Svobodna volja in prostor svobode

Raziskava bi lahko imela tudi popularen naslov: Če boste to počeli vse življenje, lahko tveganje za Alzheimerjevo bolezen zmanjšate za 38 %. Njen pravi naslov je nekoliko drugačen: Associations of Lifetime Cognitive Enrichment With Incident Alzheimer Disease Dementia, Cognitive Aging, and Cognitive Resilience. Je torej o povezavah med kognitivno bogatitvijo, Alzheimerjevo boleznijo, kognitivnim staranjem in kognitivno odpornostjo ali rezilientnostjo. Objavljena je bila nedavno v reviji Neurology.

Na prvi pogled bi rekli, da ne prinaša ničesar novega, da le potrjuje to, kar že vemo. A ni čisto tako. Vseživljenjska mentalna stimulacija, kot so branje, pisanje in učenje novih jezikov, lahko pomaga ščititi možgane med staranjem. Da, to vemo že dolgo. Vemo pa še nekaj drugega.

Vemo, da je kognitivno bogatenje (ang. cognitive enrichment) zahtevno in energetsko potratno. Naši možgani so sicer narejeni za tako bogatenje, to je torej možno, le vsakdanje življenje ni.

Vsakdanje življenje je v večji meri narejeno za nekaj drugega. V njem prevladujejo kognitivno manj zahtevne ali celo nezahtevne vsebine, nad katerimi možgani niso ravno najbolj navdušeni, ker zmorejo veliko več. Popularna psihološka samopomoč je dober primer take intelektualne plitkosti, ki se bistveno razlikuje od resnično zahtevnih del, ki postavljajo globoka vprašanja o naravi zavesti, telesa in pozornosti. Prav v tej luči je zato dobro prebrati tole knjigo.

Njen avtor je Jon Kabat-Zinn. Knjiga ima zelo zanimiv in privlačen naslov: Full Catastrophe Living (prvič 1990, bistveno predelana izdaja 2013). Pomembna in vredna branja je zlasti zato, ker njen avtor predstavi klinično utemeljeno prakso meditativne pozornosti, ki je ločena od religijskega konteksta, hkrati pa ni spremenjena v banalno popularno tehniko.

Naslov izhaja iz Grka Zorbe – Kazantzakisovega junaka, ki na vprašanje, ali je poročen, odgovori: Poročen? Seveda, imam ženo, otroke, hišo – popolna katastrofo. V tem je jedro knjige: mindfulness pri Kabat-Zinnu ni beg od zapletenosti življenja, temveč je vztrajanje v življenju.

Zanima me ravno vztrajanje. Vsak dan se soočam s trpljenjem ljudi, z njihovo bolečino, s hendikepiranimi telesi, skušam razumeti razmerja med zavestjo in nezavednim, notranji razcep med besedami in dejanji, ki je v vsakem človeku.

Pri delu me še vedno navdihujejo zgodnji renesančni humanistični misleci, kot so Petrarca, Leonardo Bruni, Pico della Mirandola, Leon Battista Alberti. Moja zvezda vodnica je jedro njihovega razmišljanja: epistemična in etična ambicija, prepričanje, da je človekova zmožnost za samospoznavanje, refleksijo lastnega izkustva in aktivno oblikovanje lastnega načina bivanja izraz najgloblje naravnanosti človeškega bitja, ki daleč presega vsakdanje preživetje.

Pico della Mirandola napiše leta 1486 Govor o človekovem dostojanstvu, verjetno je to res prvi manifest humanizma, in pogumno zapiše, da Bog ni dal človeku fiksne narave, ker mu je dal zmožnost, da si jo oblikuje sam. Človek tako ni določen od zunaj, saj je bitje, ki se konstituira skozi lastno odločanje in izbiranje.

Stoletja pozneje napiše Kabat-Zinn knjigo, v kateri poudari pomen odzivnosti, da bi se distanciral od običajne in prevladujoče reaktivnosti ljudi. Naloga, ki jo izpostavi, pa je zahtevna. Kako med dražljaj in odziv vstaviti refleksijo?

Renesančni humanisti so uporabljali drug izraz – prudentia. To je praktična modrost, ki nas popelje še dlje v preteklost, k Aristotelu, ki ve, da je človek zmožen avtentičnega etičnega delovanja, ki ni ne navada ne nagonski odziv na dražljaje.

Struktura je enaka, ker obstaja prostor med tem, kar se mi zgodi, in tem, kar storim. To je natanko prostor svobode in človeške odgovornosti.

To pa ni prostor, v katerem ima človek svobodno voljo, s katero se odloča. Je prostor svobode, kar je nekaj drugega. Kako to razumeti?

Za odgovor se odpravim k drugemu renesančnemu mislecu. To je Petrarca, eden prvih evropskih piscev, ki sistematično tematizira svoje notranje izkušnje in jih predstavi kot filozofsko relevantno gradivo. Njegovo delo Secretum – izmišljeni dialog z Avguštinom  v tihi navzočnosti alegorične figure, gospe Resnice – je v bistvu fenomenologija lastne raztrganosti med vednostjo in ravnanjem, med tem, kar ve, da je dobro, in tem, kar dejansko počne. To je Platonova akrasia ali šibkost volje, ki ni abstraktna tema, temveč je konkretna izkušnja, ki jo ima vsakdo.

Vsakdo ima izkušnjo šibke volje, številni ljudje pa imajo tudi izkušnjo prostora svobode. O kateri izkušnji govorim?

Govorim o tem, da se znajdem v situaciji, ki od mene zahteva odgovor ali odziv. Znajdem se v prostoru svobode in odgovornosti, ki ni moj jaz, v njem se ne znajdem, ker sem se svobodno odločil, zato ne moremo reči, da je svobodna etična odgovornost projekt jaza. Je odgovor na nekaj, kar ga presega.

Ko se odzovem na ranljivost Drugega, zato ni pomembno, ali sem odziv svobodno izbral in se zanj svobodno odločil. Bistveno je, da sem začutil drugega, ga slišal in dopustil, da me zadene, da pride do mene, kot se reče, da seže globoko vame.

Ko seže globoko vame, se ne odzovem kot ego, ki izbere med različnimi možnimi odzivi enega. Ne odzovem se po lastni izbiri. Morda se odzovem po nekakšni strukturi tega, kar je iskreno, dobro in pošteno. V tem prepoznavam usmerjenost, orientiranost, ki ni arbitrarna svoboda. Je nekaj v etičnem prostoru (svobode in odgovornosti), ki določi moj odziv – ne izberem ga kot svobodni jaz.

Ne delam torej, kar hočem, sem pa usmerjen k nečemu, kar je dobro in je prav. Tu pa leži še en dober izziv.

Prava usmerjenost namreč ne terja gotovosti ali vednosti o tem, kaj je dobro. V resnici je ravno nasprotno.

Zanima me, ali ni prav vztrajna negotovost, vztrajno spraševanje in vztrajanje v odprtosti prava usmeritev. Sliši se sicer nenavadno, a je tudi nenavadno zanimivo.

Človek, ki je prepričan, da stoodstotno ve, kaj je dobro in prav, ki torej misli, da ima odgovor na to vprašanje, naredi še največ škode. Inkvizicija je bila prepričana na tak način, totalitarni sistemi so prav tako prepričani. Gotovost o tem, kaj je dobro in pravilno, se je vedno znova izkazala za nevarnejšo od dvoma.

Dvomi, negotovost in odsotnost vednosti zato ne ovirajo moje etične orientiranosti, temveč pričujejo zanjo. Pravzaprav so njen neizogibni pogoj.

Lévinas naredi na tem kraju odločilno potezo. Ne sprašuje: kaj je dobro v abstraktnem smislu? Sprašuje: kdo je ta konkretna oseba, ki je zdaj pred mano? Etična orientiranost namreč sploh ni naravnanost ali usmerjenost k univerzalni ideji dobrega. Je orientiranost k partikularnemu obrazu konkretnega drugega iz krvi in mesa, ki je tu in zdaj pred menoj.

Ne potrebujem torej filozofske teorije dobrega, da bi zaznal, da nekdo pred menoj trpi in čuti bolečino. Ne potrebujem enkrat za vselej danih odgovorov na etične dileme, kaj je dobro in prav, da bi se odzval na konkretni klic drugega. Teorija dobrega je abstrakcija, obraz drugega pa je zelo konkreten.

Prav ta konkretnost ne terja gotovosti. Terja nekaj drugega – mojo odprtost do drugega. Če nisem odprt do njega, ne bom nikoli zaznal njegovega trpljenja, če pa ga bom, mi bo zanj vseeno.

To ne pomeni, da je vsak odziv na obraz drugega samodejno dober. Pomeni, da je začetek etičnega odzivanja partikularen, ne univerzalen. Ko začnem pri konkretnem drugem, pa sem bliže pravi usmeritvi kot človek, ki začne pri abstraktnem načelu. 

Renesančni humanizem je nosil v sebi prepričanje, ki je hkrati politično in etično: da je kultiviranje človekovih notranjih zmožnosti – razuma, pozornosti, čustvenega razumevanja, moralne refleksije – podlaga vsakega aktivnega delovanja v svetu. Humanistični ideal vita activa je zato neločljiv od vita contemplativa, od tiste dimenzije življenja, ki smo jo že dolgo nazaj razpršili med privatno sfero in, v najboljšem primeru, psihoterapevtsko prakso.