Vsakdanje hlapčevanje

Veliko ljudi mi je že reklo, da se v življenju obnašajo tako, da bi bili čim bolj nevidni in bi pustili dovolj prostora za druge, da se ti ne bi vznemirjali in bi jim pokazali, da jih imajo radi, da so jim vsaj všeč in da želijo biti z njimi. Tiho prenašajo vsakdanje izkoriščanje, da ne bi bilo kaj narobe, da si drugi ne bi kaj mislili o njih, da bi naredili vse tako, kot je najbolj prav. Dobro vedo, da živimo v hierarhičnih občestvih in da se nenehno podrejajo, da mirujejo in hlapčujejo in obenem upajo, da vse skupaj ni zaman. Le da v glavnem je zaman.

Pravzaprav ni težko ugotoviti, zakaj se tako malo stvari premakne v naših odnosih, zakaj hierarhije vztrajajo, zakaj imajo oni zgoraj domnevno vedno prav in zakaj oni spodaj nimajo, in morajo biti tiho.

Vsakdanje hlapčevanje je – del vsakdana. Ni nekaj redkega ali nekaj nepredstavljivo nenavadnega. Je del našega življenja, kot sta dihanje ali spanje.

Obstaja torej paradoks, ki je skoraj krut. Človek se naredi nevidnega, da bi ga drugi opazili. Umika se, da bi ga povabili medse. Molči, da bi ga slišali in postali pozorni nanj.

Strategija je kajpak nemogoča. Ljubezen terja, da je človek opažen, viden in slišan. Ne moremo ljubiti odsotnih ljudi ali same odsotnosti. Preprosto ne gre tako.

Ljudje niso opaženi, ker poskrbijo, da niso. Oni zgoraj so kajpak zadovoljni, saj je tako zanje več prostora. Verjamejo, da se oni spodaj pač strinjajo, da je vse tako, kot je. Tako hlapčevanje ohranja hierarhije, saj jih vsak dan znova potrdi.

Beseda hlapčevanje je seveda Cankarjeva. Nikakor ne po naključju. V njegovih Hlapcih hlapčevanje ni vsiljeno od zunaj, temveč je ponotranjeno in skoraj prostovoljno. Ljudje se podredijo, še preden jih kdo prisili k podrejanju. Podredijo se tako rekoč vnaprej. Cankar to zelo dobro ve. Morda bi se strinjal celo s Spinozo, ki je rekel, da se ljudje borijo za svoje hlapčevanje, kot bi šlo za njihovo osvobajanje.

A ljudje ne hlapčujejo le zavoljo strahu. V hlapčevanju, v njihovi podrejeni drži je tudi upanje. Nekaj upajo.

Upajo, da bo njihovo hlapčevanje nekoč nagrajeno. Da bodo ljubljeni, sprejeti in potrjeni, da bodo pripadali in dobili občutek pripadnosti, ki ga tako zelo pogrešajo in potrebujejo.

Psihologija hlapčevanja je izjemno pomembna za to, da se v svetu nič zares ne spremeni. Ljudje, ki upajo na orisani način, so namreč pripravljeni zelo dolgo vztrajati. Upanja zlepa ne opustijo, ker je videti kot vrlina. Strah lahko premagajo, lahko postanejo pogumni, z upanjem pa je križ. Podobno je s trpljenjem, ker ga zamenjajo za potrpljenje ali potrpežljivost.

Razvojni psihologi in psihoanalitiki so nas poučili, da se otrok zgodaj v življenju nauči, da je ljubljen in nagrajen, ko je priden, ko ustreza, je tiho in se podredi. Nauči se tudi, da je spontanost nevarna. Ker je res taka.

Odrasli človek lahko tako vse življenje ustreza in je prilagojen in priden in discipliniran in dela in gara in – čaka, da ga bo kdo ljubil kljub temu, da ni nikoli pokazal, kdo zares je.

Je pa tudi res, da tihota ljudi ni vselej zgolj tihi pristanek in trpljenje v podrejenosti. Nikakor ni. Ni nujno, da je zaman.

Oni zgoraj morda nimajo pojma, kaj si hlapci zares mislijo o njih in njihovem gospodovanju. Morda je zaman le upanje, da bo ljubezen prišla od zgoraj. Ker ne bo.

Pravo spoštovanje je mogoče le med ljudmi, ki so videni, opaženi in slišani. A številni ljudje nikoli ne doživijo, da bi bili v odnosih zares varno videni in slišani, zato se umaknejo. In ko se umaknejo, nimajo razloga, da bi opustili lastno nevidnost.

Oni zgoraj pa še naprej vrtijo lajno, kako demokratičen je naš svet.