Heidegger razmišlja v knjigi Bit in čas o človekovi duhovnosti, ki pa je ne povezuje z religijo, kot je sicer pogosto v navadi. Govori o nečem drugem. O razliki med Dasein ali tubit in dejstvom, da obstaja kamen ali miza. Kamen je preprosto tam, kjer je, in se tega najverjetneje ne zaveda. Nismo še videli, da bi mu šlo za lastno bivanje, da bi se spraševal o njem, zato sklepamo, da obstaja razlika. Človek namreč je bitje, ki mu gre v njegovem bivanju za samo bivanje, kar pomeni, da mu ni vseeno, ali obstaja. Morda je edino bitje, ki sprašuje, zakaj obstaja, kaj pomeni, da obstaja, kam gre, zakaj, čemu in kako.
Človek se je torej zmožen spraševati. Ne odgovarjati, temveč predvsem spraševati. Heidegger je prepričan, da so za človeka kot duhovno bitje in njegov obstoj bistvena vprašanja.
Živimo pa v svetu, v katerem nam armade ljudi nenehno, vsak dan ponujajo nove in nove odgovore, kako živeti. Kaj se dogaja z našo duhovnostjo?
Duhovnost ni substanca, ni množica odgovorov na vprašanja. Je nekaj drugega.
Duhovnost je struktura človeškega obstoja, njegove eksistence in zavesti o njej. Dejstvo je, pravi Heidegger, da smo vrženi v svet brez navodil, kako živeti, da moramo sami ustvariti razmerje do lastne končnosti in duhovnosti kot strukture lastnega obstoja, in da se v tem razmerju – ali pa v begu pred njim – odloča, ali živimo avtentično ali ne.
Avtentičnost ni psihološki izraz za dobro počutje, nekaj resničnega, pristnega, pravega in nepokvarjenega, naravnega ali kaj podobnega. Je nekaj ontološkega.
Ko rečem ontološko, mislim na življenje iz lastne zmožnosti, ne iz tega, kar se pričakuje od mene, kar pričakuje družba, kar pričakujejo drugi ljudje. In zlasti ne mislim na psihološke nasvete, kako okrepiti voljo ali najti svoj pravi jaz.
Napoči leto 1964. Adorno napiše knjigo z naslovom Žargon avtentičnosti (nemš. Jargon der Eigentlichkeit). Njegova osnovna teza je brutalno preprosta in v luči tega dnevnika zelo pomembna: ko postanejo besede, kot so »avtentičnost«, »bivanje«, »skrb«, »odločitev«, »volja«, »pravi jaz«, take, da jih izgovarjaš s posebnim poudarkom, kot da imajo same od sebe avro globine, si že produkt industrije lažne duhovnosti, ne pa resnično duhovno bitje.
Žargon je Adornov izraz za jezik, ki zgolj simulira globine eksistence, ne da bi zahteval misel. Ko piše influencer na Instagramu o »avtentičnem življenju«, ko industrija dobrega počutja (ang. wellness) prodaja »prisotnost v trenutku«, ko motivacijski govorniki razlagajo o »smislu življenja«, uporabljajo žargon avtentičnosti, kot ga razume Adorno. Kaj namreč počnejo?
Besede jemljejo iz filozofske tradicije, jih očistijo kritične in težke vsebine ter ponudijo ljudem kot blago. Rezultat je duhovnost brez tesnobe, globina brez zahtevnosti, osebna transformacija brez tveganja in izgube. Besede postanejo lahkotne, nenadoma so kot modni dodatek, ki ga uporabljaš, da signaliziraš drugim, da ne zaostajaš v času, da jih torej imaš, čeprav jih ne znaš uporabljati in ne veš, od kod prihajajo – a saj nihče ne pričakuje, da boš to vedel, ker tudi sami ne vedo in jim je v resnici čisto vseeno.
Nastaja nova epistemološka skupnost, katerih članov in članic ne drži skupaj vednost, ampak skupna nevednost, ki se je nihče ne sramuje, ker se je sram zaradi nevednosti spremenil v znak zaostalosti.
Tradicionalno je bila duhovnost vedno povezana z zahtevo. To ni pomenilo, da te bo kdo kaznoval, če ne boš dovolj duhoven. Ne, zahteva je bila strukturna: pot je predpostavljala napor, ta je predpostavljal čas, ki je predpostavljal, da se nečemu odrekaš, da bi se dokopal do globljega razumevanja. Zen budizem zahteva leta prakse, ki je pogosto dolgočasna in boleča, krščanska mistična tradicija, Janez od Križa, Terezija Avilska, opisuje temno noč duše kot neizogibni del poti, Heidegger terja soočenje z lastno smrtnostjo, Lévinas pa, da dobesedno pristaneš na to, da te drugi vedno znova pozove k odgovornosti in te vznemirja v tvojem udobju.
Vse te poti imajo skupno strukturo. Zahtevajo, da se odrečeš nečemu, kar ti je drago: iluziji nadzora, udobju gotovosti, varnosti lastne neprekinjene identitete.
Sodobna terapevtska duhovnost pa obljublja pot brez te cene. Poganja jo tržna logika. In ko jo apliciraš na duhovnost, dobiš natanko besede, ki so ločene od izkušnje, ki so jo nekoč označevale, lupine brez vsebine, modne dodatke.
Walter Benjamin je imel za to poseben pojem. Govoril je o avri umetniškega dela, ki izgine v trenutku, ko naredijo nešteto njegovih kopij. Resnično, original ima vedno avro, neponovljivo prisotnost, ki izhaja iz tega, da je nastal v specifičnem času in prostoru, zaradi specifičnega napora.
Z reprodukcijo se avra izgubi, ker preprosto ni več povezana z izvorom. Mislim, da se z duhovnimi pojmi dogaja natanko to: »prisotnost«, »avtentičnost«, »globina« so imeli nekoč avro, ker so izhajali iz konkretnih praks v konkretnih občestvih, iz konkretnih izkušenj boja z lastno omejenostjo in končnostjo.
Če nihče ne pričakuje, da boš vedel, od kod besede prihajajo, to pomeni, da je skupnost poleg vednosti izgubila tudi standard vednosti, kar pomeni, da vprašanje, ali veš, kratko malo ni več relevantno.
Kaj se je zgodilo? Nastalo je veliko tega, kar imenujemo bullshit.
To niso laži. Lažnivec namreč ve, kaj je resnica, le da jo zavestno zanika. Bullshitter pa nima nikakršnega razmerja do resnice. Ne trdi, da je nekaj resnica, in ne trdi, da ni. Za resnico mu enostavno dol visi. Zanj je irelevantna. Govori, kar govori, ker šteje samo učinek komunikacije, ne pa njena vsebina.
Lažnivca je mogoče soočiti z resnico. Človeka, ki mu je za resnico vseeno, pa ni mogoče soočiti z ničimer, ker ne obstaja razmerje do resnice, ki bi ga lahko postavili pod vprašaj.
Biti duhovno bitje pomeni biti bitje, ki se kratko malo ne more izogniti vprašanju smisla življenja. Ne pomeni, da imaš odgovor na vprašanje, ker ga nimaš. V duhovnem bitju tako vprašanje vznikne, človek si ga ne izmisli. Stroj takega vprašanja ne premore, kamen tudi ne. Za živali ne vemo natančno, vemo pa, da pri človeku zagotovo vznikne.
Vprašanje je privilegij, je pa tudi breme. To ni lahkotno vprašanje, ki si ga zastavimo med brskanjem po dolgočasnih medmrežnih vsebinah.
Vsak človek živi na način, da je njegovo življenje vselej-že oblikovano tako, da je vpeto v moralne topografije, v prostore orientacij, ki določajo, kaj je vredno in kaj ni, kaj je zgoraj in kaj je spodaj, kaj je polno in kaj je prazno.
Vse to je res, a vsaj zadnjih sto let se dogaja nekaj, kar prepoznavamo kot širjenje simulakrov. Vprašanje smisla življenja vse bolj izginja in se preobraža v preprosta pragmatična vprašanja, ki jim odgovore zagotavljajo New Age, terapevtska duhovnost in tehnološki mesijanizem, ki obljublja, da bo singularnost dokončno rešila problem smrtnosti, s tem pa, vsaj implicitno, tudi problem smisla.
Sodobni mega optimizem tehnologij je nova oblika stare religiozne strukture. Ima svoje preroke (Musk, Kurzweil), eshatologije (singularnost, post-humanizem, digitalna nesmrtnost), svoje verske skupnosti in svojo teodicejo (vse današnje trpljenje je cena za življenje v jutrišnjem raju).
Simone Weil je morda najpomembnejša filozofinja 20. stoletja, ki je nihče ne bere. Njena knjiga Težnost in milost je eno najpogumnejših filozofskih del, kar sem jih prebral, ker ne pristaja na nobeno tolažbo. Za filozofinjo je duhovno življenje natanko to, kar je najtežje: vztrajati v bolečini, ne pobegniti in ne sprejemati popularnih nasvetov, kako jo zmanjšati.
Duhovna drža je še vedno življenje s spraševanjem. Paradoks pa je, da kdor živi življenje, spoznava, da že živi tudi odgovor. Ne potrebuje niti terapevtske niti tehnološke kulture, ki zahtevata optimiziranje življenja. Taka drža omogoča ustvarjanje pomena in smisla življenja iz njunih razbitin. Iris Murdoch piše v Suverenosti dobrega, da je moralno življenje stvar pozornosti. Kdor je slep za dobro, dobrega ne more udejanjati. Ne zaradi pomanjkanja volje ali avtentičnosti, temveč zaradi lastne slepote. Vsi ljudje imajo voljo, le da so nekateri slepi.
Kot duhovno bitje sem vedno znova pozvan. Poziva me drugi, ki ni jaz. Avtentičnost mojega življenja zato ni niti nostalgično vračanje v preteklost, ki je bila ravno tako polna nasilja, žargona in bega pred eksistencialno resničnostjo, le da je bil beg drugače zapakiran, kot je danes, niti ni optimiziranje življenja.
Avtentičnost je vztrajanje. To je vztrajanje v zmožnosti za spraševanje, v zmožnosti biti z drugim človekom. To sta zmožnosti, ki ju ni mogoče dokončno izriniti niti z najboljšim algoritmom niti z življenjem v najbogatejšem megapolisu.
Tudi algoritem in megapolis je ustvaril človek. Vse to je njegova stvaritev, v kateri vztraja natanko tisto vprašanje, ki ga Heidegger postavlja v sam temelj življenja: zakaj sploh je kaj, namesto da ne bi bilo nič?
Ni komentarjev:
Objavite komentar