Pripovedovanje o tem, kako zares smo

Naslednji teden predavam o tesnobi. Vsak dan se pogovarjam z najstniki, ki bi radi razumeli lastno tesnobo in iščejo širše odgovore na vprašanje, zakaj tesnoba sploh vztraja in zakaj se včasih zdi, da je povsod naokoli.

Izvrstna knjiga, ki je pri razmišljanju o tesnobi v veliko pomoč, je ta: Anxiety as a Weapon (2026). Spisal jo je kanadski politični ekonomist Adam Kingsmith. Njen podnaslov je tudi zelo zgovoren: Od javne skrivnosti do kolektivne solidarnosti (From Public Secret to Collective Solidarity).

Ko se pogovarjam z mladimi, se pogosto najprej zadržimo pri simptomih: stiskanje v prsih, razbijanje srca, zbujanje sredi noči, zaskrbljene misli o jutrišnjem dnevu, občutek, da je z menoj nekaj narobe, pa ne vem, kaj natančno to je.

Nadaljevanje prinese novo misel: Z mano je nekaj narobe, medtem ko so drugi videti čisto v redu. Oni zmorejo, jaz pa ne. Zakaj je tako?

To so zahtevna vprašanja. 

Najprej povem, da je takih občutkov med mladimi veliko več, kot si kdo misli. Vsak šesti je v zadnjem letu doživel občutek osamljenosti, več kot tretjina jih poroča o stiskah, razdražljivosti ali nespečnosti. V razredu s tridesetimi učenci ali dijaki jih je torej vsaj deset.

Zakaj torej misliš, da si v tem sam, da se dogaja samo tebi? Tako jih povprašam. In že vem, kako bom nadaljeval. Ker se o tem ne govori. Strokovnjaki so že pred leti skovali izraz za to: javna skrivnost.

O nečem torej ne govorimo. O nečem drugem govorimo veliko, vsak dan, vedno znova: o vremenu, športu, politiki, modi, avtomobilih. Javna skrivnost je to, kar vsi poznajo, a noben ne izreče. Vsakdo ve, da vsi drugi vedo za to skrivnost, in vsakdo ve, da o njej javno ne bomo govorili. Morda sem in tja celo bomo, večinoma pa ne bomo. Je preveč tvegano in zahtevno.

Sedaj pa h knjigi. Njen naslov je res dober: Tesnoba kot orožje. Orožje? Smo v kakšnem boju, se spopadamo?

Se. S kom?

Tvoja tesnoba je seveda resnična. O tem ne dvomim niti malo. A poglejva malo širše.

Najprej si zastaviva vprašanje. Kaj pa, če za tesnobo nisem kriv samo jaz, ker sem preveč občutljiv, premalo močan ali pa sem tak že po naravi in je tesnoba v mojih genih?

Avtor omenjene knjige nama je lahko v pomoč. Pravi, da je danes prihodnost precej negotova. Mnogi odrasli so zaskrbljeni zaradi podnebnih sprememb, vojn, služb, ki jih bodo izgubili, ker jih bodo zamenjali stroji, draginje.

Dodaja vpogled v vsakdanje življenje, ki ga dobro poznava. Ljudje pogosto dolgo čakajo na pomoč, ko so v stiski. Na kliničnega psihologa se čaka mesece in mesece. In ko podpore ni dovolj, se ti zdi, da moraš za vse poskrbeti sam. Logično. Obstaja pa še ena logika.

Osamljenosti med mladimi je danes več kot pred dvajsetimi leti. Veliko je ljudi, ki so ves čas povezani s telefoni in čutijo osamljenost. In zelo zaboli, ko tvojo fotko všečka premalo ljudi. Še bolj boli, ko je ne všečka nihče.

In potem vsak dan poslušaš zgodbe. Če se potrudiš, ti lahko uspe. Vse je v tvojih rokah. Ti odločaš. Zveni lepo. A če ti ne uspe, si kriv sam. Postaneš prepričan, da si kriv, sram te je, ker se nisi dovolj potrudil. S tabo je nekaj narobe. Tako si misliš.

Potem skušaš zdravo jesti in telovaditi in se premikati in vse drugo. A ni nič bolje. Ker ne more biti.

Kingsmith da svoji knjigi zelo dober podnaslov. Od javne skrivnosti se lahko premaknemo h kolektivni solidarnosti. Drug drugemu lahko pripovedujemo o tem, kako zares smo. Mislim, zares. Ne rečemo le, da smo dobro in da je vse v redu. Povemo, da ni vse v redu, kako je v resnici z nami.

Rad uporabljam lepo slovensko besedo sotrpini. To je izraz za ljudi, ki trpijo skupaj in so si v oporo. Da niso tako sami. Ker je osamljenost tako težko prenašati.

In je v naši moči, da si pripovedujemo o tem, kako zares smo.