Torej lahko rečemo, da varuhi tradicije nasprotujejo logiki samonanašanja, kar je v zgodovini matematično pomembno vozlišče, h kateremu gravitirajo Descartes, Gödel, Turing in Hofstadter. Vsak od njih je namreč na svoj način odkril, da um, ki hoče razumeti sebe, vselej naleti na paradoks: sistem, ki je dovolj zmogljiv, da opiše svet, ne more v celoti opisati samega sebe, ne da bi trčil na protislovje ali praznino. Gödel je to dokazal matematično, Hofstadter pa je pokazal, da je ravno ta čudna zanka drugo ime za človeški jaz.
Obstajajo tradicije, ki kljub dokazom o pomenu samonanašanja in njegovega paradoksa vztrajajo pri nečem, kar je zamrznjeno, ne dinamično, pri nečem, kar je nesposobno avtorefleksije, ker se noče spremeniti. Ne morejo preživeti, ker niso blizu resničnosti, čeprav vidim tu težavo. Tradicije namreč lahko vztrajajo tudi zelo dolgo, kar pomeni, da preživijo kljub temu. Kako je to mogoče?
Mogoče je, ker se dogaja nekaj, česar vedno ne razumemo dobro.
Vsak varuh tradicije strukturno ustreza temu, ker opisujejo matematični modeli kot zaprt sistem. Friston bi rekel, da tak sistem ne minimizira napake napovedi tako, da posodablja model, ampak tako, da zanika ali zavrne vhodni signal.
To je ena od dveh možnih strategij. Človek ob srečanju z novostjo bodisi spremeni svoje prepričanje ali pa spremeni zaznavo. Zaprti sistemi izbirajo drugo. To kratkoročno deluje, dolgoročno pa ne, kajti sistem postaja vse bolj odtujen od resničnosti, ki jo opisuje, saj vztrajno zanika ali zavrača signale oziroma informacije. Gödel je to opisal takole: vsak sistem, ki se zapre pred zunanjostjo, postane nepopoln glede na resnico, ki jo zahteva.
Človek, ki je tak sistem, postaja odtujen od resničnosti. Resnico morda zahteva, morda pa je tudi ne. Nekaj časa lahko preživi v popolni zmoti ali laži. Lahko ustvari in ohranja iluzije, v katere verjame. Iluzije imajo funkcije, ki niso zanemarljive. Človek se zaradi njih morda počuti dobro, nanj lahko delujejo tolažilno. Dolgoročno pa zadeva ne deluje, kajti iluzije je treba tudi vzdrževati, to pa je energetsko potratno.
Tradicije zato lahko nekaj časa vztrajajo v svoji zaprtosti. Ljudje lahko vztrajajo, celo nekateri predsedniki držav lahko vztrajajo. Dolgoročno so izgubljeni eni in drugi. Evolucijsko smo namreč ljudje mnogo bolj kot iluzijam zavezani resnici, kajti naše preživetje je dobesedno odvisno od njenega poznavanja.
Ključna je tale razlika. To je razlika med epistemološko ali spoznavno veljavnostjo in reproduktivno uspešnostjo. To sta dve popolnoma različni obliki preživetja. Prvi preživi, ker ostaja blizu resničnosti, kar pomeni, da posodablja model sveta glede na nove izkušnje. Tradicija pa pogosto preživi tako, da uporablja drugi mehanizem. Spoznavno je sicer napačna ali premalo resnična, zato pa preživi, ker uspešno reproducira pogoje svojega lastnega obstoja in njegovega reproduciranja. Obnavlja torej pogoje, pod katerimi je videti resnična, čeprav ni.
Bourdieu je temu rekel habitus. To je sistem dispozicij, ki se obnavljajo skozi institucije, rituale, vzgojo, jezik. Tradicija zato ne potrebuje resnice, da preživi. Potrebuje socialne in družbene mehanizme, ki jo ohranjajo pri življenju neodvisno od tega, ali drži ali ne.
V tem je zanimiv in nenavadno pomemben paradoks človeških življenj. Življenje, ki ga živimo v nenehnem dialogu z resničnostjo, je odprto in nepredvidljivo ter prenaša več informacij. A za preživetje v družbenem polju taka informacijska vsebina na žalost ni nujno odločilna. Ljudje, ki so odprti in resnično veliko vedo, so pogosto preganjani ali pa ostajajo prezrti.
Tradicionalni ritual, ki se ponavlja tisoč let, je v nekem smislu sporočilo s skoraj ničelno entropijo – ničesar novega ne pove. Prav ta ponovljivost, to nenehno ponavljanje istega je vir njegove moči nad ljudmi. Njegova vsebina sploh ni pomembna. V resnici nikogar ne zanima, da bi ritual povedal kaj novega. To pa še ni vse.
Tradicije, ki so preživele zelo dolgo, so skoraj vedno vsebovale nekakšen mehanizem, ki je omogočal notranjo obnovo. Sem sodijo herezija, ki so jo absorbirale, reformacija, ki so ji sledile, interpretacija, ki je videti konservativna, a je v resnici adaptacija. Katolicizem tako danes ni katolicizem iz četrtega stoletja, čeprav vztraja pri kontinuiteti – ohranja se natanko zato.
To pomeni, da najboljše in najbolj trdožive tradicije niso povsem zamrznjene. V sebi imajo skrite ventile, ki dovoljujejo minimalne spremembe, ker ljudje vedo, da s tem ne bo ogrožena njihova identiteta. Varuh tradicije, ki v to ne privoli, dejansko uničuje tradicijo, ker jo naredi preveč togo.
Varuh tradicije, ki absolutno nasprotuje avtorefleksiji, epistemološko dolgoročno nikakor ne more preživeti, ker je preveč oddaljen od resničnosti. Lahko pa preživi kot institucija, ki je sicer izgubila stik z resničnostjo, a ohranja socialno in družbeno moč, ki deluje na ljudi tako, da ti ne čutijo svoje in njene nepopolnosti kot pomanjkljivost, temveč kot vrlino.
Človek, ki je izgubil stik z resničnostjo, ima resne težave, ki se jih morda niti ne zaveda. Če ima v rokah moč, ki jo dobi zaradi svojega družbenega položaja, je zelo nevaren. Še nevarnejše pa so institucije, prek katerih se ohranja družbena moč. To je zelo nevarna oblika zaprtega sistema, ki zaradi pomanjkanja avtorefleksije ne more ugotoviti niti tega, kako zelo nevaren in uničujoč je.
Potem se nekega dne ljudje vendarle odločijo, da imajo nečesa dovolj in se usmerijo drugam. Kakega predsednika ali vladarja pospremijo na smetišče zgodovine. Nekatere pa še bodo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar