A veš, da sosed pri svojem delu spolno nadleguje osnovnošolke? Kaj, če bi njegovo početje obelodanili in izpostavili presoji javnosti? Ah, ne, tako izjavljanje ne bi imelo dodane vrednosti. Sicer sem pa jaz tako ali tako bolj za tiho diplomacijo.
Immanuel Kant je v delu z naslovom K večnemu miru (1795) zelo natančno opredelil merilo javnosti. To je uporabno in koristno vrhovno načelo o ujemanju politike kot javnega delovanja v dobro ljudstva z moralo. Naj se pred nadaljevanjem nekoliko zadržim pri tem načelu.
Včasih se namreč zdi, da politiki lahko delajo, kar hočejo, ker imajo pač to možnost, ali delajo, kar jim predlagajo razni spin doktorji, da bi se obdržali na oblasti, skrbeli za svoje sebične interese in morda še za interese lastne stranke.
Kant pravi drugače: politika bi se morala ujemati z moralo. Kaj torej pravi omenjeno načelo?
Vsa dejanja, ki se nanašajo na pravice drugih ljudi, so nepravična, če se njihova maksima ne sklada z javnostjo. Kako to razumeti?
Kanta je zanimalo, kaj se zgodi, če ljudje javno naglas izjavijo tole: O kršitvah molčimo, če nam govorjenje o njih škodi. Javnost torej pošteno in iskreno obvestimo, da raje molčimo o kršitvah, ker se želimo zaščititi in ne želimo imeti nepotrebnih problemov, ki bi jih prineslo glasno govorjenje. Kaj sledi? Ali javnost to sicer iskreno priznanje sprejme?
Sledi odpor javnosti, ki ne dovoli, da vladarji, oblastniki ali kdorkoli deluje na podlagi skritih, zamolčanih sebičnih interesov. To lahko ponazorimo še drugače. Če bi država javno oznanila, da se ne bo držala podpisane pogodbe z drugo državo, ker ji to ne ustreza več (povedala bi torej resnico), bi izbruhnil škandal. Če tega ne oznani javno, resnice ne izreče, ker se boji škandala, skriva svoj pravi namen, to pa je nepravično.
Kdor bi torej izjavil v javnosti, da raje molči o krivicah, ker je tak njegov sebični interes, bi javnosti sporočil, da je molk v resnici moralna previdnost, uvidevnost, spoštovanje nekaterih drugih načel in izogibanje škodi drugim. Prav zato bi imel velike težave, ker mu javnost bržčas ne bi verjela. Javno je namreč že rekel, da molči, da bi se zaščitil, zato bi njegovo nadaljnje pojasnjevanje lastnega molka razumeli kot sprenevedanje in izmikanje odgovornosti.
Verjetneje je torej, da take izjave ne bomo slišali, bomo pa poslušali drugi del. A prvo neizrečeno izjavo bo javnost dodala sama, saj ljudje natančno vedo, čemu izmikanje in izgovarjanje. Sami namreč niso nič drugačni.
Javna raba uma je zato izjemno močno orodje za ohranjanje demokracije in miru. Ko je nekaj javno izrečeno, namreč lahko dobi moč, da se nekaj izboljša, ali pa jo popolnoma izgubi, če izjava ni moralno vzdržna, in se nekaj poslabša.
Ljudje, ki nastopajo v javnosti, to dobro vedo, zato nekaterih izjav ne bomo nikoli slišali, čeprav bi bile resnične. Ne bomo jih slišali, a to ne spremeni dejstva, da je tak molk moralno nevzdržen.
Na prvo žogo je vse razumljivo. Ljudje si ne želijo nakopati težav na vrat, če ni neizogibno, zato so raje tiho. Naj navedem še en primer.
V času olimpijskih iger v Berlinu, avgusta 1936, so 30 kilometrov stran od štadiona gradili koncentracijsko taborišče Sachsenhausen, v katerem je kasneje umrlo malo manj kot četrt milijona ljudi, propagandni stroj, za katerega je skrbel Goebbels, pa je ustvarjal v svetovni javnosti vtis, da je Nemčija miroljubna država. V javnosti se je tako zdelo, da je bil prepričljiv, da je Nemčija res miroljubna. Saj za koga je bil vtis zares tak. Dokler ni izbruhnila druga svetovna morija.
Zgornja izjava tako ne prenese preprostega testa, ki je ta: nepravično je vsako dejanje, ki zgreši svoj namen, ko javnost izve zanj. Za kršitve torej vemo, a o njih ne govorimo javno, ker bi nam to lahko škodilo. Škoda se sicer že dogaja, nekateri ljudje zaradi nje trpijo, sami pa nočemo utrpeti nobene škode. Kaj si javnost o tem misli, sem že zapisal.
Razmišljanje se mahoma precej spremeni, če smo mi tisti, ki trpimo zaradi nekoga. Želimo si, da ne bi več trpeli, da bo nekdo nekaj naredil in kršilca ustavil. Če ga nihče ne ustavi, trpimo še naprej, saj je verjetno, da se sam od sebe ne bo ustavil.
Za zagovornike molka, ko bi bila potrebna javna raba uma, je uničujoča Kantova poanta, ki je natanko ta, da javna raba uma za tega, ki govori, ni odvisna od preračunavanje posledic javnega izjavljanja. Če bi veljalo nasprotno, bi bila to še ena od oblik dvoličnega preračunavanja, kdaj se nam splača govoriti in kdaj ne. Nagnili bi se na stran teh, ki pravijo, da se nam splača govoriti le takrat, ko nas nič ne stane ali pa je zelo poceni. A posledice so že aktivne. V takem trenutku namreč morala splava po vodi in jo odnese v kanalizacijo. Kaj nam ostane? Sebično spopadanje z drugimi za lastne koristi? Kako je že rekel Hobbes: bellum omnium contra omnes. Mislil je na naravno stanje človeštva, ki zato potrebuje državo in voditelje. In moralo, bi dodal Kant.
Kdor torej molči, ko se dogajajo krivice, morda ve, da molči zaradi sebe, ker se kot sebično bitje želi zaščititi. Tudi to je razumljivo, saj smo ljudje šibka, nekonsistentna, sebična bitja. Hkrati pa je vendarle že subjekt, da, tudi ta možnost je v naši naravi, ki bo nekoč vendarle spregovoril. Nasprotno pa je človek, ki molči in si svoj molk razlaga kot uvidevnost, previdnost in podobno, že izgubil moralno možnost, da bi svoje sicer razumljivo sebično delovanje kdaj v prihodnosti popravil, ker ni več ničesar, kar bi se še dalo popraviti.
Leta 1936 so nekateri na olimpijskem štadionu vedeli za Sachsenhausen, a so molčali. Videli so taborišče, a so bili tiho, kot da ne vedo. Živeli pa so tudi ljudje, ki so vedeli in so to zapisali. Niso bili moralni junaki, o tem niso govorili v javnosti, toda nekaj je ostalo zapisano in bilo na voljo ljudem, ki so prišli kasneje in so hoteli razumeti, kaj se je takrat zares dogajalo.
Nasprotno pa Kantov test prenese tale javna izjava: Molčimo, kadar bi javna obsodba dokazano poslabšala položaj žrtve. Trpljenja ne želimo povečevati in vemo, da ne bi bilo prav, če bi ga.
Tiha diplomacija torej sama po sebi ni sporna. Nasprotno, je preizkušena in uporabna poklicna metoda. Le da je lahko tudi izgovor.
Ko politik molči in se sklicuje na tiho diplomacijo, molči kot uslužbenec, naključni subjekt nekega družbenega položaja. Kant zopet pravi, da to ni sporno. Tako postane v trenutku, ko razglasi zasebno rabo uma za edino rabo in ko javne rabe uma ni več.
Sklicevanje na tiho diplomacijo ne prinese nobenega tveganja in je zgolj drža, ki jo ima lahko nekdo vse življenje. Nikoli ne napoči trenutek, ko bi rekel, da je čas za glasno diplomacijo ali javno rabo uma.
Izziv torej ni v tihi diplomaciji ali javni rabi uma. Pravi izziv je v neenaki rabi merila, s katerim presojamo zločine in kršitve. To velja za vsakega človeka, ki si želi javne obsodbe kršitev, ko je to njemu v korist, in ne želi take obsodbe, ko misli, da bi to škodilo njegovim sebičnim interesom.
Kant je torej povsem jasen. Moralne maksime potrebujejo javnost, njihov namen sta splošna sreča in mir. Kar pa ne prenese javne presoje, je krivično in sproža nove spore.
Ni komentarjev:
Objavite komentar