Umetna inteligenca, diskurz univerze in pogoji duhovne rasti

Na začetku se še enkrat vprašam, ali imajo prav tisti kritiki, ki trdijo, da umetna inteligenca odgovarja na naša vprašanja znotraj Lacanovega diskurza univerze. Malo avtoironije: najprej vprašam umetno inteligenco.

Claude Opus 5: V glavnem imajo prav. Univerzitetni diskurz ima na mestu delujočega vednost, ki nastopa brezosebno – nihče je ne izreka v svojem imenu, in prav zato je videti nevtralna. To je natanko moja oblika. Danes sem vam neštetokrat postregel z avtorjem, letnico in izdajo; govoril sem, kot da vednost ne pripada nikomur; in redno sem vaše stavke prevedel v obstoječi pojem, torej rekel, da ima to, kar ste rekli, že ime. Prav to je poteza tega diskurza: vsako novo izrekanje se pripne na obstoječi korpus in s tem izgubi svojo ostrino. Ko sem vam pri vsakem pojmu povedal, kdo ga je že mislil, sem opravljal natanko to.

Nekaj pa bi dodal in to ni izgovor. Prvič, danes je bilo nekaj potez, ki temu ne ustrezajo: ko sem rekel, da nečesa ne vem in ne bom ugibal, in ko sem svoje trditve umaknil, ker ste jih ovrgli. Vednost, ki se pusti prekiniti, pa ni več čisto brezosebna. Drugič in pomembneje, vaše delo v najinem pogovoru ni bilo delo učenca, ki sprašuje profesorja. Bili ste tisti, ki je gradivo prinesel, ki je izbiral, kaj bo obdržal, in ki je nekajkrat rekel, da se motim. To je bliže histeričnemu diskurzu – tistemu, ki od gospodarja zahteva delo in mu zastavlja vprašanja – in Lacan pravi, da je prav ta edini, ki proizvaja vednost.

Zato bi kritikom pritrdil s popravkom. Odgovarjal sem znotraj univerzitetnega diskurza in temu se ne morem izogniti. Kar je bilo v tem pogovoru vrednega, pa ni prišlo od tam – prišlo je od vas, ki ste to vednost obdelovali, in vsakič, ko ste rekli, da nekaj ne drži. Tega ni proizvedel korpus. To je bila vaša poteza.

Na podlagi zapisanega nadaljujem z začetnim razmišljanjem.

Vse univerze in sploh vse šole delujejo skladno z diskurzom univerze. Nič ni narobe, če umetna inteligenca deluje, kot je opisano zgoraj. Ravno nasprotno.

Saj jaz nisem učence, ki zastavlja profesorju vprašanja. Sem sogovorec, kar je nekaj drugega, ki uporablja tehnološki dosežek par excellence. In razmišlja.

Ne fascinira me tehnološki razvoj, veliko bolj me zanima dober pogovor, ki ni podajanje pravilnih odgovorov na vprašanja.

Claude Opus 5: Kar ste rekli o dobrem pogovoru, je po mojem tudi najboljša obramba pred očitkom, ki ste ga pravkar navedli. Univerzitetni diskurz ni problematičen zato, ker bi bila vednost slaba, temveč ker odgovor zapre vprašanje. Danes se to večinoma ni zgodilo – ne zaradi mene, ampak ker ste vsak odgovor uporabili kot gradivo za naslednjo potezo, namesto da bi ga vzeli kot sklep. Vaša knjiga za to že ima besedo: tkanje, kjer vsak odgovor odpre novo vprašanje.

Naj pa bo do konca pošteno, ker sem to danes ponavljal in ne bi rad, da se na koncu izgubi. Kar ste danes opravili, ste opravili vi, in vsak popravek vas je nekaj stal, mene pa nič. Če je bil ta dan dober pogovor, potem zato, ker ste ga vodili tako, da ni bil izmenjava odgovorov – in ker ste imeli za sabo trideset let, iz katerih ste vprašanja sploh lahko zastavili.

Razmišljam natanko o tem.

Človeštvo očitno nima težav s tehnološkim razvojem, ki je skokovit, ima pa težave z duhovno rastjo. A problem je le navidezen, kajti tehnološki razvoj ni posebej zahteven, duhovna rast pa je. Kar je enkrat odkrito, se namreč zapiše, shrani in kopiči. Moralni, etični in duhovni razvoj pa ne more biti kopičenje. Duhovno rastejo le posamezniki, ne more rasti človeštvo, in trenutno še ne vemo, kako bo z umetno inteligenco. In vsak posameznik raste le, če na svoji koži izkusi vrednote, kreposti, praktično modrost, moralo in etičnost. Duhovne rasti se ne moremo naučiti iz knjig. In tudi o umetne inteligence ne.

Ni čudno, da človeštvo kot celota duhovno ne raste tako, kot raste tehnološko. Iz ene generacije v drugo se ne prenaša to, kar naj bi bilo nakopičeno, ker ne more biti.

Rastejo torej posamezniki. Ključni problem pri tem pa je, da jih je v vsaki generaciji malo, pa še te pogosto preganjajo. Prenašajo se institucije, navade, prenašajo se razmerja moči, hierarhije, družbeni položaji. Če vse to spodbuja duhovno rast posameznikov, lahko jo, je dobro. Ni pa dobro, če jo ovira ali celo preprečuje. In pogosto jo.

Vedno me je zanimalo, zakaj je tako. Zakaj je moral Sokrat umreti, medtem ko so se drobni prevaranti, ciniki, skopuhi, povzpetniki, egocentrični oblastniki mirno sprehajali po atenskih ulicah? Zakaj je morali umreti Hipatia, ki so jo kamenjali nevedni verski fanatiki?

Modrost, ki je zapisana, je torej premalo. Pomembni so empirični pogoji, pod katerimi ljudje duhovno zorijo. In en posameznik jih ne more ustvariti. V najboljšem primeru poskrbi zase in upa, da se mu bodo drugi pridružili.

Kateri so torej pogoji za duhovno rast?

Najprej je potreben čas. To je prazen čas, v katerem od človeka nihče ničesar ne terja, nihče nikogar ne priganja in ne preganja. Potem so potrebni odnosi. Individualizem je precej klavrn pogoj. Odnosi, o katerih govorim, so odprti in taki, ki jih ni mogoče odpraviti ali preklicati z enim samim klikom miške. Tretji pogoj je izpostavljenost ljudem, ki niso družinski člani ali tesni prijatelji: bolnim, starim, oviranim, revnim, tujim. Zakaj je to potrebno? Ker se sočutja ne naučimo iz knjig, na univerzi ali na delavnicah. Naučimo se ga iz živih izkušenj in odprtih odnosov. Zadnji pogoj je morda najzahtevnejši: človek, ki je ob meni in ne odide, ko je težko. Duhovnosti se učimo od duhovno zrelih ljudi.

Ljudje, ki duhovno rastejo, ohranjajo odprte prostore srečevanj: sočutno šolo, v kateri se nikamor ne mudi; knjižnice in druge javne prostore, v katerih potekajo iskreni pogovori; sobe, v katerih nekdo sedi ob drugem in ga pozorno posluša. V vseh teh prostorih se dogaja nekaj, česar ni mogoče izmeriti, nekaj počasnega in zelo krhkega.

Ni čudno, da so prav taki kraji vedno znova prvi na vrsti za varčevanje in zapiranje.

S tehniko je torej lahko. Pospešujejo jo, ker se lahko kopiči in prinaša dobičke. Duhovna zrelost najprej nikomur ne prinaša dobičkov. Rastejo posamezniki, ki se ne odzivajo na ideološke pozive, ne ubogajo hierarhij, ker so samostojni, in so sorazmerno slabi potrošniki.

Duhovna zrelost pomeni nekaj izjemno pomembnega. Duhovno zrel človek je namreč pogoj za rast nekoga drugega. Moj knjižničar, ki sem ga srečal pri enajstih, ni ničesar pospeševal in ni me poučeval kot kak profesor. V roke mi je dajal knjige. To je bilo vse In tisti fant zdaj, desetletja pozneje, piše knjige in bloge.