Hipoteza pravičnega sveta

Toksični odnos. Glas v glavi mi pravi, da natanko vem, kaj se dogaja, a ne upam zapustiti te osebe. Bojim se, da bo vedno našla pot nazaj v moje življenje. Ne verjemite podobam, onkraj njih se dogaja bistveno več. Resnica je bolj čudna, nenavadna in tuja kakor fikcija. Tako reče v pogovoru Hayden Panettiere. Pogovor z njo je objavljen na tej strani: https://www.youtube.com/watch?v=vs6x8VUGXCw. Kaj je to: bistveno več?

Včasih se zgodi, da že majhen otrok ugotovi, da njegova želja odrasle, ki so ob njem, moti. Občutek ima, da nekako ni prava, da nekdo, pogosto je to mati, ni zadovoljen z njegovo željo. Lahko je tudi razočaran, vznemirjen, potrt ali žalosten. Ali pa je tesnoben, oddaljen, hladen, distanciran, čustveno mrzel. Otrokova želja pogosto ni neposredno prepovedana, kaj šele kaznovana. Starši ne rečejo svojemu otroku, da nečesa ne sme želeti. Mu pa na različne načine sporočajo, da je to, kar sami želijo, da bi želel, nekako boljše, bolj smiselno, pomembnejše in bolj prilagojeno svetu, ki ga kajpak poznajo bolje od njega, saj so starejši in imajo izkušnje, ki jih on nima. Otrok se tako uči, da je želja drugih pomembnejša od njegove. Torej jo skuša sprejeti. In tvega zelo globoke občutke krivde.

Sprejemanje je tako razumno kot preživetveno.

V tej perspektivi, če skočim nekaj let naprej, kasneje ne pomaga nasvet, ki ga slišimo pogosto: Postavi mejo! Ne more in ne zna je postaviti, saj meja pomeni tveganje. Nikoli je ni postavil, ker se je prilagajal. Od kod naj nenadoma zna postaviti mejo? In če jo že postavi, lahko izgubi nekaj, za kar se je dolga leta učil, da mu pomaga preživeti. Postaviti mejo namreč pomeni vsaj včasih kljubovati želji drugih in uveljavljati svojo.

Vse življenje se je temu odrekal, sedaj pa naj nenadoma postavi mejo in tvega zavrnitev? Na mejo niso navajeni niti ti, ki nekaj pričakujejo od njega, niti on sam, ki se je tako dolgo odrekal svoji želji. Nikogar ni bilo, ki bi bil zame, dodaja Hayden (prav tam). Vedno je bila ona za druge. Svojo mamo je doživljala kot šefa. In šef vedno nekaj hoče od tebe. Šefu ne postavljaš meje, ker jo on postavlja tebi.

Žalostno dejstvo pa je, da otrok, ki se nenehno trudi ustreči željam drugih, ni potrjen, čeprav je na zunaj videti, da je.

Živela sem, da ji ugodim, ustvarjala je mojo kariero, uspešno prihodnost (Hayden, prav tam).

Otrok, ki streže željam drugih, se nauči natanko prepoznati, kdaj je pri tem uspešen in kdaj ni. Lahko se prilagodi tako popolnoma, da nihče od zunaj ne zazna, kako nesrečen je. Tako priden je in tako zanesljiv, da nikomur ne pride na misel, da bi ga povprašal, kako se zares počuti. In če je še uspešen in prijazen, ga bodo spraševali še manj. Le zakaj bi ga, saj je vse v redu!

Notranja stiska je pogosto taka, da se ne vidi na zunaj. Ljudje je kratko malo ne zaznajo. In otrok sam ne ve, kaj se mu dogaja. Naučil se je, da ne ve, da se ne sprašuje. Zgolj čuti, da nekaj ni v redu. Kdor je priden in vedno uboga, se ne sprašuje, zakaj to dela. Še manj kritično razmišlja. Upa na zunanjo potrditev, ne pa na zahtevno in naporno raziskovanje notranjega življenja.

In pri kritičnem razmišljanju se zelo hitro ponovi nekaj, kar je že doživel. To namreč, da nekomu ne bo všeč.

Nisem te prosila, da mi daš tako življenje, ni bila moja izbira, niso bile moje sanje (Hayden, prav tam). Otrokovo življenje je lahko navzven prečudovito, a je navznoter nočna mora. O kateri se seveda ne govori. Če bi se govorilo, bi imel otrok občutek krivde, bilo bi, kot da izdaja ljudi okoli sebe, ker se ne počuti tako, kot je pričakovano.

Pripovedovati o tem je zares težko, kajti starši, ki narekujejo otrokom ritem življenja, tega ne delajo, ker so zlobni ali škodeželjni. Nikakor ne. Vse to delajo v imenu ljubezni in iz strahu, da otrok v tem tekmovalnem svetu sicer ne bo uspešen, morda še zaradi lastne poškodovanosti in ranjenosti, saj so bili tudi sami nekoč otroci. Svoje otroke želijo zaščititi, ker starši to delajo, od njih se to tudi pričakuje. Vsakdo to dela, kakor ve in zna.

Posledice so lahko katastrofalne, toda prvi odgovor je po navadi, da oseba pač ni bila dovolj močna za pritiske sveta, kakršen je. Ni prenesla pritiskov, rečejo. Nekateri jih prenesejo, so dovolj močni in rezilientni in trdni in odporni, drugi pač ne. Tako je na tem svetu, še dodajo. In je zgodbe konec. 

S tem ne pojasnijo prav ničesar. Ljudi zgolj razvrstijo: nekateri preživijo, drugi ne. Nekateri uspejo, nekaterim ne uspe. Kdor torej preživi in uspe, je močan, kdor ne preživi in ne uspe, ni. To pa ni razlaga, saj je le logična napaka. Sklep temelji na izidu, za katerega za nazaj rečejo, da je vzrok. Strukturna krivica postane osebna pomanjkljivost in krivda.

Ljudje skušajo tako pojasniti nekaj, česar se sami bojijo. Če je izid v življenju odvisen od moči moje volje, discipline in trdnosti, od tega, da nenehno delam na sebi, potem je vse v redu in sem varen, dokler se trudim in zdržim. Taka je hipoteza pravičnega sveta, ki visoko ceni meritokracijo.

Ljudje raje verjamejo, da je uspeh odvisen od njih samih, kot da bi si priznali, da se neuspeh lahko zgodi komurkoli, pa če se izčrpa od prizadevanja. Krivda drugega je v tej perspektivi zelo pri roki, saj me ščiti. Si je pač sam kriv, zakaj je pa šel na to pot, če ni bil dovolj pripravljen, da bi prenesel napore, ki jih hoja po taki poti terja.

Najbolj tragično pa je, da je zunanja moč ljudi pogosto zgolj izraz notranje otopelosti in je daleč od odpornosti. Otrok, ki se je dolgo odpovedoval svoji želji in se povsem prilagodil zunanjim pričakovanjem, namreč ni močan. Kasneje se bo zlomil, v tem trenutku pa je le priden in za svojo pridnost plačuje visoko ceno.

In ostaja brez priče, ki je ne more nadomestiti nihče, ki zna razložiti trpljenje. Ne prosi za razlago in ne prosi, da drugi ugotovijo, kako močan je navsezadnje, da je zdržal, kajti razlaga je še zadnji prefinjeni način, da nekdo pusti človek samega, in to natanko v trenutku, ko se zdi, da se mu hoče približati.