje ali prostih rok, da izumljajo, kar jim je morda všeč ali se jim subjektivno dopade. Pitagora je tako odkril izrek, ni si ga izmislil. To pomeni, da ima um dostop do realnosti, ki je neodvisna od ljudi.
Zadeva se zaplete, če pomislimo na obstoj neskončnega Božjega uma, v katerem obstajajo idealne forme. Je torej realnost v Božjem umu in je to, kar posameznik zmotno imenuje moj um, znotraj Božjega uma, ki ima dostop do samega sebe?
Razum nam vsak dan reče, da živimo v fizičnem svetu. Okoli nas so fizični ali materialni objekti, naše telo je materialni objekt, narejen iz atomov. Enako velja za naše možgane. Tako smo navajeni in tako verjamemo. Kakšna je potem narava realnosti? Je fizična oziroma materialna ali pa je morda matematična, saj fizika za opis realnosti vselej potrebuje matematiko? Matematični problemi so namreč resnični in so realni, kot rečeno. Niso izmišljeni.
Od kod torej matematika? In od kod jezik, če ugotavljamo, da vsak jezik počiva na prejšnjem jeziku? Od kod življenje, če pa se vsak dan lahko prepričamo, da nežive stvari ne povzročijo življenja? Kaj, če je vse to, matematika, jezik, življenje, fundamentalna značilnost samega kozmosa?
Zadeva kajpak ni preprosta, še manj je enoznačna. Obstaja tudi drug način razmišljanja, ki se z zapisanim ne strinja povsem.
Konstruktivisti in nominalisti trdijo, da matematika ni odkrivanje, temveč je konstruiranje. Tudi matematične resnice so človeške konstrukcije, poudarjajo. So sicer izjemno natančne in zelo rigorozne, konsistentne konstrukcije, vendar so vseeno konstrukcije. Ko Pitagora odkrije svoj izrek, v resnici konstruira sistem, kjer ta izrek velja zaradi aksiomov, ki jih je postavil. Spremenimo aksiome, to so naredili v ne-evklidskih geometrijah, in njegov izrek ne velja več. To ne pomeni, da je bil kdaj napačen, saj ni bil, pomeni le, da velja relativno v določenem sistemu pravil, medtem ko v drugem ne velja.
Ludwig Wittgenstein bi šel še dlje. Trdil bi, da je matematika jezikovni konstrukt, sistem pravil, ki ga vzpostavimo kot skupnost. Matematične resnice niso opisi neodvisne realnosti, temveč so normativna pravila za manipuliranje simbolov. Ko rečemo 2+2=4, ne opisujemo nekega platonističnega dejstva, temveč ponavljamo pravilo naše matematične jezikovne igre.
Vse skupaj je torej zelo zanimivo, predvsem pa je odprto.
Če je torej fizika pri opisovanju realnosti odvisna od matematike, ali ima Max Tegmark prav, ko trdi, da vesolje ni samo opisljivo z matematiko, temveč je matematična struktura? To pomeni, da ne obstajajo fizični objekti, ki jih nato opisujemo z enačbami, pomeni, da fizični objekti dobesedno so enačbe. Elektron ni nekaj, kar matematično opišemo, ker je valovna funkcija, sam matematični objekt.
Lahko gremo še naprej. Atomi, iz katerih smo narejeni, so večinoma prazen prostor oziroma vakuum, v katerem obstajajo kvantna polja – torej ni absolutno prazen. Kvantna mehanika nam pove, da osnovni gradniki realnosti niso majhni materialni kamenčki, temveč so valovanje v poljih, ki ga opisujemo z matematičnimi funkcijami.
Če je torej matematika tako fundamentalna, če je realnost sama matematična, zakaj potem obstaja ravno ta matematika in ne katera druga? Zakaj vesolje sledi pravilom, ki jih odkrivamo, namesto da bi bilo popolnoma kaotično?
Če je matematika resnična, če jezik počiva na prejšnjem jeziku, če življenje ne more izvirati iz nežive materije, potem morda vse to že izvorno prebiva v strukturi same realnosti. Vesolje tako ni mrtva materija, ki nato slučajno proizvede um, jezik, življenje in matematiko, temveč vse to vsebuje že od samega začetka. Matematične strukture bi v tej perspektivi bile inherentni organizacijski principi kozmičnih procesov.
Obstaja pa vprašanje, ki se mi trdovratno zastavlja vsakič znova: Kako je bil mogoč prvi jezik? Če jezik ni možen brez prejšnjega jezika, potem imamo pred seboj problem neskončnega regresa ali neskončno verigo predpogojev.
Podobno je z življenjem. Če je vse zgolj fizikalno-kemijski proces, potem je življenje samo posebej organiziran fizikalno-kemijski proces. Toda če je življenje kvalitativno nekaj drugega, potem imamo res problem, kako lahko življenje nastane iz nečesa kvalitativno drugačnega, kot je življenje.
Vsekakor lahko rečem, da ima realnost inherentno inteligibilnost, kar pomeni, da je strukturirana tako, da je razumljiva, da je torej dostopna umu. Vsaj to gotovo drži.
Če je realnost sama inteligibilna, če je strukturirana matematično, lingvistično, biotično, potem domneva, da obstaja um, ki ustvarja in vzdržuje to strukturo, ni povsem nora. Ali naključje lahko proizvede matematično urejenost kozmosa? Ali lahko čista materialna vzročnost proizvede logos, razumnost in um?
Klasična teologija bi kajpak odgovorila na kratko: ne. Kozmos je inteligibilen, ker je produkt inteligence. Bog ni samo prvo gibalo, temveč je tudi Logos, Razum, ki strukturira celotno realnost. Ko naš končni razum spoznava matematične resnice, spoznava strukture, ki jih je ustvaril neskončni Razum. In ko razvijemo jezik, ne ustvarjamo nečesa povsem novega, temveč participiramo v Logosu, v Besedi, ki je od začetka.
Lahko pa uberemo tudi drugo pot, ki ni nič slabša.
Lahko rečemo, da zgolj antropomorfiziramo kozmos. Morda je inteligibilnost realnosti preprosto brutum factum: tako pač je, ne potrebujemo nobenega nadaljnjega razloga. Morda matematične strukture ne obstajajo v umu, temveč so način, kako realnost je. Ta je strukturirana tako, da dopušča obstoj uma, ki jo spoznava. Tega ni nihče načrtoval, taka je njena narava.
Ali pa je vse skupaj še bistveno drugačno.
Kant bi rekel, da ne moremo nikoli izvedeti, kakšna je realnost sama po sebi, ker nimamo dostopa do stvari, kakršne so same po sebi (nemš. Ding an sich). Vse, kar spoznavamo, spoznavamo skozi strukture našega uma. Matematika je v tej perspektivi transcendentalna struktura našega spoznavanja. To pomeni, da so prostor, čas, kavzalnost, števila že vgrajeni v našo spoznavno strukturo.
Vse skupaj pomeni, da je realnost, kot jo spoznavamo, nujno matematična, ker je naša spoznavna oprema strukturirana matematično. Ali je realnost sama po sebi, zunaj našega spoznavanja, prav tako matematična? Na to vprašanje preprosto ne moremo odgovoriti, ker bi to zahtevalo dostop do realnosti, ki ni posredovana skozi naše spoznavne strukture, to pa je po definiciji nemogoče.
Najbolj radikalen odgovor na vprašanja, ki si jih zastavljam, ponuja Heideggerjeva kritika celotne zahodnjaške metafizične tradicije. Filozof bi rekel, da je vprašanje o naravi realnosti utemeljeno v domnevi, da je realnost nekakšna substanca z lastnostmi in značilnostmi. Kaj pa, če bit ni entiteta in ni substanca?
Morda je pravo vprašanje bistveno drugačno: Kako se realnost dogaja? Matematika, jezik, življenje so načini, kako se bit dogaja, kako se realnost odpira in razpira. Ni tako, da najprej obstaja substanca, ki je nato matematična ali materialna. Biti pomeni odpirati se v inteligibilnosti, v strukturiranosti in v jeziku.
Morda je prav to – zmožnost vztrajati pri vprašanju, ne da bi zahtevali prehiter in dokončen odgovor – tisto nekaj, kar prav zdaj najbolj potrebujemo, saj se zdi, da je vse razložljivo in da vse vemo.
Raje se vračam k temeljni odprtosti in priznanju, da ne vemo, kaj je to, kar je. Verjamem, da je ta docta ignorantia, kot jo imenuje Nikolaj Kuzanski, višja modrost kot vsako domnevno vedenje.
Na žalost pa se danes dogaja nekaj izjemno zahtevnega, nekaj, kar bo imelo daljnosežne posledice za vse nas.
Dejstvo je, da so bili številni nacisti okoli Hitlerja doktorji znanosti. Eichmann se je na zatožni klopi skliceval kar na Kanta, ki ga je domnevno bral in razumel. Razumel sicer ni ničesar, toda njegov zagovor daje misliti še danes. Zakaj daje misliti?
Najprej zato, ker vselej obstajajo izjemno pametni ljudje, ki veliko preberejo in obenem verjamejo, da so nosilci nečesa novega, družbene preobrazbe in velike spremembe, češ da bolje kot drugi ljudje razumejo, kako se vrti svet in kako bi se moral vrteti.
Problem teh sicer pametnih ljudi pa je, da si domišljajo, da je njihova predstava o prihodnosti sveta objektivna in pravilna. V tem je velik problem. Preprosto mislijo, da vedo, tako so zaverovani v svoje predstave, da lahko postanejo zelo nevarni, če se dokopljejo do oblastnih položajev. Takrat nastane kombinacija moči, pameti in prepričanj o tem, kakšna mora biti prihodnost.
Govorimo o boju za ideološko hegemonijo, v katerem prav zdaj, te dni, vse bolj zmagujejo diktatorji in tirani. Pred našimi očmi se oblikuje ideološka totalnost, v kateri bo vse bolj pogosto slišati o novem svetovnem redu. In to ne bo v redu, nikakor ne bo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar