Koliko otrok pozna besedo spodbuda? In kdo jo tudi zares doživlja? Vem, da besedo kazen bržčas poznajo vsi. Obstaja veliko načinov za spodbujanje strahu in malo za spodbujanje osebne rasti. Koliko je odraslih ljudi, ki znajo spodbujati svoje otroke in so bili samo spodbujani, ko so bili otroci? In ne mislim na ideološki žargon ter priganjanje v kulturi zmagovalcev, da bi postali otroci novi zmagovalci. Daleč od tega.
Filmski klub si družno ogleda film Kje je hiša mojega prijatelja? (Khane-ye doust kodjast?, Abbas Kiarostami, 1987). V teh nenavadnih časih deluje tako sveže, prijetno in prijateljsko, da velja še enkrat zapisati, kako je deloval na nas in kakšno je njegovo sporočilo v obdobju priganjanja k samoaktualizaciji, dodajanju vrednosti in nenehnemu delu na sebi.
Skoraj nedojemljivo je, kaj je pripravljen narediti osemletni Ahmed, ki po pomoti vzame s seboj domov sošolčev zvezek. Ko to odkrije, se odpravi iskat njegov dom, da mu zvezek vrne, saj ve, da ga bo že naslednji dan potreboval, ker mora narediti domačo nalogo, jasno pa mu je tudi, da bo imel hude težave, ker mu grozi izključitev iz šole.
Začne se skoraj epsko potovanje v sosednjo vas in iskanje prijateljeve hiše, saj niti približno ne ve, kje v vasi živi.
Njegova odločitev, da vrne sošolcu zvezek, je čisti izraz skrbi za drugega. Ahmeda nihče ne prosi, naj vrne zvezek, tega nihče ne zahteva. Nihče ga ne bo pohvalil, če bo zvezek vrnil, dobil ne bo nobene nagrade. In če se ne bi odpravil k sošolcu, nihče ne bi izvedel – se je pač zgodila pomota.
A sošolcu je učitelj že zagrozil s kaznijo in Ahmed ve zanjo.
Če bi me kdo vprašal, kako konkretno je videti odziv na obličje drugega, bi omenil Ahmedov odziv.
Na poti v sosednjo vas srečamo več odraslih ljudi, ki jih sprašuje, če vedo, kje je hiša njegovega prijatelja. Počasi nastaja oster prepad med njegovo odločitvijo, da sošolcu vrne zvezek, ter brezbrižnostjo in egocentričnostjo odraslih.
Denimo njegova mama. Vztrajno ponavlja, da mora narediti domačo nalogo in dobesedno ne sliši njegovih besed, ko reče, da mora vrniti sošolcu zvezek. Zgolj ponavlja se kot lajna. Ali pa ded. Z enako vztrajnostjo ponavlja, da je treba otroke tepsti, da postanejo disciplinirani in da takoj brez ugovarjanja naredijo, kar se jim reče. Tepsti jih je treba redno, tudi če ni nobenega razloga. Če ga ni, si ga pač izmislijo.
Takoj postane očitno, da je svet odraslih svet poslušnosti, kaznovanja, pravil, ubogljivosti in discipline. Otrokova skrb za prijatelja v njem nima česa iskati, zanjo se nihče ne zmeni.
Ahmed je sam v svetu odraslih, a vztraja, da pride do prijateljeve hiše, pa naj stane, kar hoče. Za moje razmišljanje o sočutni šoli je film izjemno primeren: šola običajno nagrajuje poslušnost otrok in njihovo sposobnost memoriranja podatkov, in se ne zmeni za njihove zmožnosti za odločitve, kakšna je Ahmedova.
Edini odrasli človek, ki čisto na koncu zares prisluhne Ahmedu, je stari mizar, ki izdeluje vrata in okna. Počasi hodi z njim, ker je star in hitreje ne more, prijateljeve hiše sicer ne najdeta, je pa ves čas ob njem.
Znamenita je cikcakasta potka v hrib z osamljenim drevesom na vrhu. Ahmed teče v hrib in se ne utrudi. Hiše ne najde, do prijatelja ne pride, a pot je cilj. Krona njegovega prijateljstva ni cilj, prijateljeva hiša, temveč pot, po kateri teče, da bi čim hitreje prišel do njega in mu vrnil zvezek.
Cilj je pot. Ahmed srečuje neznance in jih sprašuje, išče, teče sem in tja. Hiše ne najde, zato se odloči.
Vrne se domov in ponoči v sošolčev zvezek naredi še njegovo domačo nalogo. Naredi torej svojo in njegovo.
Zjutraj učitelj pregleda domače naloge. Ahmed predloži oba zvezka, svojega in prijateljevega. In v prijateljevem je poleg domače naloge še droben cvet, ki ga je Ahmedu dal stari mizar. Zvezek ni več samo zvezek z izpolnjenimi dolžnostmi, ki jih pač imajo učenci. Sedaj je nekaj drugega.
Film je star skoraj štirideset let. V njem ni niti enega zaslona, ni ene pametne naprave. Ni naglice sveta, nikomur se nikamor ne mudi. Obstaja nujnost, kajpada, Ahmed hoče vrniti sošolcu zvezek, a to ni današnja hitrost. Ahmed teče k prijatelju, a hiti počasi. Zastopa ekonomijo počasnosti in skrbi za drugega.
Resnično, morda je bistvo prijateljstva v tem, da prijatelja iščemo, ker vemo, da nas bo jutri potreboval. In ni nujno, da ga tudi najdemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar