Petdeset sklec

Vsako jutro vstanem ob isti uri. Najprej naredim petdeset sklec. To ni rutina brez smisla, je ritual, ki mi že desetletja veliko pomeni. O njem nisem prebral na medmrežju, saj ga takrat, ko sem začel, še ni bilo niti na obzorju. In nikoli kasneje nisem poslušal vplivnežev, ki svetujejo ljudem, kako naj živijo, kaj naj počnejo, da bodo aktivno in dolgo živeli. Ne zanimajo me njihovi nasveti, ker vedno zgrešijo bistvo. Zakaj bi me torej zanimali?

Na pamet znajo povedati vse o zdravi prehrani in telesnih vajah, ki jih je treba narediti, o potrebnem gibanju in o zmanjševanju stresa. Za svoje trditve znajo navesti vse mogoče dokaze, pa tudi nemogoče in take, ki ne obstajajo. A veliko več od njih mi pove Claude, saj ima dostop do vsega znanja, ki ga je nakopičilo človeštvo. To je še en razlog, zakaj ne potrebujem vplivnežev in samooklicanih gurujev zdravega življenja, ki ne znajo povedati ničesar o ključnem vprašanju, ki kljubovalno vztraja onkraj vsake vednosti in vsake informiranosti. Zakaj bi človek sploh hotel živeti dolgo – na primer sto let? V čem je smisel tako dolgega življenja? V čem je sploh smisel življenja? Zakaj zjutraj vstati v nov dan in narediti petdeset sklec?

Kaj mi bo zdrava hrana, če mi smisel življenja uhaja med prsti? Kaj bi bodo telesne vaje, če jim ne morem pripisati pomena? Kaj bi bodo optimalne dejavnosti, ki jih predlagajo, če ne ustvarjam tega, kar podeljuje mojemu življenju smisel? In kako lahko drugi sploh ve, kaj je smiselno zame? Kaj mi bo dolgo in dinamično življenje, če nimam dobrega sogovorca?

Lahko dobim tisoč nasvetov o zdravem in dolgem, dinamičnem in aktivnem življenju, pa zato smisel mojega življenja ne bo nič večji. Nobene nujnosti ni, da vznikne. Okoli mene je lahko vsa terapevtska kultura tega sveta, pa se iz nje ne bo pocedil smisel, za katerega bi hotel živeti.

Viktor Frankl je še vedno moj svetilnik. Njegova logoterapija se ne sprašuje, kako živeti, sprašuje se, za kaj živeti. Ali še bolje: za koga?

Resnično, brez tega vprašanja in razmišljanja o njem postane vsak kako prazna, rutinska vaja. In tamle zunaj je takih praznih vaj in rutin, kolikor hočete. Morda so zdrave, toda smisel ni stranski produkt zdravega načina življenja, saj je to v najboljšem primeru stranski produkt smisla, ki ga že živim. Nisem rekel, da ga imam, rekel sem, da ga živim, kar je nekaj drugega.

Brez globokega občutenja smisla je zdravo življenje le množica rutin.

Vsak dan vstanem ob isti uri in naredim sklece. Ta disciplina je del tega, kdo sem. Moje telo je pripravljeno na dejavnosti dneva in sem mu hvaležen.

Kateri je torej moj specifični zakaj, ki je tudi za kaj in za koga?

Ko sem prvič študiral Franklove knjige, sem doumel, da ima absolutno prav, ko trdi, da smisla življenja nobenemu človeku ni mogoče dati od zunaj, da ga ni mogoče izumiti ali konstruirati po volji. In jasno mi je postalo, da ga lahko ustvarimo in to vedno v razmerju s tem konkretnim življenjem, s temi konkretnimi ljudmi in s temi konkretnimi dejavnostmi. Razumel sem, da je smisel vedno singularen, kar pomeni, da ne obstaja smisel življenja na splošno. Obstaja smisel tega življenja, tega jutra in tega pisanja.

Veliko je ljudi, ki prodajajo drugim ljudem smisel življenja v paketih. Ponujajo generične odgovore, da bi zaslužili in uspeli, ne razumejo pa, da je iskanje smisla neizogibno tesnobno, ker kratko malo ni zagotovljeno. Smisel ne obstaja nekje in ti nisi bitje, ki ga mora zgolj prevzeti, kot prevzamemo pošiljko na pošti. Vedno nekaj zahteva.

Zahteva, da si mu izpostavljen, da ga iščeš, da si včasih v negotovosti glede njega, da so dnevi, ko se zdi, da ga sploh ni in ga nikoli ne bo. A ta tesnoba ni znak, da nisi dobro optimiziral svojega življenja, da si zgrešil na poti, ki ti jo predlagajo vplivneži in sofisti, da je tvoja volja prešibka. Ne, je znak, da si živ.

Najbolj paradoksno pa je, da smisel lahko uhaja med prsti kakor voda, a še vedno obstaja, ker obstaja zmožnost, da vztrajam v iskanju.

Sama zmožnost za iskanje in ustvarjanje smisla – je že smiselna.

Mojih petdeset sklec ob isti uri vsako jutro je zato smiselna filozofska izjava. Vstanem v nov dan, ker je to zame nekaj, kar je vredno samo po sebi. Vredno je, ker sem nečemu zvest.

Ne zdi se mi naključje, da tako Lévinas kot Badiou poudarjata pomen zvestobe. Ta zasidra človekovo življenje na paradoksen način. Še vedno se premika po svoje, življenja ni mogoče ustaviti, hkrati pa zvestoba ne pomeni mirovanja ali upiranja premikanju. Ravno nasprotno. Zvestoba dogodku ali principu usmerja življenje, čeprav se zdi, da ga ni mogoče usmerjati, da se premika na določen način. Odgovornost do drugega in pred njim je gibanje, ki ustvarja smisel. Je torej gibanje-za-smisel.

Badioujev pojem zvestobe je formalno strog in je zato dragocen. Popularna psihologija ni formalno stroga in je ohlapna. Ne razume, da se človek kot subjekt ne konstituira v identiteti ali osebnosti, temveč v procesu. Proces ni stanje in subjekt ne nosi tega, kar naj bi bilo vredno, v sebi. Zvest je nečemu, kar ga je nepredvideno in nepredvidljivo presekalo, nečemu, kar je zrušilo njegov red, na katerega je bil navajen. Zvest je temu, kar odpre možnost novega. To je šele začetek, je pa dober.

Subjekt je ime za posledico resničnega srečanja, pa naj gre za srečanje z ljubeznijo, umetnostjo, matematično resnico ali s politično preobrazbo.

Dogodek sicer izgine, ostane pa to, kar ustvari subjekt. Ostane zvestoba. To ni nostalgični spomin. Zaradi zvestobe je subjekt aktiven. Kultivira posledice dogodka v vsakdanjem življenju. In vse to počne brez teh, ki bi mu svetovali, kako se to naredi.

Paradoks je, da zvestoba ne ustavi življenja. Usmerja ga in skrbi za gibanje. Vse to omogoča, ker obstaja kompas, ki v vsakem novem trenutku pove, kje sem in kam grem.

Grem in ne čakam na recipročnost. Moja odgovornost do drugega, ki daje smisel mojemu življenju, ne čaka. Ne obotavlja se. Je brezpogojnost, ki ustvarja gibanje. To ni končna odgovornost, ki bi jo lahko izpolnil enkrat za vselej. Vedno je že pred menoj, vedno me že kliče naprej. Moje gibanje je določeno in smiselno.

Etika odgovornosti me ne bremeni, ne omejuje me, zaradi nje nimam občutka, da sem ujet v nekaj, česar ne razumem. V resnici me osvobaja in podeljuje smisel mojemu gibanju. Brez nje bi se sicer premikal po svetu, a ne bi imel kompasa; imel bi influencerje, vodiče in guruje, a to ni isto. Z etiko se gibljem v pravi smeri, ker je tam svetilnik; ti, ki hočejo vplivati name, niso svetilniki.

Moje gibanje skozi življenje ni arbitrarno. Smisel je posledica, ni vir, iz katerega bi izhajala zvestoba. Najprej je torej zvestoba, potem je smisel.

Sodobna terapevtska kultura domneva, da najprej najdeš smisel, drugi ti povedo, kaj je in kje ga odkriješ, potem pa živiš skladno z njim. Frankl, Lévinas in Badiou trdijo ravno nasprotno: smisel vznikne v samem aktu zvestobe, odgovornosti, v vztrajanju. Ne moremo ga kar najti, da bi ga imeli.

Petdeset sklec. Vsak dan ob isti uri. Oblika zvestobe: sebi, dnevu, temu, kar nepredvidljivo sledi.