Več pozornosti mladim

Rečeno je bilo, da bo vlada namenila več pozornosti mladim. Pozornost jim že namenja, v prihodnosti jo bo namenila še več. Ko sem bil sam mlad, je Tito ob dnevu mladosti vedno znova ponovil, da država namenja mladim veliko pozornosti. In ljudje ob priložnosti vedno znova rečejo, da svet na mladih stoji. In da imajo mladi svežo kri in nove ideje in so ustvarjalni in imajo veliko energije. So pa tudi nosilci prihodnosti, so pogumni in so naše največje bogastvo. Tega ni rekel samo Tito, to sporočajo tudi drugi.

Mladi so tudi danes največje bogastvo, to pa pomeni, da je treba z njim ustrezno upravljati, saj živimo v kapitalizmu. In ko upravljamo, mora biti upravljanje donosno, sicer ni bogastvo, temveč se spremeni v problematično mladino.

Država, ki bo namenila več pozornosti največjemu bogastvu, govori o prihodnosti. Če bi bila že pozorna, pozornosti ne bi bilo treba obljubljati. Eno je govor, drugo so ukrepi.

Poglejmo torej, kako razumeti, da bo vlada namenila več pozornosti mladim.

Beseda pozornost je nemara res ključna. Ima namreč dva pomena.

Prvič. Ko sem res pozoren na drugega, dobi ta več prostora, medtem ko sam utihnem, da bi ga slišal. Oblast, ki bi utihnila, da bi slišala mlade?

Drugič. Pozornost je usmerjenost na področje, postavke in kazalnike. Taka pozornost na mlade državo poveča, ne pomanjša.

Sedaj pa se vprašajmo, nekoliko v slogu Michela Foucaulta, kako oblast proizvaja posameznike oziroma njihovo subjektivnost, mladino torej, na katero je lahko pozorna. Danes so to posamezniki, ki zlasti nadzorujejo sami sebe.

Vprašanju bi lahko dodali tudi vprašanje, kako se spreminja oblast, ko se spreminja družbena realnost, kajti živimo v času hitrih sprememb in prihodnost je zelo negotova, kar pomeni, da bodo spremembe dramatične. 

Hiter zgodovinski pregled oblastnega delovanja nam postreže z zelo zanimivim zaporedjem idej.

Oblast je najprej zunanja prisila. Tega n težko razumeti. Nekdo do zunaj sili ljudi k določenemu načinu življenja. Ljudje so inteligentna bitja, zato se spontano prilagajajo, saj vedo, da ni dobro češenj zobati s tem, ki ima v rokah moč. In oblastniki jo imajo. Vselej jo imajo. Nikoli niso brez nje.

Prilagajanje se navzven kaže kot ponavljanje določenega vedenja, razmišljanja, čustvovanja in vsega drugega. Saj je logično. Sila doseže, da so ljudje disciplinirani. Ne obnašajo se vsi enako, se pa zelo podobno. Ker se morajo.

Prilagajajo se. Prilagajajo se zato, ker morajo biti uspešni. Lahko da o tem še kritično razmišljajo, a se še vedno prilagajajo. Je varneje in morda je celo donosno. Pozorni bralec je že zaznal delovanje oblasti. Rečeno je, da mora biti uspešen. A ker je svobodno bitje, si reče nekoliko drugače: ne želim biti podrejen zahtevi, da moram biti spešen, vendar to moram početi, sicer izpadem iz igre. Nato zaključi: ker ne želim izpasti iz igre, sem to izbral.

Izbere sodelovanje v igri. In je zelo pozoren na njena pravila in na druge, s katerimi tekmuje, kajpada.

Tako se oblikuje normalnost. In ko se zgodijo družbene spremembe, nastaja nova normalnost. Vedno znova nastane nekaj, kar imajo ljudje za normalno.

Ljudje so razumna bitja, ki se zavedajo sebe in sveta okoli sebe. Sposobni so ne le prilagajanja, temveč tudi samocenzure in samodiscipline. Ne spreminjajo se samo navzven, spreminjajo se tudi navznoter. Navsezadnje imajo občutek, da živijo svobodno in se sami svobodno odločajo, kako živijo.

Oblast je končno zmagoslavna.

Psihološko je na tej poti spreminjanja zelo pomembno notranje občutenje ljudi, ki ga izraža njihovo spoznanje, da se ne spomnijo več, kdaj so se odpovedali notranji presoji. Ne morejo povedati, kako so sprejeli oblastno delovanje nad seboj.

Današnji sistem jim namreč ne pravi, da morajo biti taki in taki. Tako je bilo nekoč, danes je bistveno drugače. Sistem jim sporoča, da lahko uspejo v življenju in da je uspeh tesno povezan s tem, da postanejo najboljša različica sebe. Seveda lahko tudi ne postanejo, ampak potem tudi uspeha bržčas ne bo.

Nekateri ljudje si rečejo, da je to super. Da je super, da lahko v življenju uspejo, saj predhodne generacije niso imele toliko priložnosti za uspeh, kot jih imajo sami. In se odločijo, da bodo postali najboljša različica sebe.

Zavihajo rokave, lotijo se dela in so zelo pozorni. Vedo, da se morajo naučiti meriti lastno produktivnost in učinkovitost. In se naučijo. Prav tako se naučijo optimizirati delovanje lastnega telesa. Temelj takega optimiziranja je kakopak čas, zato optimizirajo tudi tega. Počasi optimizirajo tudi vse drugo: medsebojne odnose, lastno kariero, čustva, celotno psihično življenje.

Ali pa ga tudi ne optimizirajo. Težava je, da je vsak človek kompleksno bitje in da je kompleksne sistem dobesedno nemogoče optimizirati, ker stalno uhajajo nadzoru.

Iz zapisanega sledi, da pozornost svoj predmet šele proizvaja. Da bi bila država bolj pozorna na mlade, morajo ti najprej obstajati kot določena populacija, ki jo opišemo in določimo kazalnike. Taka pozornost pa ni odziv na mlade, temveč je postopek, ki jih določi in naredi vidne kot bogastvo za upravljanje. In ta postopek ni nikoli nevtralen.

Gradnja poceni stanovanj, skrb za duševno zdravje, zaposlitvena varnost so zelo konkretne zadeve in so del večjih strukturnih vprašanj sedanjosti in prihodnje dobe. Skrb za mlade zato ni sumljiva sama po sebi, pozornost kot obljuba pa ni isto kot pogoji, pod katerimi je nekoga res mogoče slišati in zanj nekaj narediti.