V četrtek, 22. oktobra 2026, bom gost na renesančnem gradu Fužine. Se resnično veselim. Pogovarjali se bomo o tem, kako je mogoče spreminjati sebe in svet okoli sebe.
Uvod v pogovor pišem v tem dnevniku.
Kot psiholog že dolgo poznam raziskave, ki dokazujejo, da so ljudje veliko boljši, kot si navadno o njih mislimo. V kulturi tekmovalnosti se nam tako zlahka zgodi, da začnemo misliti, da so vsi ljudje tekmovalni sebičneži in pohlepni pogoltneži, ki jih zanima samo denar. V resnici ni niti približno tako.
Res je, da obstaja kultura tekmovalnosti, napisal sem knjigo o tem, kako vzgaja mlade ljudi, a mnogi ljudje zanjo ne marajo niti malo. V resnici jim je zanjo vseeno in ne želijo biti njen del. In tudi zares niso.
Alain Cohn in sodelavci so leta 2019 v reviji Science objavili o tem zelo zanimiv članek z naslovom Državljanska poštenost po vsem svetu (Civic honesty around the globe).
Izvedli so terenski eksperiment, v katerem so ljudje domnevno izgubili denarnico. Raziskovalce je zanimalo, kako se bodo obnašali ljudje, ko jo najdejo. V denarnicah je bila vselej lastnikova vizitka, torej se je vedelo, čigava je denarnica, količina denarja v njih pa je bila različna.
Ugotovili so, da ljudje pogosteje vrnejo denarnico lastniku, ko je v njej več denarja. Pred eksperimentom so povprašali tako navadne državljane kot profesionalne ekonomiste, kaj menijo, da se bo zgodilo. Večinoma so napačno napovedali, da bodo ljudje najdeno denarnico pogosteje obdržali, če bo v njej več denarja. Bilo pa je ravno nasprotno. Ljudje niso kradli, temveč so denarnice vrnili lastnikom.
Najpogosteje so jih vračali v Švici in skandinavskih državah (tam so vrnili veliko večino denarnic).
Za naš pogovor bo to izhodišče zelo produktivno. Rad bi namreč govoril o tem, da nas kapitalistična kultura sebičnosti in tekmovalnosti sama po sebi še ne dela sebične in tekmovalne. Štos je v razlagi ali interpretaciji. Številni ljudje so se v kulturi sebičnosti zgolj prepričali, da so drugi sebični, čeprav niso.
Solidarnost in altruizem ljudi bolj ovirajo interpretacije in cinična prepričanja kot pa dejanska empirija. Sebičnost ljudi zato ni ovira za spreminjanje in preobražanje družbenega polja v smeri solidarnosti, egalitarnosti in nehierarhičnih družbenih razmerij. Prava ovira so prepričanja, kakšni so drugi ljudje in kaj je mogoče storiti.
Kljub kritikam omenjene raziskave in nekaterim metodološkim pomanjkljivostim še vedno drži, da v večini kultur večja količina izgubljenega denarja motivira ljudi, da ga vrnejo ali vsaj shranijo, dokler se lastnik ne oglasi, da ga je izgubil.
Psihološko je zelo pomembno spoznanje, da se ljudje navadno izogibajo dejanjem, ki bi okrnila njihovo samopodobo. Živeti z zavestjo, da si ukradel ali vsaj zadržal zase tuji denar, ni enostavno.
Nekaterim to sicer znese, večini pač ne. Hvalabogu.
Nadaljevanje sledi na fužinskem gradu. Vir mojega nadaljnjega razmišljanja je knjiga ekonomista Samuela Bowlesa z naslovom Moralna ekonomija (The Moral Economy, 2016). Njena osrednja teza: ljudje niso izključno sebični in amoralni družbeni akterji.
Nadaljevanje ne bo pomembno le za udeležence pogovora, pomembno bo tudi širše, kajti ravno sedaj v tej državi poteka ogorčen spopad za razumevanje, kaj so bistveni temelji dobrega, uspešnega naprednega gospodarstva.
Bowles pravi, da so v visoko razvitih družbah, kakršna je tudi Slovenija, temelji gospodarstva – ponotranjene moralne norme, kot sta poštenost in vzajemno zaupanje. Če bi se zanašali samo na denarne in ekonomske spodbude, pravi ekonomist, bi družba propadla.
Absolutno se strinjam.
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar