Srečata se Heidegger in Lévinas. Sedita za mizo, pijeta kavo in se pogovarjata. Ne zreta vsak v svojo pametno napravo, temveč se zares pogovarjata.
Sedita pri miru, toda Heidegger uvodoma pripomni, da za Dasein nikoli ne moremo reči, da zgolj sedi in je pri miru. Biti tukaj, nadaljuje, namreč že pomeni biti usmerjen naprej, v prihodnost, to pa terja odločanje med možnostmi. Samo za kamen lahko rečemo, da leži in ne gre nikamor.
A kam naj človek gre, vpraša Lévinas. Kaj je njegov cilj, če sploh obstaja? Kako ve, kam iti, za kaj se odločiti?
Res, človek bi bil rad zadovoljen in srečen, toda Dasein je Sein-zum-Tode, odgovori Heidegger.
Kaj to pomeni, se vprašam, o čem pripoveduje filozof? Je zadovoljstvo mogoče ali ne, če vnaprej vem, kaj me neizogibno čaka na koncu? Kaj pa sreča? Kako se odločati, da bom srečen?
Potem se mi posveti.
Dasein je odprtost biti. Nobenega končnega cilja ni ali pa je nenavadno paradoksen: odprtost same biti. Odprtost obstaja kljub smeri. Noro. Za kaj naj se odločam? Za samo odprtost.
Kaj nas torej nosi naprej? Odprtost Biti-k-smrti. Še bolj noro.
Je v tem želja, morda celo poželenje, le Désir, vpraša Lévinas.
No, zagotovo ni potreba in ni interes. Ne izpolni se in ne izgine. Torej vztraja. Vztraja kot odprtost. Je želja želja po odprtosti? Smo zaradi odprtosti zadovoljni ali ne, ker nas frustrira, saj se nikoli ne zapre? Lahko jo skušamo zapreti, a si s tem nakopljemo težave, ker je odprtost neizogibna. To pa še ni vse.
Ob nas je vselej tudi drugi; nikoli nismo sami. Na primer sami s svojo željo.
Torej je odprtost vselej tudi odprtost do drugega?
Da, biti-z-drugim, Mitdasein, je strukturni moment tega, kar imenujem Dasein, počasi reče Heidegger. In doda. Nihče ni vase zaprt nomad. Drugi je vselej-že vgrajen v moje razumevanje sveta.
To pomeni, da, strogo vzeto, sploh ne morem biti sam. Sem v odprtosti in nisem sam. Sam nisem niti takrat, ko sem dejansko sam, ko ni nikogar ob meni.
Torej ne morem biti sam. Vselej sem z drugimi. Ti so obstajali, preden sem se rodil, in bodo obstajali, ko odidem. Moj svet zato nikoli ni zgolj in samo moj. In moje razumevanje sveta more biti zgolj moje. Vselej je že skupno, je nekaj, kar si delimo. Tako je jedro naše eksistence.
Lévinas nekaj časa razmišlja in zre v daljavo. Res pa je tudi, končno reče, da imam posebno izkušnjo. V odnosu do drugega čutim, da je ta obenem končen in neskončen, da me nekako presega. In ker sem tudi jaz za njega drugi, zanj velja enako. Torej ne obstajava samo jaz in drugi. Obstaja tudi Drugi, ki me ne pusti pri miru. Ves čas me kliče in izziva.
Je to razmišljanje preveč teološko? Morda je. In kaj potem?
Morda pa tudi ni, kajti Drugi ni Bog. Je neskončnost, a ni Bog. Ko stojim pred drugim končnim človekom, me vodi njegov poziv, da se odzovem, da mu odgovorim. Čutim neskončnost, a ne mislim, da je to Bog.
Kako je torej z mojo željo? Kaj želim, če govorim obenem o odprtosti biti-z-drugim, ki je tudi odnos do neskončnosti ali Drugega?
Dokler se posvečam potrebam, se vračam k njim. Nekaj pojem, popijem, sem zadovoljen. Želja pa se nikoli ne vrača k sebi, razen če rečem, da je odprtost vselej odprtost. Odprtost od neizčrpnosti Drugega. Daje to končni smisel mojemu življenju? Ali pa je smisel možen ravno zaradi neizčrpnosti Drugega?
Ko govorim o odprtosti in želji, mislim na večni nemir, pa tudi na to, kar imenuje Heidegger Angst. To je temeljna, neodpravljiva anksioznost bivanja, ki ne nastaja samo zaradi soočenja z lastno smrtnostjo, temveč tudi z dejstvom, da sem vržen v svet brez temelja in da se soočam s klicem Drugega, ki se mu ne morem ogniti. Sem nenavadno ujet v razmerja, ki jih ne morem izčrpati.
Je potemtakem človek sploh lahko srečen, če ne obstaja končna izpolnitev?
Jaz je ne obljubljam, odgovori Lévinas. Obljubim pa nekaj drugega. Da je pot skozi življenje gibanje-z-drugim. Radost in smisel življenja, ki ju omogoča, je radost odnosa z drugim. Morda je paradoksna, saj nastaja s prevzemanjem bremena na svoja pleča, ki je breme odgovornosti do njega.
Paradoks je, da prevzemanje tega bremena človeka osvobaja nekega drugega bremena, ki je breme zadovoljevanja lastnih interesov, potreb in želja.
Radost življenja torej ni radost dosežka; prava radost je radost odnosa. Tako sklene Lévinas. Zadovoljevanje potreb ne pozna take radosti, v kateri je tudi notranji mir, občutek izpolnjenosti. Je mir navzočnosti.
Heidegger gleda skozi okno. Kar opisujete – ta mir navzočnosti –, je blizu temu, kar imenujem avtentična Sorge, skrb. Ko Dasein ne beži pred svojo odprtostjo, ko sprejme svojo vrženost v svet brez temeljev in dejstvo, da je vselej že z drugimi, se ne odloča samo zase, za svoje potrebe, svoje interese, svoje želje. Avtentična skrb se manifestira skozi odgovornost do drugega, ne le skozi lastne projekte, da bi se človek samoaktualiziral in bil uspešen.
Heidegger premisli in reče, tokrat brez ironije: Morda pravite, da je tisto, kar sam imenujem temeljna Angst, pravzaprav anksioznost pred odgovornostjo, ki mi jo nalaga Drugi.
Lévinas ga resno pogleda. Da, to je ena od poti.
Molčita. Potem se še enkrat oglasi Lévinas. Rešitve ni. Ne v zadovoljstvu, ne v avtentičnosti, ne v nobeni filozofiji. Obstaja pa majhen, konkreten in nepogrešljiv odgovor. Ne mislim na sistem ali na mir na koncu nemira. Ne, mislim na to: tukaj sem, vidim in slišim te.
Heidegger odvrne pogled od okna. Menite, da je to dovolj?
Ne vem, ali je dovolj, odgovori Lévinas. Vem pa, da je to vse, kar imamo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar