Dober večer, Slovenija!

Predlagali so mi, da bi napisal politični govor. Zakaj bi ga napisal, sem vprašal, saj nisem politik. Res je, da nisi, so odvrnili, toda kdaj pa kdaj je koristno in smiselno dobiti metapogled na politiko, za katero se spontano zdi, da je bodisi moralna in etična skrb za dobro vseh ljudi bodisi nekakšna znanstvena tehnologija, s pomočjo katere nesebični politiki ustvarjajo obče dobro. Dobro je vedeti, so še dodali, kaj je doksa in kaj je resnica.

Ker vemo, da so politiki evolucijsko naravnani, da najprej poskrbijo zase, za bližnje in morda še za svojo stranko, tudi večina drugih ljudi se obnaša presenetljivo podobno, je res dobro pogledati, kako altruistične osebnosti dejansko so, koliko jih je in koliko sploh lahko naredijo za obče dobro, ne le za svoje blagostanje.

Empirična literatura na tem področju je bogata in ponuja odgovore, ki so kompleksnejši od vsakdanjega intuitivnega Politiki so pokvarjeni, hkrati pa bolj zaskrbljujoči od optimistične različice Samo nekateri posamezniki so gnila jabolka.

Naj začnem pri vprašanju, ki me kot psihologa najbolj zanima. Za kateri tip osebnosti je verjetneje, da bo sploh stremel k politični moči? Alessandro Nai, predavatelj na Oddelku za politične vede in mednarodne odnose Univerze v Ženevi, je s svojimi sodelavci v vrsti mednarodnih študij med letoma 2015 in 2020 primerjal politične kandidate z navadnimi ljudmi. Zanimala jih je t. i. temna triada: narcisizem, makiavelizem in psihopatija.

Ugotovili so, da dosegajo kandidati za bodoče politike v povprečju statistično višje rezultate na osebnostnih vprašalnikih o narcisizmu in makiavelizmu – razlike so zmerne. Z drugimi besedami: ni tako, da so vsi politiki narcisi, je pa verjetnost, da bo nekdo z močno izraženimi narcističnimi potezami bolj težil k javni oblastni poziciji in si jo želel.

Moj komentar: politika je ena od poti, na katerih posamezniki iščejo priznanje, ki ga sicer potrebuje vsak človek. Vodja, ki potrebuje množični aplavz, da se počuti legitimnega, pa je v bistvu v hlapčevski poziciji nasproti množici, le da tega navadno ne ve.

James Perry, ameriški profesor javnih in okoljskih zadev, je od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej razvijal teorijo in merske instrumente za t. i. Public Service Motivation. To je motivacija, da želi oseba resnično, iskreno delati za obče dobro. Njegova dela in dela kasnejših raziskovalcev konsistentno kažejo, da imajo številni kandidati na začetku politične poti dejansko tako motivacijo, zato ne moremo reči, da v politiki ni nesebičnosti in altruizma.

Longitudinalne študije, ki sledijo politikom skozi daljša obdobja njihove karierne poti, pa kažejo sistemski pojav, ki ga imenujemo erozija javne motivacije. To preprosto pomeni, da se politiki, ki imajo na začetku iskreno željo po spremembi, postopoma prilagodijo institucionalnemu okolju, tj. strankarski disciplini, lobiranju donatorjev in logiki preživetja na volitvah, zato se njihova motivacija počasi spreminja. To ni nujno moralni poraz, je pa tiho pristajanje na pravila politične igre, ki postanejo normalna. Zakaj? Ker jo igrajo tudi vsi drugi. Težko je namreč vztrajati, če si sam.  

Ena od bolj neposredno merljivih oblik take preobrazbe je upravljanje z osebnim premoženjem. Ameriški neodvisni raziskovalec Alan Ziobrowski je s sodelavci v dveh odmevnih študijah iz let 2004 in 2011 analiziral investicijske portfelje članov ameriškega kongresa. Ugotovili so, da imajo senatorji abnormalno veliko denarja, kar kaže, da imajo dostop do informacij, ki jih drugi nimajo, ker niso javne. Kasnejša zakonodaja je to prakso formalno omejila, toda vzorec sam jasno kaže, da so politiki javni oblastni položaj izkoriščali za osebno finančno korist.

Podobne vzorce odkrivamo tudi v mednarodnih analizah korupcije, ki jih sistematično zbira Transparency International: politična moč in osebno bogastvo sta v demokratičnih sistemih s slabim nadzorom pomembno povezana.

Zanimiva in pogosto prezrta veja raziskovanja se ukvarja z vprašanjem, v kolikšni meri politiki dejansko izpolnijo volilne obljube. Tu je slika presenetljivo boljša, kot jo pričakuje cinično javno mnenje.

Raziskave kažejo, da politiki v demokratičnih državah v povprečju izpolnijo med petdeset in sedemdeset odstotkov vsebinsko specifičnih programskih obljub, odvisno od tega, ali vladajo sami ali v koaliciji. Pomembno je tudi tole spoznanje. V strankarskih sistemih z jasno opredeljenimi skupnimi programi je takega izpolnjevanja obljub več kot v sistemih, ki temeljijo pretežno na karizmatičnih voditeljih.

Vprašanje pa je, kaj se zgodi s preostalimi trideset do petdeset odstotki obljub. To namreč ni malo. Raziskave kažejo, da politiki konsistentno odstopajo od obljub zaradi pritiskov organiziranih interesnih skupin in donatorjev – torej niso krive le objektivne okoliščine, na katere se politiki radi sklicujejo in skušajo ohraniti videz, da so sami naredili vse prav.

Morda je ključna ugotovitev raziskovalcev ta: delovanje politikov – bolj ali manj altruistično – je  statistično bolj odvisno od institucionalnega okolja kot pa od njihovih osebnostnih lastnosti.

Oglejmo si primer.

V nordijskih državah je bistveno manj korupcije kot drugod po svetu in ljudje bolj zaupajo politikom. Zakaj? Razlog ni, da so njihovi politiki bolj altruistični ali osebnostno boljši od drugih. Ne, tako je zato, ker imajo te države močne in stabilne institucionalne mehanizme – preglednost financiranja, neodvisni nadzorni organi, svobodni mediji, zakonodajno omejevanje nasprotja interesov –, ki pomembno vplivajo na situacije, v katerih se znajdejo politiki. Po domače: ista oseba, ki bi v sistemu s slabim nadzorom iskala priložnosti za polnjenje lastnih žepov, se v sistemu z visokim nadzorom obnaša bistveno bolj v skladu z javnim interesom.

Kar politično pomeni: reforma politik ni samo etično vprašanje, kdaj bodo politiki boljši ljudje. Je predvsem inženirsko vprašanje, kako zasnovati institucije, ki naredijo sebično in narcistično vedenje tvegano, delovanje v obče dobro pa spodbujajo kot naravno.

Na podlagi znanstvenih ugotovitev končno napišem politični govor, v katerem strnem zapisano na nov način.   

 

Dober večer, Slovenija!

 

(pridem na oder, aplavz, politični nasmeh, mahanje z obema rokama)

Hvala! Hvala, dragi rojaki! Dragi prijatelji, dragi volivci, dragi Slovenci in drage Slovenke – in seveda vsi drugi, ki ste zašli v napačno dvorano!

Ne sme biti nesporazuma. Najprej bi vam rad povedal, da sem eden izmed vas. Sem čisto navaden človek. Sem sicer lastnik treh stanovanj, imam tudi vikend hišo na Bledu in službeni avto z voznikom, ampak v duši, tam, kjer je najbolj pomembno, v duši sem tako navaden, da bolj navaden sploh ne bi mogel biti. Vsako jutro vstanem zgodaj, ker je rana ura zlata ura, spijem kavo in pojem žemljico – no, to speče moj pek, ampak konceptualno jo jem sam –, medtem ko se sprašujem, kako bi res pomagal ljudstvu. Mislim, zares, ne kot oni šalabajzarji, ki so bili doslej na oblasti in so vse zavozili, da smo zdaj podobni Severni Koreji in Venezueli. Kako narediti Slovenijo boljšo, lepšo in prijaznejšo za vse? Tako se iskreno sprašujem, v srcu, ki po malem krvavi in me dela žalostnega. Vsak večer grem zato spat z enim samim odgovorom: s trdim delom, pogumnimi odločitvami in – seveda – z glasovanjem za pravo stranko.

(premor za smeh)

Naša stranka, to moram povedati zelo na glas, ker režimski mediji ne bodo, naša stranka torej je v zadnjih štirih letih naredila ogromno. Ogromno! Samo ta seznam dosežkov... (listanje po praznih straneh) ... je tako dolg, da ga danes žal nimam časa prebrati. Ampak zaupajte mi. Je tam. Le da mediji nočejo govoriti o tem, ker so jih prevzeli oni drugi.

Zdaj pa o prihodnosti! Naš razvojni program za napredno Slovenijo je jasen, konkreten in izvedljiv. Prvič: bomo znižali davke. Vsem. No, enim malo bolj. Hkrati bomo zvišali pokojnine, plače v javnem sektorju, a ne lenuhom, ki jih tam mrgoli, subvencije za kmetijstvo, štipendije in financiranje kulture. Kako? S pametnim gospodarjenjem! Nekateri temu pravijo matematika, mi govorimo o viziji.

(aplavz)

Seveda bi bili že zdaj tam, kjer bi morali biti – ko nas oni ne bi ves čas ovirali! Ovirala nas je prejšnja vlada s svojimi dolgovi. Pred njo nas je ovirala vlada pred njo. Evropska unija nas ovira z direktivami, Bruselj nas ovira z birokracijo, opozicija nas ovira z vprašanji, novinarji pa nas, roko na srce, ovirajo z objektivnimi dejstvi, kar je najhujše od vsega!

(glasen smeh)

Moji nasprotniki – ne bom jih imenoval, ker sem preveč vljuden, ampak začnejo se z isto črko kot besedi neodgovorni in nevarni –, moji nasprotniki hočejo uničiti vse, kar smo zgradili. Hočejo nam vzeti vrednote. Katere vrednote? No, tiste. Saj veste. Tiste prave. Naše. Slovenija za Slovence, pošteno delo, družina, tradicija – vse to. Oni pa hočejo – no, nočem biti nekorekten, ampak v bistvu hočejo kaos, siromaštvo, ubijanje komaj spočetih otrok in starcev, mogoče celo tujce.

Jaz pa hočem dialog. Hočem enotnost. Hočem, da se združimo – seveda okrog mene in moje stranke, ker je to znanstveno dokazano najbolj učinkovita oblika enotnosti. Vse druge so bistveno slabše, kot vsi zelo dobro vemo.

(premor)

Na koncu pa vam povem še tole, in to spet iz srca, ker sem eden od vas: vem, da ste utrujeni. Vem, da so cene visoke, draginja je povsod, inflacija gre gor, stanovanja so nedosegljiva, zlasti za mlade, medtem ko jih milijonarji lahko kupijo več naenkrat, zdravstvo je obremenjeno, privatne šole so podfinancirane, javne šole ideološke. To nas boli. Mene osebno boli! (roka na srce) In prav zato potrebujete nekoga, ki razume vašo bolečino. Nekoga, ki je sposoben stati pred vami in reči: razumem in sočustvujem. Glasujte za mene.

In potem bomo – skupaj, z vašo pomočjo in brez ovir – morda, če bodo objektivne okoliščine ugodne, ob podpori partnerjev vendarle naredili korak v pravo smer.

Hvala, Slovenija. Bog vas živi! In ne pozabite: naslednje volitve so čez štiri leta. Ankete pa so že čez teden dni.