Eden pomembnejših eksperimentov v socialni psihologiji je nastal že davnega leta 1973. Izvedla sta ga socialna psihologa John Darley in C. Daniel Batson. Imenuje se Študija o usmiljenem Samarijanu.
Eksperiment je bil zelo preprost. Študentom, ki so študirali na bogoslovnem semenišču v Princetonu (Princeton Theological Seminary), so naložili, naj gredo v sosednjo zgradbo pripravljat predavanje oziroma govor. Polovica študentov naj bi govorila o kariernih možnostih za bogoslovce, druga polovica pa naj bi pripravila pridigo posebej o svetopisemski priliki o usmiljenem Samarijanu. Eksperimentatorji so nekaterim rekli, da morajo pohiteti, češ da že čakajo nanje; drugi so imeli dovolj časa. Na poti v sosednjo stavbo je v ozkem prehodu vsak od njih srečal človeka, žrtev, ki je zaigrala osebo v stiski (ta se je zgrudila ob vratih, kašljala, stokala in gledala v tla).
Vsak deseti od študentov, ki se jim je najbolj mudilo v drugo stavbo, je pristopil k žrtvi in ji pomagal. V drugi skupini, ki je imela dovolj časa, so pomagali v triinšestdesetih odstotkih. Rezultati so šokirali znanstveni svet. Situacijski dejavnik je bil namreč desetkrat močnejši od vsebine, čeprav so nekateri študenti malo pred tem prebrali priliko o usmiljenem Samarijanu in celo pripravljali pridigo o njej. Ni pomagalo niti malo.
Pravi paradoks se je tako pokazal v skupini študentov, ki se jim je zelo mudilo, ker so jim tako rekli. Tam je razlika med skupinama, eni so pravkar brali priliko o Samarijanu in razmišljali o njej, saj naj bi imeli predavanje o isti temi, drugi so razmišljali o karierni poti in niso brali prilike, praktično izginila – tako tisti, ki so premišljevali o Samarijanu, kot tisti, ki so razmišljali o karieri, so v večini primerov šli mimo trpeče osebe. Naglica je torej izbrisala učinek vsebine. Prav to je dalo eksperimentu legendarni pečat: bogoslovec, ki pripravlja nagovor o Samarijanu, stopi čez trpečo osebo, da pride pravočasno na predavanje.
Eksperiment je torej pokazal, težko bi rekli, da je dokazal, saj bi ga bilo treba ponoviti v večjem številu in s številnimi drugimi poskusnimi osebami, ne le z belimi moškimi študenti, da etična odzivnost na Drugega ni privzeto vedenje. Je bolj izjema, ki zahteva določene pogoje, ne norma ali pravilo, ki bi ga bilo treba le nekako vstaviti v ljudi, da bi se ga držali.
Darley in Batson sta rezultate interpretirala zelo previdno. Nista trdila, da so bili udeleženci etično brezbrižni ali hipokritski. Predlagala sta boljšo, psihološko razlago: ko je človek pod pritiskom, ker se mu mudi, se njegova kognitivna pozornost zoži na nalogo, ki jo ima pred seboj. Nobene nujnosti ni, da bo v tem stanju prizadeto osebo v ozkem prehodu, mimo katere mora iti, sploh zaznal kot nekoga, ki potrebuje pomoč, moralni ali etični odziv. Osebo zazna le mimogrede ali pa sploh ne, ker se mu mudi, morda jo zazna celo kot oviro ali motnjo, ne pa kot obraz drugega, o katerem govori Lévinas.
Problem torej ni v moralni volji, ki da je ljudje nimajo (dovolj). Ne, problem je kognitivna dostopnost čustvene in moralne informacije o drugem človeku. Problem je domnevno pomanjkanje časa.
V sodobnem svetu, pol stoletja pozneje, ni izvito iz trte, če dodamo, da ljudje nismo moralno nič slabši ali bolj brezbrižni kot nekoč, je pa dopustno in dobro utemeljeno trditi, da sodobno življenje sistematično ustvarja pogoje, ki so strukturno analogni pogojem v orisanem eksperimentu. Ti pogoji zaradi hitrega življenja, v katerem se nam nenehno nekam mudi, otežujejo tisto zaznavanje soljudi in odzivanje nanje, ki ga razumemo kot predpogoj za etično srečanje z Drugim. Ta kratko malo terja čas.
Ljudje zato nismo moralno ali etično šibkejši kot nekoč, smo pa bolj kot takrat potopljeni v hitro življenje, ki preusmerja našo pozornost v to, kar se od nas zahteva: samauresničevanje, samoaktualiziranje, delo na sebi, sledenje lastnim sanjam, prizadevanje, da bi uspeli kot posamezniki, delo, da bi bili dovolj produktivni. Strukturni pogoji sodobnega življenja sistemsko otežujejo vzpostavljanje tistih kognitivnih in čustvenih stanj, ki so predpogoj za etično odzivnost na obraz Drugega. Ne govorim o tem, kakšni smo, temveč o tem, kaj dela z nami arhitektura sveta, v katerem živimo. In ga sami ustvarjamo.
Živimo v svetu, v katerem so v sodobnih zahodnih družbah meje med delom in nedelom tako zabrisane, da je postal občutek kronične zasedenosti normativen. Nastal je paradoks, da imamo, ne glede na to, koliko ur objektivno delamo, ves čas občutek, da nimamo časa, kot je pokazala ameriška sociologinja Arlie Hochschild v knjigi The Time Bind (1997). Objektivno ga sicer imamo, občutek pa nam pravi, da ga nimamo in da ga je vedno premalo. Živimo naglo, prepričani, da nam nenehno zmanjkuje časa in da moramo še nekaj narediti.
Ekonomija pozornosti, ki jo je pred pol stoletja tako briljantno napovedal Guy Debord, danes jo optimizirajo algoritmični sistemi, omogoča, da smo ves čas na nekaj pozorni, to pa pomeni dvigovanje praga za zaznavo klica Drugega. Prag je dvignjen sistemsko, ne le individualno. Primer je pametni telefon, ki ni le koristno tehnično orodje, temveč je arhitektura, ki nam nenehno ponuja preusmerjanje pozornosti, s čimer se zmanjšuje verjetnost, da bomo klic Drugega sploh zaznali.
Temu dodajmo, kar je dokazal ameriški znanstvenik Robert Putnam v izvrstni knjigi Bowling Alone (2000). Vsakdanje življenje v zahodnem svetu ponuja neskončno dobrin, a manj priložnosti kot nekoč za tista srečanja, ki edina omogočajo etično odzivnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar