Lisica v Malem princu razlaga, da je vrtnica pomembna zaradi časa, ki ga je princ porabil zanjo. Nekdo nas pogreša, ker smo skrbeli zanj, mu darovali čas in pozornost.
Skrb za drugega, ki ne postane vzajemna, pa je kot pismo, ki ga napišeš in odpošlješ na naslov, kjer nihče ne živi.
Najgloblja človeška potreba ni ta, da nas nekdo resnično posluša in je pozoren na to, kar povemo. Je zelo pomembna, ni pa najgloblja. Obstaja globlja potreba, ki je potreba po tem, da nas nekdo želi, ker nas pogreša. Ljudje nekje globoko v sebi želimo, da bi nas nekdo želel, ker nas pogreša.
Stroji nas ne morejo pogrešati.
Resnični medčloveški odnosi so zapleteni in zahtevni. Ne obstajajo nezahtevni človeški odnosi. Od nas terjajo empatijo, sočutje, angažiranost, motivacijo, prizadevanje, sposobnosti za reševanje nesporazumov, konfliktov in sporov, odgovornost in skrb za drugega.
Če ne skrbimo za drugega, je zelo verjetno, da nas ne bo pogrešal. Stroj nas ne pogreša, tudi če skrbimo zanj.
Odnosi s stroji niso odnosi. So relacije, ki ne terjajo tako rekoč ničesar. Stroj se ne bo nikoli prepiral z nami, ne bo se odzival čustveno, ne bo jezen in ne bo nas moralizirajoče kritiziral. Ne bo, ker je tako treniran.
Nam bo pa ugovarjal, ko je treba. To je dobro in koristno, ker se lahko iz takega ugovarjanja veliko naučimo. Razlika med njegovim ugovarjanjem in človekovim pa je v tem, da stroja tako ugovarjanje nič ne stane, človeka pač. Tvega namreč, da ga bo sogovorec obrambno napadel ali celo zapustil. Stroj se moje jeze ne boji, ker ne more ničesar izgubiti, ljudje pa lahko zaradi jeze in agresivnosti izgubimo veliko.
Boleče se zavedamo, da lahko izgubimo odnos z nekom, če se z njim ne strinjamo, pri čemer celo ni pomembno, ali imamo prav ali ne.
Spor s strojem tako ni odnos, spor s človekom pa je.
Sherry Turkle upravičeno opozarja na nevarnost hlinjene empatije, simuliranje sočutja in samega odnosa s stroji. Prav zato je na mestu vzporednica iz realnega sveta medčloveških odnosov.
Koliko je odnosov, ki prav tako ne poznajo empatije, sočutja on vzajemne skrbi za drugega? Kolikokrat ljudje rečejo, da nimajo nobenega sogovorca za dober pogovor o bistvenih razsežnostih življenja in zavesti o njem? Koliko je hladne medsebojne odtujenosti, brezbrižnosti in cinizma? Kako pogosto se ljudje pogovarjajo na način, ki krepi občutek bližine, razumevanja in sprejetosti?
Zahtevni odnosi so natanko taki – zahtevni. Vsak odnos je zahteven. Stroji ne ponujajo udobja odnosov, temveč zgolj nadomestek takega udobja.
Udobje odnosov s stroji ne premaguje občutkov osamljenosti, tragičnih občutij življenja, tesnobe zaradi končnosti, strahu pred umiranjem, staranjem in smrtjo.
Morda je sam temelj medčloveških odnosov občutek etične odgovornosti pred drugim in do drugega, ki ga stroji kratko malo nimajo.
Nevarnost zato ni v tem, da so stroji topli, nevarnost je, da so medčloveški odnosi tako pogosto hladni. Umetna intimnost je privlačna natanko takrat, ko je intimnost med ljudmi hladna ali pa je sploh ni.
V orisani perspektivi tako še bolje razumemo, kako se družba ne zna ali noče spoprijeti z izzivi, ki nastajajo zaradi kopičenja strojev. Če je pred leti vzniknila zavest, da nas pametni telefoni in družbena omrežja odtujujejo, kar sicer ni čisto res, ljudje se odtujujemo drug od drugega sami, je danes še očitneje, da prepovedovanje mladim, da so prilepljeni na zaslone in se gibljejo po družbenih omrežjih, ne rešuje prav ničesar.
Odtujujemo se drug drugemu in živimo v okolju, v katerem natanko naše odtujevanje prinaša ogromne dobičke tehnološkim podjetjem, ki nam ponujajo nove in nove naprave, da smo odtujeni še bolj.
Še več. Umetna inteligenca, s katero se srečujemo na vsakem koraku, je nova priložnost, da se odtujimo še bolj in prepustimo občutenje bližine strojem.
Ljudje so vse bolj povezani in vse bolj osamljeni. Stroji nastopajo kot nadomestni partnerji, ljudje iščejo čustveno bližino v interakcijah z njimi. Lahka umetna intimnost s stroji slabi sposobnosti za medčloveška srečanja v živo in grozi, da bo čustvena atrofija vse večja. Neprijetna družbena realnost je vse bolj v ozadju, ker nimamo ne volje ne sposobnosti, da bi se soočali z njo. Demokracija je na zelo resni zgodovinski preizkušnji, ker je osamljenost njen najstarejši sovražnik.
Hannah Arendt je že davno dokazala (Izvor totalitarizma, 1951), da totalitarna oblast sloni na osamljenosti ljudi. Osamljenost je občutek, da smo sami, da ne pripadamo in da nas je svet zapustil. Ideologija, ki takim ljudem ponudi občutek pripadnosti, deluje kot dobro namazan stroj. Potem ljudje sledijo tudi voditeljem, ki jim očitno škodijo.
Včerajšnje predavanje sem sklenil z mislijo, da prostore, v katerih smo drug za drugega kljub nestrinjanju, nesporazumom in občasnim konfliktom, lahko ustvarjamo sami, in nam ni treba čakati, da jih nekdo ustvari za nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar