Na prvi šolski dan velja ponovno premisliti nekaj zadev. Osebna rast otrok in usvajanje vrednot se namreč ne začneta z vstopom v šolo. Kaj pravi o tem znanost? In še enkrat je vredno premisliti, katere vrednote krepi šolski diskurz, ki je diskurz univerze. Je šola res kraj za razvijanje kritičnega razmišljanja?
Vprašanji sta povezani tesneje, kot si navadno mislimo. A pojdimo po vrsti.
Znanstvene študije kažejo, da otroci najverjetneje nimajo prirojenega moralnega čuta ali nekakšnega moralnega jedra, iz katerega se poraja moralno vedenje in delovanje. Prav tako je pomembno tole spoznanje.
Leto in pol stari otroci spontano pomagajo odraslemu človeku, tudi ko za svojo pomoč ne dobijo nagrade in ko odrasli ne prosi za pomoč. Ponudijo jo torej sami in ne pričakujejo nagrade (Warneken in Tomasello s hipotezo o spontani prosocialnosti). Ta je lahko celo ovira in zmanjša spontano ponujanje pomoči.
Še malo kasneje, ko so stari tri leta, upoštevajo moralne norme in jih tudi uveljavljajo. Nemški razvojni psiholog Hannes Rakoczy je s sodelavci dokazal, da so triletni otroci dobesedno aktivni varuhi družbenega reda. Denimo tako, da ugovarjajo, ko nekdo ne igra po pravilih ali dela nekaj narobe. Rečejo mu: tako se ne dela.
Ob vstopu šolo imajo že razvito strukturo vrednot, ki jo lahko prepoznamo in ugotovimo, da je zelo podobna strukturi, ki jo imajo odrasli, kot so pokazali nemška psihologinja Anna K. Döring in njeni sodelavci).
Za vse to obstaja ključni vzročni dejavnik: kakovost odnosov. In ko rečem kakovost odnosov, mislim na vzajemnost, na odzivno naravnanost. Otroci, ki uživajo take odnose, prevzemajo strukturo vrednot svojih staršev brez posebnega nagovarjanja, učenja ali vzgajanja. Kakovostni odnosi so namreč že najboljše možno učenje in vzgajanje.
Nasprotno pa starši, ki vzgajajo otroke z uveljavljanjem moči in dokazovanjem, vplivajo nanje tako, da ti sicer sledijo pravilom, normam in vrednotam, a le, dokler jih nekdo opazuje.
V prvem primeru govorimo o ponotranjenju vrednot, norm in pravil, v drugem o zunanjem nadzoru.
Znanost je torej zelo jasna. Otroci usvajajo vrednote prek odnosov, ne zaradi nagrad, navodil, pridiganja ali učenja iz knjig. Usvajajo jih, še preden se učijo o njih. Zlasti pa leta pred vstopom v šolo.
Ponotranjenje je ravno nasprotno od zunanjega nagrajevanja, ocenjevanja in vrednotenja.
Sedaj pa gre otrok v šolo. Star je šest let in vstopa v šolski diskurz. Vsak dan bo vsaj nekaj ur v šoli, v kateri se bo še naprej učil in vzgajal. Vsekakor se bo, le natančno poglejmo, kaj je značilno za šolski diskurz, za način, kako se oblikujejo odnosi v šoli.
V njej najprej nekdo določa, kaj je vednost oziroma znanje in kaj ni. Odločitve nihče ne vidi, ker je vselej že narejena. Taka delitev sicer ni nujno sporna, lahko pa postane taka.
V šoli se vzpostavijo hierarhični odnosi. Današnja šola otroku sicer ne bo rekla, da mora ubogati, to bi se zgodilo v diskurzu gospodarja, ki se mu je mogoče tudi upirati. Rekla bo nekaj drugega: zmoreš, razumi, poskusi še enkrat, saj bo šlo. V takem diskurzu upor ni predviden, je pa predvideno nekaj drugega: sram.
Otrok je torej vsak dan v ustanovi, v kateri mora izkoristiti priložnosti in možnosti. Če jih ne, nima nobenega dobrega izgovora, zato ga je lahko le sram.
Šolski diskurz ni nekaj, kar smo si izmislili. Je sestavni, organski del šole, odkar stoji. Zanj je značilen prikriti kurikul, ki otroke uči štirih stvari. O tem je prvi pisal ameriški sociolog Robert Dreeben v knjigi z naslovom O tem, česa se učimo v šoli (On What Is Learned in School, 1968).
Sociolog dokazuje, da se otroci v šoli učijo zlasti o tem, o čemer ne piše v učbenikih in ne piše v učnih načrtih.
Prvič. Samostojnost in neodvisnost (angl. Independence). Učenci se bodo učili zanašati se na lastne zmožnosti, učili se bodo, da mora vsakdo za svoj uspeh poskrbeti sam. Sodelovanje s sošolci? Da, ne pa prepisovanje domačih nalog in sodelovanje med pisanjem testov. Drugič. Dosežek (angl. Achievement). Učenčevi rezultati in njegov trud bodo vedno znova ocenjeni in vrednoteni. Veljalo bo, da je šolski uspeh pomembno merilo otrokove vrednosti v življenju. Tretjič. Univerzalizem (angl. Universalism). Za vse veljajo enaka pravila, nihče ne sme postati izjema. Četrtič. Specifičnost (angl. Specificity). Šola otroka ne obravnava celostno, kot ga obravnavajo starši. Vrednoti le posamezne vidike njegove osebnosti – znanje pri matematiki, vedenje pri pouku.
Foucault je k zapisanemu dodal, da je šolsko ocenjevanje obred, ki združi hierarhično opazovanje otrok in normativno presojanje njihovega vedenja ter iz vsakega otroka naredi primer. Ene obravnavajo tako, druge drugače.
Katere vrednote torej šolski diskurz dejansko krepi? Pustimo za hip ob strani romantične in naivne predstave o šoli, v kateri se otroci ves čas dobro počutijo, so veseli, kopičijo znanje in osebno rastejo. Dejanske vrednote so te: merljivost, primerljivost, točnost, tekmovanje in odloženo zadovoljstvo. To še ne pomeni, da so vrednote slabe. Nobena ni problematična sama po sebi. Znanje je dejansko mogoče meriti, točnost in natančnost sta lepi in koristni vrlini, tekmovanje, če je zdravo, je za napredovanje v življenju super zadeva, odloženo zadovoljstvo pa tudi, saj ne moremo biti vse življenje dojenčki, pripeti na materine prsi.
Kaj pa sestavijo skupaj?
Skupaj sestavijo situacijsko poslušnost (angl. situational compliance). Koncept je razvila poljsko-ameriška razvojna psihologinja Grazyna Kochanska s sodelavci. In kaj je situacijska poslušnost?
To je oblika vedenja, sodelovanja in ubogljivosti, ki je odvisna od zunanjega nadzora, opominov in prisotnosti avtoritet.
Kako je potem s kritičnim razmišljanjem?
V razredu prevladuje trojica: pobuda-odgovor-ocena. Učitelj zastavlja učencem vprašanja, katerih odgovore že pozna. Malo je pristnih vprašanj. To so tista vprašanja, ki nimajo vnaprej znanega odgovora in terjajo odprto razpravo.
Sodobne raziskave o naravi dialoških razprav dokazujejo, da jih je v povprečju nekaj več kot dve minuti na šolsko uro.
Zapisano pa ne pomrni, da šolanje ne prenaša znanja in ne krepi sklepanja. Oboje je res: prenaša znanje in krepi sklepanje. Tudi kritično mišljenje je mogoče krepiti in razvijati in šola včasih to dejansko dela. To zlasti dela takrat, ko se učitelji potrudijo za razprave z učenci, ko se pogovarjajo o resničnih problemih in so njihovi mentorji. Dialoško poučevanje je možno in obstaja. Šole se pogosto sklicujejo nanj, le da prav tako pogosto delajo nekaj drugega.
Kritično mišljenje ocenjujejo. In v istem trenutku so učenci že nazaj v diskurzu univerze: obstajajo pravilne oblike kritičnega mišljenja in učenci, ki jih usvojijo, so dobro ocenjeni. To pa ni kritično mišljenje, temveč je predstava. Rezultat je množica odličnih učencev in dijakov, ki znajo brezhibno in zelo hitro kritizirati, ne da bi pri tem kaj tvegali.
A to še ne pomeni, da ne moremo ničesar narediti. Seveda lahko, saj nismo povsem nemočni.
Vzvod, ki ga velja uporabiti, je tale. Imenujmo ga premik položaja. Kako je to videti v razredu?
Videti je tako, da učitelj zastavlja drugačna vprašanja, na katera še ne ve odgovora, učenec pa se znajde v položaju, v katerem mu ni treba ihtavo brskati po spominu za pravilnim odgovorom, temveč postanr soudeleženec v razpravi.
Ključni argument za ta predlog je, da otrok ne začne osebno rasti prvi dan šole. Dejstvo je, da vstopi v šolo opremljen s prevzemanjem vrednot iz dobrih odnosov, ne pa iz navodil, učbenikov in poslušnosti avtoriteti. Šolanje lahko take odnose krepi ali pa jih prekine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar