Ne dotikaj se moj'ga avta

Dan je bil lep, sončen, na nebu ni bilo niti oblačka, bilo je toplo. Mama pripelje svojega otroka, formalno bi kdo rekel, da je otrok s posebnimi potrebami, in želi parkirati na posebnem parkirnem prostoru, ki je jasno označen z rumeno barvo, kar pomeni, da je rezerviran za invalide ali ljudi s posebnimi potrebami.

A na tem parkirnem prostoru je že parkiran razkošen avto srednjega razreda brez oznake, da je njegov lastnik voznik s posebnimi potrebami ali invalid. Kaj stori mama?

Ker ni drugega praznega parkirnega mesta, ne more parkirati, zato izstopi iz avta in zbere pogum. Stopi do parkiranega avta in poskuša pritegniti pozornost voznika, ki je v njem. To stori tako, da narahlo potrka na okensko šipo. Voznik se odzove. Odpre okno in jo nahruli: Ne dotikaj se moj'ga avta! Zapre okno. Materin otrok, ki je medtem v avtu, je šokiran, njegova mama za trenutek ne more dojeti, kaj se dogaja.

Obstane brez besed in ne ve, kaj storiti. Boji se voznika, zato ne želi še enkrat preizkušati sreče, da bi prišla do parkirnega mesta, ki je sicer namenjen voznikom, kot je sama. Odpravi se nazaj v svoj avto in skuša najti drugo parkirno mesto.

Takih in podobnih zgodb sem v vseh teh letih slišal veliko. Pripovedujejo mi jih starši otrok s posebnimi potrebami, včasih o istem poslušam odrasle ljudi s posebnimi potrebami, ki so sami vozniki.

Kaj se je torej zgodilo?

Nekatere preobrazbe, ki se zgodijo v naših življenjih, niso banalne, čeprav se včasih zdi, da so. So tihe in se prikradejo kot tat ponoči.

Voznik parkiranega avta ni storil ničesar izjemnega. Ni nasilnež, ni kriminalec, verjetno ni človek, ki bi zjutraj vstal z namenom, da bo danes komu škodoval. Naredil je natanko tisto, kar mu je dovolila njegova notranja logika: upošteval je sebe in ignoriral znak, ki govori o drugem. Ko ga je mama zmotila, se je odzval napadalno. Ni nujno, da je agresiven človek, je pa očitno, da ga je nekdo zmotil pri tem, kar ima za samoumevno: da mu pripada ta prostor.

Preobrazba, na katero mislim, se ne zgodi čez noč in ni rezultat zavestne odločitve, da bo nekdo od nekega trenutka naprej manj človeški. Zgodi se počasi, skozi navade, majhne privilegije, ki se akumulirajo v prepričanje, da je svet organiziran natanko zanj.

Psihologi imamo za to posebno besedo, vendar ta sama po sebi ni dovolj, ker zveni preveč klinično in preveč oddaljeno od tega, kar v resnici opisuje (angleška beseda je entitlement). Bolje je reči: to je stanje, v katerem postane drugi človek abstrakcija. In ko postane abstrakcija, ga ni treba upoštevati, ker ga pravzaprav ne vidiš. Vidiš parkirno mesto, kjer lahko parkiraš, in ti je popolnoma vseeno za mamo z otrokom s posebnimi potrebami – v resnici je dobesedno ne vidiš, zate ne obstaja.

Resnično, koliko je ljudi, ki za druge ljudi kratko malo ne obstajajo, so nevidni in neslišani, ker jih preprosto ni.

Mama kljub temu zbere pogum in ponudi lekcijo. Ta beseda ni pretirana. Vzame si pravico do tega, kar ji zakonsko pripada. Potrka. Ne kriči, ne zahteva, ne kliče policije. Zgolj potrka, narahlo.

To je gesta, ki predpostavlja sogovornikovo dobro voljo. Predpostavlja, da bo razumel, ko bo videl. In ko se okno odpre, ne dobi ne razlage ne opravičila. Drugi človek jo nahruli. Njena napaka ni, da je potrkala, napačna je predpostavka, da jo je sogovornik zmožen videti in poslušati.

Ko mama odide brez besed, ne zahteva pravice. Zgolj odide. Zdi se, da je poražena, da je močnejši zmagal. Da je vse kot v savani, kjer vlada zakon močnejšega. Močnejši pač preživijo, bi kdo komentiral. In dodal, da tako pač je na tem svetu. Da je tako od nekdaj. Družbeno življenje ni nič drugega kot boj za preživetje, bi morda zaključil.

Le da ni, čeprav se vsak dan znova zdi, da je.

Tako prav zdaj obstaja človek, ki bi kar v eni noč izbrisal celotno civilizacijo. Torej bi umrli vsi ljudje, ki jih vključuje. Umrli bi otroci in mame otrok s posebnimi potrebami in otroci s posebnimi potrebami, pa starci in bolni in vsi drugi. Zaradi enega samega človeka, ki ne razume prav ničesar. A saj nihče ne živi večno.

Orisana materina pripoved simbolizira trenutek, v katerem se zgosti v eni sami točki celotna izkušnja vsakdana, ki ni le njena: zahtevati to, kar nam pripada, je nevarno. Tako racionalno sklenemo na podlagi ponavljajočih se izkušenj, ki jih imajo številni ljudje vsak dan, ne le mi.

Dolgoletne izkušnje dokazujejo, da izpostavljeni racionalni sklep ni samotna ptica. Številni ljudje imajo podobno usodo kot starši otrok s posebnimi potrebami. Mislim na obliko samoizbrisa kot odgovor na kronično nevidnost. Ko se dovoljkrat zgodi, da tvoja prisotnost ni sprejeta, razumljena in potrjena, ko se vedno znova zgodi, da si prav ti tisti, ki moti, je preveč in zahteva preveč, se končno naučiš lekcije. Zmanjšaš samega sebe, skrčiš se, da bi zmanjšal tveganje.

Mama ni želi, da jo voznik nahruli vnovič, zato odide. Moški v avtu morda nikoli ne bo dojel, da je sam temelj njegovega obstoja etika. O njej najbrž ne ve ničesar, zato ne more razumeti, kaj je obraz drugega.

Na mamo se ni odzval kot na drugega človeka. Odzval se je na motnjo, na moteč dražljaj. V tistem trenutku je bil njegov avto dragocenejši od človeka: ni se zavestno odločil, odzval se je refleksno, ker je v njegovem svetu drugi zgolj dražljaj, ni pa oseba.

Zgodba, ki mi jo je zaupala mama, ni anekdota o parkirnem mestu. Je miniaturna sociološka podoba sveta, v katerem nastajajo izkušnje konkretnih človeških bitij, ki nas na žalost ne presenečajo.

Ni namreč čudno. Dolgoletno poudarjanje, da družba, skupnost, občestvo ne obstaja, da obstajajo samo posamezniki, ki hočejo uspeti, nujno vodi v prepričanje, da je za posameznikov uspeh v svetu, v katerem domnevno močnejši vedno zmagajo, treba skrbeti zase, za denar in predmete, materialne dobrine, za ljudi pa le, če so koristni.

Otroci s posebnimi potrebami niso koristni, ker delajo premalo, ne dodajajo vrednosti, pogosto pa so le strošek in ne delajo nič.

Ko Margaret Thatcher pred leti izjavi, da družba ne obstaja, da obstajajo le posamezni moški in ženske ter njihove družine, trdi nekaj ontološkega. S tem preoblikuje način, kako so si zahodni demokratični sistemi zamišljali temeljno enoto moralnega in političnega življenja.

Resnično, ko enkrat sprejmeš idejo, da je posameznik temeljna resničnost tega sveta, skupnost pa le abstrakcija ali iluzija, tlakuješ pot, na kateri neizogibno nastane cel niz sklepov, ki se zdijo logični. Znotraj takega okvira dejansko so logični, ker so del moči teh, ki ga zagovarjajo.

Če skupnost ne obstaja, potem obveznosti do nje niso realne obveznosti. So zgolj začasne konvencije, ki jih je mogoče upoštevati ali ne. Vse je odvisno od tega, ali ti koristijo. Parkirno mesto za invalide v takem svetu ni izraz solidarnosti skupnosti z ljudmi, ki jo potrebujejo, saj je le administrativno pravilo brez globljega moralnega zaledja. In pravila brez moralnega zaledja se kršijo, dokler ni sankcij; zakaj bi se jih človek sicer držal. Voznik v avtu zato ni iracionalno bitje, ki ne razume logike sveta, v katerem živi. Ne, ravna povsem konsistentno natanko z logiko sveta, v katerem živi.

Thatcherizem zato ni bil le ekonomska politika. Postal je kulturni projekt. Ekonomisti od takrat naprej govorijo o deregulaciji, privatizaciji in zmanjševanju socialne države, v resnici pa bi morali govoriti o sistematičnem razgrajevanju imaginarne skupnosti, prostora, v katerem se posameznik prepozna kot del nečesa večjega od sebe in iz tega prepoznanja črpa moralne obveznosti.

Karl Polanyi je že leta 1944 v Veliki preobrazbi opisal mehanizem, ki je danes bolj viden kot kadarkoli prej: ko postane trg organizacijski princip celotne družbe, ne le ekonomije, temveč tudi odnosov, institucij in vrednot, se človeški odnosi postopoma preobrazijo in prevedejo v transakcijsko logiko. Drugi je tako koristen ali pa ni. Njegova vrednost izhaja iz tega, kar mi prinese. Otrok s posebnimi potrebami je zato neviden in celo moteč, ker dokazuje, da obstajajo potrebe, ki jih trg ne more zadovoljiti, in ranljivost človeškega bitja, ki ne sledi nobeni logiki uspeha.

Individualizem, o katerem govorim, ni nastal v vakuumu. Ne, ponudili so nam ga kot rešitev za resnično krizo solidarnosti. Kolektivizmi dvajsetega stoletja so bili tako v liberalnih kot avtoritarnih oblikah pogosto zgolj orodja za izničenje posameznika v imenu skupnosti.

A skupnost, ki terja, da se ji žrtvuješ, ni nič manj nasilna od trga, ki zahteva, da se tekmovalno izpostaviš in se boriš za preživetje.

Mama otroka s posebnimi potrebami na tistem parkirnem mestu ni zahtevala ničesar razkošnega. Pričakovala je zgolj to, da jo drugi človek vidi. Ni zahtevala, da ji pomaga, ni pričakovala, da jo razume. Želela je le, da jo vidi kot nekoga, ki je tam, pred njim.

Voznik, ki jo je nahrulil, ker se je zbal za svoj dragoceni avto, ni le sebičen posameznik. Je simptom sistema, ki ga je naučil, da drugega človeka sploh ni treba videti, ker je dovolj, da vidi sebe in svoje interese.

Molk in nevidnost številnih ljudi, ne le otrok s posebnimi potrebami, je psihološka izkušnja, hkrati pa je tudi politično in kulturno producirana realnost.

Kar je bila nekoč skupna odgovornost, je postala zasebna stiska, ki je ljudje, ki zmagujejo v boju za preživetje, domnevno sploh nimajo.