Življenjski potresi

Dušan Rutar

Pogled drugega me lahko spremeni v predmet. In množica je brez odgovornosti, ker posameznik v njej kratko malo izgine.

Nekaj pretresljivega je v tem, da izide knjiga z naslovom This Is Me: A Reckoning. Pretresljivo je zato, ker jo je napisala ameriška igralka Hayden Panettiere, ki je umrla v nedeljo, stara šestintrideset let. Knjiga je izšla maja letos in je takoj postala uspešnica. Že tu me zanima, zakaj je uspešnica in kaj to sploh pomeni, ko odštejemo dobičke.

Še bolj me zanima podatek, da se je njena knjiga takoj vrnila na prvo mesto uspešnic, ko so ljudje izvedeli za njeno smrt.

Naslov knjige je zgovoren. Govori o tem, kaj avtorica je, ne, kaj bo. Vse življenje do sedaj je bila podrejena pričakovanjem, kaj naj bi bila, in zahtevam, kaj naj bo.

Nekaj dejstev iz njenega življenja je morda dobro izhodišče za nadaljnje razmišljanje: poporodna depresija, zasvojenost, nasilje v družini in izguba, travma. Ključno je njeno poimenovanje trenutkov, ki so razklali njen občutek sebe. Poimenovala jih je lifequakes, življenjski potresi.

To sem jaz je naslov njene pripovedi. Pripoveduje o razklanem občutenju sebe. Govori brez olepševanja. Je postala knjiga zato uspešnica, natisnjena v milijonski nakladi?

Tri mesece kasneje je mrtva. Milijoni bralcev niso rešili ničesar. Niso rešili nje. Niso mogli biti zraven nje in niso mogli vplivati na njeno notranjo razklanost. Je sploh kdo, ki bi lahko vplival?

Avtoričino knjigo razumem kot poskus napisati zgodbo o sebi, ki so jo v resnici od njenega četrtega leta naprej pisali drugi. Ti drugi so bili v službi filmske industrije. Zdi se kot neverjeten kliše, v katerega se zaletimo vsak dan, ko nam dopovedujejo, da je vsakdo lahko uspešen, če se le malo potrudi in se vzame v roke. Ali pa ga vzame kot predmet v roke industrija, ki ve, kako se takim stvarem streže.

Saj sem in tja kdo tudi je uspešen, medtem ko večina ni nikoli. In trpljenje nekaterih uspešnih ljudi ne spremeni ničesar, ker se zdi, da je stroj, ki terja uspešnost, kratko malo nepremagljiv.  

Najbolj srhljivo pri tem pa je, da je postala knjiga uspešnica prav zaradi neke druge industrije. To je industrija knjig. Knjiga je namreč lahko uspešnica le, če ima pripoved predpisano obliko. Njena jo je imela. Napisala jo je slavna oseba. To je že skoraj zagotovilo, da bo knjiga uspešnica. Če ji dodamo skrito bolečino, spust na dno, obračun in dvig proti svetlobi, je to dovolj. Uspešnica seveda pomeni, da bo nekomu navrgla milijone dolarjev. Vse drugo je bolj ali manj nepomembno. Na kaj mislim?

Ko bralec ali bralka odpre knjigo, za katero je že vnaprej mogoče napovedati, da bo uspešnica, je tako, kot bi se udejanjila prerokba. Vnaprej je jasno, kaj bo v knjigi. V njej bo to, kar mora biti. Še tako poštena, iskrena, odkrita pripoved o sebi mora biti oblikovana po predlogi, ki jo ti, ki knjigo prodajajo, dobro poznajo.

Dobro vedo, da se prodaja berljivost, ki pomeni, da čustveno življenje, bolečina in trpljenje, notranja razklanost, pošteno pripovedovanje niso razkriti, temveč so zgolj prevedeni v pravo obliko, ki jo narekuje trg, saj ta pove, kaj se bo prodajalo in kaj se ne bo. A tudi to ni najbolj tragično.

Zares tragično je, da vnaprej določena oblika terja, da pripoveduje pisec o lastnem pogrezanju tako, da mu sledi okrevanje. Bralci in bralki hočejo srečen konec, umiranje v bolečini in trpljenju jih lahko prestraši in odvrne od branja.

Podnaslov knjige A Reckoning je prav tako očitno skrbno izbran. Reckoning je namreč obračun, poravnava računa. Poravnava tik pred smrtjo. Je zgolj bilanca. Knjiga je izšla tri mesece pred avtoričino smrtjo.

Prenehala je biti predmet, na katerega so leta dolgo računali drugi in delali bilance. Vzela je pero v roke in napisala knjigo. Naredila je obračun. Napisala je še eno uspešnico. Vzrok njene smrti še ni znan, preiskava je odprta. Smisel bo vzniknil šele za nazaj, zato ga ne smemo vsiljevati nikomur.

Druga plat te zgodbe pa je, da so med bralci in bralkami gotovo tudi ljudje, ki sami trpijo in jih je sram, doživljajo bolečino, so na dnu in ne znajo iz zaprtih zank. Zanje je knjiga dobrodošla, pa naj bo uspešnica ali ne. In takih ljudi ne more biti malo, če je bilo natisnjenih in prodanih milijon knjig.

Knjiga ne obljublja rešitve in je ne more ponuditi. Ne daje nasvetov in ne predlaga, katere korake narediti, da se človek izvije iz bolečine in se trpljenje vsaj nekoliko zmanjša.

Uspešnica ne pove, koliko ljudi spremlja te, ki trpijo, in katerih življenja rušijo življenjski potresi.

 

Minea Rutar

Pred dvajsetimi leto sem neko zasneženo nedeljo gledala enega najljubših filmov svojega otroštva in mladostništva, The Ice Princess. Protagonistki sta mladi in čudoviti po vsakem konvencionalnem standardu ženske lepote. Po napornem boju za pravico odkriti in živeti skladno s svojim »pravim« jazom – v boju z materama, ki sta vsaka na svoj način odločeni, da bosta hčerki živeli življenje, kot sta si ga zanju zamislili oni in ki očitno nasprotuje preferencam deklet samih – na koncu filma obe končata srečno zaljubljeni in zadovoljni z življenjem, vsaka na svoj način. Kot se spodobi za film, namenjen mladih dekletom, dobita svoj happily ever after. Po ogledu filma sem se še sama navdušila in odločila za trening umetnostnega drsanja, tako zelo sta me presunili njuni zgodbi. Toda kmalu je postalo očitno, da bolj kot sem si želela drsati, sem si želela biti v drsanju uspešna tako kot onidve. Še bolj pa sem si želela živeti njuni življenji. Če bi lahko postala onidve, bi se takrat verjetno za to v hipu odločila.

 

16-letna Hayden Panettiere (levo) in 20-letna Michelle Trachtenberg (desno) leta 2005 v filmu Ice Princess

Odrasli Hayden (leva) in Michelle (desna) nekaj let pred smrtjo

Vemo, da je koristno, da so otroci zmožni gojiti iluzije, ki jim pomagajo, da se njihovi mali svetovi zdijo obvladljivi, varni in magični. Razvojno nujno in zaželeno je, da tako zlahka verjamejo, da bo na koncu že vse v redu. Da so zgodbe enoznačnih lokov in pomirjujočih razpletov, kot sta zgodbi protagonistk, možne in celo verjetne. Čudovito je, da vsaj nekaj let še ne bodo razmišljali o tem, kaj vse gre na taki poti lahko narobe; kako katastrofalno mizerno je lahko življenje; ter kako hitro  in boleče se lahko konča.

Tako takrat sama nisem niti pomislila, da bi življenji igralk težko bili manj podobni življenju ambicioznih mladih drsalk, ki sta ju uprizarjali na velikem ekranu. Že kot malčici sta nastopali v reklamah, svojo karierno pot pa nadaljevali v nekaterih znanih (in manj znanih) TV serijah in filmih. Kar težko je verjeti, da sta v razmiku dveh let obe umrli, še preden se je življenje dobro začelo.

 O življenju Michelle Trachtenberg je bilo javnosti znanega relativno malo in razen njene odmevne vloge v omenjenem filmu ter seriji Gossip Girl zanjo nisem slišala nikoli več. Igrati je začela pri treh letih in kot otrok z zaslužkom pomagala plačevati družinske račune. V šoli je doživljala izredno hudo medvrstniško nasilje, ki je vključevalo izključevanje, žaljenje, uničevanje hrane, potiskanje po stopnicah in udarjanje z glavo ob omarice, kar čemer poroča, da jo je zaznamovalo tudi s telesnimi brazgotinami. Glede snemanja Buffy je leta 2021 zapisala, da je bilo vedenje ustvarjalca Jossa Whedona do nje, ko je bila mladoletna, »zelo neprimerno« in da je na snemanju obstajalo pravilo, po katerem ni smel biti sam z njo v prostoru. Zadnja leta je prenehala z igranjem in se umaknila z oči javnosti, njene sledilce pa je vse bolj skrbelo njeno (nepojasnjeno) zdravstveno stanje, saj je na objavah na spletnih socialnih omrežjih postajala vse manj podobna sebi. Vsakršne spremembe je sicer zanikala. Februarja 2025 jo je mati našla mrtvo v njenem newyorškem stanovanju. Javnost špekulira, da je bila njena smrt 'iz naravnih razlogov' morda posledica zapletov predhodne presaditve jeter in/ali drugih zdravstvenih težav. Zakaj je 39-letna Michelle potrebovala presaditev jeter (ali imela druge tako resne zdravstvene težave), lahko samo ugibamo. Več virov je poročalo, da je imela v zadnjih letih življenja težave z drogami in alkoholom, o katerih pa ni nikoli spregovorila.

O Hayden, po drugi strani, je javnost vedela mnogo preveč in njeno celo življenje špekulirala o njeni vsaki (napačni) odločitvi. Nepregledno vrsto bolj in manj travmatičnih izkušenj iz zgodnjega otroštva, mladostništva in mlade odraslosti je nedavno popisala v avtobiografiji. Med najbolj izstopajočimi so številne izkušnje iz otroštva in mladostništva v filmski industriji, problematičen odnos z materjo, ki jo je opisala kot »mamager« (nekje med materjo in menedžerjem, ki je upravljal z njeno kariero in predvsem njenim denarjem), izkušnja mnogih spolno neprimernih in izkoriščevalskih situacij s strani vplivnih moških v zabavni industriji, nenehni medijski pritiski in javno sramotenje njenega telesa, obupna telesna samopodoba, dolg in mučen boj z odvisnostjo od opioidov in alkohola, zelo huda poporodna depresija, ločitev z bokserjem Wladimirjem Klitschkom, izguba skrbništva nad hčerko, dolgoletna fizična in čustvena zloraba s strani partnerja Briana Hickersona, skrb glede mlajšega brata, ki se je prav tako boril z depresijo in odvisnostmi, ter nazadnje njegova nenadna smrt.

Pred dvema mesecema sem prebrala njeno avtobiografijo, po tem ko sem zanjo slišala v odmevnem intervjuju, s katerim se je prvič po več letih tako izpostavila v javnosti. Že pred časom – ko sem sicer povsem pozabila nanjo – sem zasledila izseke intervjujev, v katerih je spregovorila o svojih resnih duševnih težavah preteklega desetletja. To me seveda ne bi smelo presenetiti, me je pa vseeno nenavadno močno pretreslo, tako kot me je pretresla smrt Michelle lansko leto. Tisti na videz tako radostni, skromni, prijetni, življenja polni mladi dekleti, ki sem ju občudovala celo otroštvo? Tisti prečudoviti igralki, po življenju katerih sem hrepenela? Kako predvidljivo, kako pričakovano, bi lahko rekli. Saj že od samega začetka Hollywooda iz njega polzijo zgodbe o destruktivnosti zabavne industrije, o neznosnih pritiskih, ki bremenijo življenja mnogih (ultra) znanih obrazov, o bremenu slave, ter še posebej toksičnih vplivov odraslih v teh skrajno nenavadnih življenjih otroških zvezd (child stars). Odvisnosti, depresija, samomori, motnje hranjenja, predoziranja, hude kronične zdravstvene težave, spolne zlorabe, hospitalizacije, afere, finančni polomi, problematične partnerske zveze, prekinjene družinske vezi in marsikaj drugega, kar zaznamuje življenja teh najbolj karierno »uspešnih« ljudi, so vse od mojega mladostništva dalje na sporedu skoraj vsak teden. No, na sporedu so bili že desetletja prej, toda tega nisem vedela. Živela sem v svojem malem svetu, prepričana, da igralci, pevci, vrhunski športniki, glasbeniki in uspešni znanstveniki živijo svoja krasna življenja, tam nekje čez ocean, ta svoja čudovita življenja javnih dosežkov in vsakodnevnega prepoznanja, da so nekaj posebnega, da jim je v življenju resnično uspelo. V mojem majhnem svetu so igralke živela življenja likov, ki so jih upodabljale: v svojih brezhibnih športnih dresih, popolnih telesih in svojih srečnih romantičnih zvezah so uživale sadove svojih do konca izpolnjujočih profesionalnih trudov.

Človeška zmožnost živeti v iluzijah, sestavljenih iz fantazij o prekrasnih življenjih drugih ljudi tam nekje za vogalom, tam nekje, kjer je vse nekako nedefinirano boljše, je res kar ganljiva, mar ni? Posebej tragična pa je, ko izvemo, kako pogosto je tako zelo daleč od resnice.

 

Dušan Rutar

Draga Minea,

tvoj zapis je globoko pretresljiv in boleče natančen. Sega v samo jedro tega, kar imamo ljudje tako pogosto med seboj in tako redko vemo, kaj se nam dogaja. Zares boleče je spoznanje o naši zmožnosti, da živimo v iluzijah in z njimi, kot zapišeš, da jih ne prepoznamo kot iluzije, da jih enkrat delimo z drugimi, drugič pa vsiljujemo in si pri tem mislimo, kako dobri smo. Strinjam se tudi, da je ganljivo, kako daleč bi radi prišli v svojih življenjih in koliko bolečine je v teh prizadevanjih, za katero ne ve pogosto nihče razen nas samih. In morda je tragično, ko se nekega dne zbudimo in ugotovimo, da so bile res zgolj iluzije, in se vprašamo, kako je bilo mogoče, da tako dolgo nismo vedeli zanje.

Imaš prav. Vselej se zdi, da pravljično živijo nekateri drugi ljudje. In potem smo pripravljeni verjeti, da lahko tako vsaj za kratek hip živimo tudi sami, in si želimo, da bi, ker se zdi čarobno in čudovito in lepo in srečno. Ko se oziramo okoli sebe, ne vidimo pravljičnih ljudi, zato se raje pogreznemo v pravljične svetove in nenadoma so tu, na zaslonu, v knjigi, na sliki. Lahko si jih pričaramo. Ali pa jih drugi pričarajo za nas.

Res je pomenljivo, koliko pravljičnih prvin je v naših življenjih. Hčerka je skoraj vedno očkova princesa, otroci so vselej bistri, radovedni, živahni in nenavadno inteligentni. Zlasti za deklice velja, da je zelo pomembno in včasih kar odločilno za njihov uspeh v življenju, da so lepe. In vnaprej je določeno, kdaj je nekdo lep in kdaj ni. Kot je pogosto določeno tudi, kaj uspeh sploh je in zakaj naj bi kdo bil uspešen.

Protagonistki, ki sta te očarali, sta vse našteto. In tudi druga plat zgodbe je pogosta, le da ni pravljična. To je zgodba o ambicioznih materah in očetih, pa o producentih, če se zadržim pri tem, kako deluje filmska industrija. A tudi v njihovih ambicijah je nekaj čudno pravljičnega: na koncu naj bi bili vsi srečni, zadovoljni in uspešni.

Nekatere zgodbe tudi zares so uspešne, če lahko uporabim ta izraz še enkrat. Zdajle ni pomembno, kaj pomeni.

Vse to je tako zelo privlačno. Otroci imajo svoje junake, vzornike, imajo jih tudi odrasli. Tudi ti si jih imela. In strinjam se s teboj, da je pomembno imeti otroštvo, ki je varno, spodbudno in celo magično.

Nujno pa je, da se nekega dne zgodi prelom ali prehod. Magičnega sveta ni več. Mogoče ga še vedno vzdržujejo filmi in serije, v realnem vsakdanjem življenju pa je lahko popolnoma drugače. Nastane lahko globok prepad med realnim trpljenjem tudi zelo uspešnih, lepih in inteligentnih ljudi, in medijskimi podobami, za katere se zdi, da so večne – kot v pravljici, ki naj bi kar trajala in trajala.

A zakaj naj bi trajala? Kje piše, da je prav, da traja, v čem je njen smisel?

Zakaj se tako malo pogovarjamo o tem, da lahko svoje bivanje-za-druge vsaj izpodbijamo, se mu upiramo in mu kljubujemo, da nismo vselej to, kar drugi pričakujejo od nas? Zakaj raje molčimo in gledamo stran, ko nas spreminjajo v predmet, v katerim hočejo upravljati?

Eksistencializem nas sicer ne potolaži, vendar tudi ne obupuje. Res je, da nihče ne more živeti in umreti namesto mene, res pa je tudi, da me ni treba reševati pred breznom niča. Dovolj je, da me vsaj nekdo zares posluša in je ob meni.

V medijskih predstavitvah življenja lepih, slavnih, pametnih in uspešnih ljudi ni resničnih predstav o vsakdanjem trpljenju, prenašanju življenjskih pritiskov, izzivih in težavah. Če so, se po navadi pokažejo šele naknadno, ko je pozno. In včasih je prepozno.

Mislim, da je pri tem ključna tvoja besedna zveza upravljanje s kariero. Kako hitro je tam kup ljudi, ki so kot pijavke. Dobro vedo, da lahko izkoriščajo drugega človeka, ki je kot nekakšen kapital na prostem trgu, od katerega si obetajo dobičke. In jih tudi dobijo. Nekateri, večina pač ne.  

V tem prepoznavam bistvo makiavelistične inteligence. Vedno znova zato izvemo za zgodbe o tem, kako zelo pametni ljudje upravljajo z življenji drugih. In če bi jih vprašali, zakaj to delajo, bi verjetno vselej odgovorili, da to delajo v imenu dobrega, za dobro drugega, za uspeh in kariero in dobrobit in lepo življenje.

In potem bo dodali, da tudi ljudje potrošniki hočejo lepe zgodbe z lepimi dekleti in s srečnimi konci in prijetnimi prizori. Kot bi vračali žogico: hoteli ste pravljico, dobili ste jo. Le da mora nekdo plačati ceno. Makiavelisti je ne plačajo, zanjo se morajo namesto njih vselej izpostaviti ljudje, s katerimi upravljajo.