Kdo vpliva na nas

Oseba se sprašuje. Ali sem dober človek? Kaj, če nisem? Kako naj bom prepričana?

Vprašanj je še več.

Ali je pomembno, da je človek dober? Kaj sploh pomeni biti dober? In kakšen si, če nisi dober? Kakšna je filozofska zgodovina ideje dobrega, ki jo potrebujemo za razmišljanje o zapisanih vprašanjih?

Zastavljena vprašanja so dobra. Je v tem že kal razmišljanja o ideji dobrega?

Aristotel je rekel, da je. Dejstvo, da se človek sploh lahko vpraša glede sebe in ideje dobrega, je že začetek moralne poti. Kamen in stroj se ne sprašujeta o tem, zvezde in planeti tudi ne. Zgolj so, brez vprašanj in brez morale.

Človek je bitje z vprašanji in moralo.

Kaj pa, če si človek teh vprašanj ne zastavi? Je sploh mogoče, da si jih ne, da bi bil kakor kamen ob poti?

Ko se človek sprašuje, ali je dober ali ne, se sprašuje o sebi. Dela refleksijo, upogne se vase, zazre se v sebe. Očitno jo želi in jo potrebuje. Vprašanje je že dokaz etične resnosti in naravnanosti, ki jo nosimo v sebi.

Ni nujno, da v naših življenjih prevlada, a to se lahko zgodi. Sokrat je bil prepričan, da človek ne dela zla, ker je zel. To dela, ker ne ve, kaj je resnično dobro. A lahko bi spoznal.

Ali je Hitler vedel, kaj je resnično dobro?

Resnično, pogledamo okoli sebe in srečamo ljudi, ki iskreno verjamejo, da delajo dobro, čeprav dokazano delajo ravno nasprotno. Nekdo dela dobro vedno znova in tako krepi lastni značaj, drugi dela nasprotno in tudi krepi značaj.

Noben človek ne postane dober pianist s prebiranjem knjig o igranju na klavir. Tak postane le z vadbo. Pri tem nujno naredi veliko napak. Na tej poti, ki jo tako ustvarja, kljub napakam polno živi. Kaj je torej polno življenje? Ali nas to, da delamo dobro, notranje izpolnjuje in omogoča občutek polnega življenja?

Morda je nenavadno, da človek ob dobrih dejanjih čuti izpolnjenost, ob slabih pa ne. Tudi če se obnaša povsem egoistično in verjame, da se mu to splača, ker prinese ugled, zaupanje in dolgoročno srečo, njegovo sklepanje ni napačno. Je pa nezadostno, saj implicira, da bi bila dobrota brez koristi odvečna.

Dobrota je temelj skupnega bivanja, kajti brez temeljne moralnosti bi skupnost razpadla. Ne bi mogli zaupati drug drugemu, ne bi mogli sodelovati in graditi skupnosti, ker bi vsakdo skrbel zgolj zase. To je Hobbesov argument: brez etike bi bil človek v vojni, ki bi jo bil vsakdo z vsakim drugim. Brez skupnosti ne bi dolgo živel niti eden.

Hitler ni uničeval le skupnosti, uničeval je tudi pogoje lastnega obstoja, zato njegovo ravnanje na noben način ne more biti dobro.

Da bi zares razumeli, kaj je dobro, se moramo odpraviti še globlje.

Brez ideje dobrega si človek ne more odgovoriti na vprašanje, kdo je. Ne more biti pozoren na to, kar dela, in na posledice svojega delovanja. Drugega človeka vidi drugače, kot je predlagal Kant. Ne vidi ga kot cilj po sebi, temveč kot bolj ali manj koristno orodje. In ker ga vidi tako, tudi sebe ne more videti drugače. Drugega vidi kot projekcijo nečesa, sebe vidi na enak način. Ni v resničnem stiku ne z drugim ne s seboj.

Lahko je nevrotično zaskrbljen, ni pa etično buden. Razlika je zelo pomembna. Etična budnost terja refleksijo lastnega delovanja.

Nevrotična zaskrbljenost povzroča kroženje okoli sebe. Vprašanje Ali sem dober? v nevrotičnem kontekstu ni etično vprašanje. Je vprašanje o lastni varnosti, o tem, kako me vidijo drugi, o tem, ali bom kaznovan. Je vprašanje, ki išče potrditev, ne resnice. Etična budnost pa je po svoji naravi usmerjena navzven in navznoter hkrati. Je refleksija dejanja v razmerju z drugim, ne zgolj ocena lastnega počutja.

Brez ideje dobrega ni refleksije lastnega delovanja, brez refleksije ni etične budnosti, brez nje pa je možno karkoli. Ne iz zlobe, ampak iz praznine.

Trenutno ves svet spremlja učinke in posledice takega delovanja.

Ko človek ravna iz praznine, ni zloben. To je človek, ki je izgubil samega sebe kot človeka. Drugega vidi kot orodje in sam je zgolj funkcija. Morda je koristna, a je še vedno zgolj funkcija, produkt lastnih ciljev, apetitov, interesov, strahov. Človek kot funkcija ni več subjekt v polnem smislu, ampak je stroj za doseganje ciljev.

Morda jih dosega, a zaradi funkcije ne vidi drugega človeka. Mislim na pravo pozornost, ki je bistveno več kot opazovanje. Kdor je pozoren na drugega človeka, ga prepoznava takega, kakršen je. Ne prepoznava ga kot nekoga, ki je zanj koristen in ustreza njegovi predstavi o njem. Najpomembnejše pri tem je, da pozornost na drugega terja določeno samopozabo, vsaj začasni umik lastnega ega iz središča zaznave.

Paradoks je, da je prav orisana samopozaba nujni pogoj za resnični stik s seboj. Človek, ki je povsem osredotočen nase, je tujec, saj vidi v drugih le odseve lastnih projekcij.

Vprašanje o lastni identiteti tako ni le psihološko. Najprej je etično vprašanje, ki terja od mene, da vstopim v razmerje z resnico lastnega delovanja, posledic, ki jih sprožam, učinkih na drugih ljudeh, ki nastanejo zaradi mene. Razmerje z resnico ni mogoče brez ideje dobrega kot temeljne orientacijske točke, ki je kakor svetilnik.

Človek zaradi svetilnika ni le oseba, ki pozna moralna pravila, temveč je oseba, ki zna videti in prepoznati moralno relevantnost situacije, v kateri se znajde.

Videti pa pomeni odkriti, da trenutek zahteva pogum. Pomeni ugotoviti, da oseba pred mano potrebuje pravičnost, ne moje empatije, mojega sočutja ali celo pomilovanja, pomeni vedeti, kdaj je molk zvestoba in kdaj je zgolj strahopetnost.

Takšno videnje je natanko etična budnost. Kdor ne vidi v tem smislu, je izgubil stik z idejo dobrega, zato je nujno slep in ne more videti niti samega sebe. Slep je za moralni pomen življenjskih situacij. In ker je slep za pomen zunaj sebe, je slep tudi za pomen znotraj sebe.

Življenje v moralni slepoti je tehnično sicer možno, vendar je podobno praznemu odmevanju. V njem je gibanje brez smeri, besede pa so vse bolj brez pomena. Kako to vem?

Obstajajo trije razlogi.

Prvi. Logično sklepanje. Kjer človek ni v stiku s seboj, ne more udejanjati svoje narave. Ne more delovati skladno z njo, ker je ne pozna. Narava mu uhaja in je ne razume; udejanja se kljub njemu. Refleksija je njen del in njena strukturna meja obenem. Z njo spreminjam svojo naravo in jo ustvarjam. To pomeni, da zaradi nje vem za svojo nepopolnost, vednost o njej je najpomembnejša oblika spoznanja. Sokrat je zato imel prav: edina resnična modrost je vednost o lastni nevednosti. Človek, ki ne ve za svoje meje, tipa v temi in misli, da vidi.

Meje refleksije so torej meje sebstva. To vedno sega dlje od teh meja, kaže pa se kot intuicija, karakter, nagnjenost, spontana dobrota ali spontana krutost, ki preseneča celo nas same.

Zanimivo je, da Lévinas prav tu zasnuje etično dimenzijo življenja. Odgovornost do drugega obstaja, preden sem samega sebe povsem razumel in pojasnil. Ne čakam, da bom popolnoma spoznal svojo naravo in samega sebe, da bi se odzval na obraz drugega, ker se nikoli ne bom poznal popolnoma in brez ostanka. Odzivam se in v tem odzivanju se razkriva moja narava, ki se retroaktivno spreminja z refleksijo. Etična budnost torej ni rezultat popolnega samospoznanja in popolne vednosti, kdo sem in kakšna je moja narava. Ne, je pot k takemu spoznanju, kolikor je to sploh možno.

Natanko v tem je bistvo naših življenj.

Naša nepopolnost, odprtost in ne-celot ni tragedija etičnega življenja, temveč je njegov pogoj. Sistem, ki bi popolnoma poznal sebe, ne bi potreboval etične budnosti, ker bi bil avtomat. Pri ljudeh je drugače. Nismo avtomati in ne poznamo se v celoti. Vedno bo nekaj, s čimer ne bomo v stiku, zato je refleksija nujna, nikoli zaključena in vedno dragocena.

Drugi. Pričevanje. Frankl ni samo govoril o razčlovečenju in pomanjkanju smisla, ker je oboje doživel na svoji koži. Bil je priča, ko so ljudi skrčili na številke in funkcije, in bil je priča, ko so ljudje polno zaživeli in čutili, da ima njihovo delovanje smisel, da so mnogo več kot številke in funkcije.

Tretji. Izkušnja. Vem, kako je, ko sem v stiku s seboj, vem, kako je, ko nisem. Vem, kako je, ko moja dejanja nosijo smisel, in vem, kako je, ko so zgolj mehanična.

Kar velja zame, velja tudi za druge. Velja danes in bo veljalo tudi jutri.