Najprej sem pomislil, da nisem dobro slišal. Po vnovičnem pregledu posnetka sem ugotovil, da z mojimi ušesi ni nič narobe. Slišal sem prav. In kaj sem slišal?
Na nacionalni televiziji sem slišal, da je za Slovence in Slovenke alkohol neka vrsta hrane in je del družbene kulture. Izjava je nenavadna, ker alkohol ne noben način ne more biti hrana, je pa beseda hrana lahko metafora, zato si velja ogledati, kaj bi lahko pomenila.
Kateri pogoji morajo torej biti izpolnjeni, da nekdo reče, da je v Sloveniji alkohol neka vrsta hrane? Kaj se mora zgoditi v njegovi glavi, da poveže besedo alkohol z besedo hrana? In zakaj bi to veljalo ravno v Sloveniji, v kateri imajo številni ljudje resne probleme z uživanjem prevelikih količin alkohola?
Najprej velja navesti dokazano ugotovitev: alkohol spada med rakotvorne substance. Ima energijo, nima pa hranil, zato ni hrana. Potem pa še nekaj podatkov. V naši državi umreta v povprečju zaradi uživanja alkohola vsak dan dve osebi. Tri od štirih občasno uživajo alkohol, skoraj polovica (44 %) pa uživa alkohol na način, ki že pomeni tveganje ali pa je škoda že nastala. Za lažjo predstavo: povprečje pomeni, da vsak odrasli prebivalec Slovenije spije čisto vsak dan v letu 2,4 deci piva in en deci vina. Tak je povprečen vsakdanji obrok neke vrste hrane. A to nas ne sme zavesti, kajti nekateri ne spijejo nič, to pa pomeni, da tisti, ki pijejo, popijejo bistveno več.
Recimo torej, da je izraz neke vrste hrana metaforičen. Najprej je koristno preveriti, kako je z metaforami, zakaj jih ljudje sploh uporabljajo.
V knjigi z naslovom Metafore, s katerimi živimo (George Lakoff in Mark Johnson, 1980) preberemo, da metafore niso okraski, temveč so način mišljenja. Izraz neke vrste hrana je zato izraz mišljenja. Poglejmo podrobneje.
Hrana je kajpak nujna, saj brez nje ne moremo živeti. Je nekaj povsem nevtralnega, da ne rečem nedolžnega, če smo že pri rabi metafor. Torej z njenim uživanjem ničesar ne tvegamo. Gotovo je tudi vsakdanja, saj jo uživamo vsak dan. Nekateri celo zagovarjajo, da bi jo morali uživati petkrat dnevno. Hrana v tej perspektivi res ni nič posebnega – je pač najbolj vsakdanja stvar na svetu.
Poleg tega hrano pogosto uživamo skupaj, za isto mizo. Je tudi del socialnega dogajanja, druženja in skupnega uživanja. Še več. Hrana je del izročila, tradicij, je naša, pogosto je povezana z nostalgičnimi spomini na otroštvo, ko je mama v kuhinji, kjer je vse dišalo, pripravljala obroke.
Vse to se v hipu prenese na neko drugo substanco, ki je psihoaktivna, imenuje pa se alkohol. Je torej res neka vrsta hrane.
In hrane ljudem ne prepovedujemo. Nobenega smisla nima reči, da ponoči v trgovinah ne bi smeli prodajati hrane. Ali v šoli. Ali kjerkoli drugje. Ljudje imajo radi hrano, v njej uživajo in čisto gotovo bodo s tem uživanjem nadaljevali.
Sedaj pa naprej.
Da bi človek povezal alkohol kot rakotvorno snov s hrano, mora živeti v okolju, kjer taka povezava že obstaja. In v Sloveniji obstaja, saj že nacionalna himna izhaja iz zdravice, ki se prične s trgatvijo grozdja. In nekje v njej je tudi rečeno, da vino utopi vse skrbi, prežene iz potrtih src žalost in budi upanje.
Resnično, poznamo metafore, kot je tekoči kruh, ljudje rečejo, da je žganje dobro za prebavo, alkohol pa itak pijemo za zdravje. Vino spada k jedi, saj je neke vrste hrana, kozarec z alkoholom imamo v roki ob rojstvu otroka, na poroki, sedmini, ob obletnicah, smrti …
Ko je navada povsod, je kajpak nevidna. Ni več rakotvorna substanca, postane pokrajina.
Minister za zdravje skoraj gotovo ve, kakšno opustošenje povzroči alkohol. Denimo v družinah, v katerih naj bi se po novi politiki rojevalo čim več otrok. Ve, zelo dobro ve.
Tu pride pomen metafore še bolj do izraza. Pomaga mu namreč vzpostavljati distanco. To je razdalja med vednostjo in prepričanjem kot delom kulture, v kateri so ljudje pogosto prepričani, da zna vsak človek postaviti mejo, da ve, kje je meja, da pije po pameti.
Obstaja iluzija nadzora, ki je zelo priročna in udobna. Pijemo, seveda pijemo, toda pijemo po pameti. O tem odloča posameznik, ne pa okolje, v katerem živi, pokrajina, po kateri se sprehaja vsaj od rojstva, nekateri pa že prej.
Kdor bi torej dvomil o alkoholu, bi dvomil o nas, naši kulturi, o naši pameti in treznosti. Alkohol se tako brani kot predmet svobodnega odločanja, tradicija pa pred posegi države.
V Sloveniji pa je problem kljub obrambni rabi metafor velik. Tudi to vemo. Zelo dobro vemo. Iz omenjenih statistik, pa tudi iz izkušenj. Čisto preveč ljudi je že iskalo pomoč, ker jih je alkohol v družinah travmatično zaznamoval že v otroštvu.
Bolečine in trpljenja je veliko. Spomnim se sodelovanja z dr. Rugljem. Kdor se ni prepričal na svoje oči, nima pojma, koliko je gorja v slovenskih družinah. Statistike so pač puste in dolgočasne, trpljenje pa je zelo oprijemljivo in vidno.
A ga pogosto skrivajo. Za zidovi družinskih hiš. Skrivajo ga dolgo, dokler sploh gre. Potem nekega dne ne gre več.
Saj pijejo itak vsi. Tako rečejo. Posledic pa zato ni nič manj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar