Rojstnodnevna izpoved

Koliko sogovorcev sem srečal v življenju? Ne vem. Po navadi mi v pogovoru še vedno skušajo ponuditi svoja mnenja, prepričanja in ideje, za katere verjamejo, da so resnične. Tako zaprti so vase in tako prepričani, da imajo vselej prav, da je tak pogovor kot nočna mora. Zelo hitro se vznemirijo, če je moje mnenje drugačno, očitno postane, da težko prenašajo različnost in da malo spoštujejo drugačnost, ne znajo dobro regulirati svojih čustev, zato so tako impulzivni, jezni ali celo agresivni. Malo je odprtih sogovorcev, ki spoštujejo drug drugega in se cenijo. Dovolj sem star, da vem, da jih je zares malo. In čisto mogoče je, da se kljub temu motim. Morda jih je veliko, le srečal jih (še) nisem.

Za zaprte in egocentrične ljudi je najpomembnejši vpogled v izzive, ki pa se jih običajno ne zavedajo dobro. Zlasti na težke pogovore gledajo kot na bitke, v katerih je treba zmagati, ali probleme, ki jih je treba rešiti na način, ki ga domnevno najbolje poznajo prav oni. Zelo redko gledajo nanje kot na priložnosti za refleksijo, vzajemno odkrivanje in razumevanje. Pomislite samo na politike.

V pogovore se podajajo z vnaprej določenimi izidi, mnenji ali fiksnimi stališči. Ne pogovarjajo se kot raziskovalci, ki skupaj z drugimi raziskovalci kartirajo neznano ozemlje. Ne, obnašajo se, kot da vse znajo, kot da se na vse spoznajo, kot da so povsod doma in imajo vedno prav. Niso raziskovalci, temveč so krošnjarji, ki vedno znova vsakomur prodajajo isto robo. Prav zato se jih kmalu naveličate, saj ne povedo ničesar novega in zares zanimivega. Ko ste jih slišali enkrat, ste jih slišali dovoljkrat.

Moj cilj je razumevanje perspektive drugega. To ni le moj poklic, je moja življenjska naravnanost. Drugih oseb ne želim prepričati, naj obiščejo moje ozemlje, saj takega ozemlja sploh ni. Nobeno duhovno ali simbolno ozemlje ni »moje«, zato nimam svojih mnenj, svojih prepričanj in svojih idej.

Ideje obstajajo v svetu idej, kot ga je imenoval Platon, in mu pripadajo, jaz sem samo začasni obiskovalec in njihov raziskovalec, nič drugega.  

Nimam nobenega obrambnega odnosa do idej in ne skušam zaščititi fiksnih stališč, ker so mi po naključju všeč. Namesto tega poskušam odkriti, kaj je dejansko res, kaj je resnično pomembno za vsako osebo in katere egalitarne rešitve bi lahko služile globljim potrebam vseh.

Spoznal sem, da ni treba, da se vsak pogovor razreši, saj je jutri še en dan, kot bi rekel Sokrat. Ni mogoče takoj rešiti vsakega konflikta ali spora. Včasih je najbolj produktivno preprosto boljše razumevanje, zakaj stvari vidimo na različne načine. Drugič je na vrsti prepoznavanje kompleksnosti vprašanj, s katerimi se soočamo. In nekatera vprašanja preprosto (še) nimajo nobenega dobrega odgovora.

Moj odnos do sveta in drugih ljudi je manj podoben reševanju ugank in je najbliže poskusom spoštovanja in cenjenja umetniškega dela. Uganke imajo navadno pravilne rešitve, h katerim stremimo, umetnost pa ne ponuja dokončnih odgovorov in razkriva nove dimenzije sveta, če le vztrajam in se dolgo ukvarjam z njo.

Naučil sem se, da je treba v življenju vedno znova izumiti odgovore na težka vprašanja, da pri tem delamo napake, da moramo poskusiti znova in znova. Potrebna je posebna vrsta odpornosti in potrebno je sočutje do sebe.

Potrebujem odprte pogovore, odprte, iskrene in poštene sogovorce. To ni moja odprtost, saj je najprej odprtost samega sveta, zato tudi potreba ni le moja. Zopet sem le gost. Skušam se obnašati kot gost, a tamle zunaj je malo gostiteljev. Pričakujem in želim odprtost, a pogosto naletim na zaprta vrata. Za njimi so ekskluzivne skupine ljudi, ki mi kot po tekočem traku sporočajo, da ne sodim mednje. Priklanjajo se drug drugemu, ker si obetajo koristi zase. Koristi že imajo, a jih hočejo imeti še veliko več. Kopičijo isto, a na koncu dneva se pridejo nekateri izmed njih pogovarjat – k meni!   

Rečejo mi, da nimajo sogovorcev, da se ne morejo z nikomer zares pogovarjati. Potem sem njihov gostitelj in jih povabim, da postanejo moji gosti.

In vsak tak pogovor terja vero. To je vera, da je razumevanje mogoče prav zaradi razlik med nami, da je mogoča duhovna rast in da se trud za pristno povezovanje z drugimi »splača«, tudi če so rezultati negotovi. Moja vera ni naivni optimizem, temveč je zaveza.

To je posebna zaveza, da se bom še naprej spopadal z življenjskimi izzivi, čeprav že dolgo vem, da uspeh ni zagotovljen. Nikoli ne bom pokleknil ali popustil. Pri tem me še najmanj zanima »uspeh«, h kateremu me nagovarjajo zastopniki ideoloških praks, nosilci propagande, novoreka in guruji samoaktualiziranja.

Moja vera je plod odločitve in verjetja, da je alternativa – umik od pristnega sodelovanja z drugimi – na koncu manj zadovoljiva kot sprejemanje tveganj in negotovosti, ki jih prinaša pristna povezanost. Zavedam se, da je pot težka, vijugava in zahtevna, izhod pa negotov, vendar še vedno iščem načine, kako jo spretneje in s čim manj padci prehoditi. Nikamor se mi ne mudi. Vse bolj se zavedam končnosti in prav zato tudi pomena vsakega dne posebej. Hvaležen sem zanj.

Kakor sem hvaležen za vsakega sogovorca. K meni v sobo ne pride nihče, ki ne bi bil vsaj pripravljen biti odprt in iskren sogovorec. Če ne bi bil pripravljen na tak pogovor, se bržčas ne bi nikoli oglasil.

Ko se začneva pogovarjati, že veva, da nihče od naju nima vseh odgovorov, veva pa tudi, da bi skupaj lahko odkrila nekaj, česar nobeden od naju ne bi mogel najti sam. Začne se vznemirljivo potovanje. Sva ponižna, saj se zavedava, da so najine individualne perspektive nujno omejene. Preučujeva, kar naju zanima, in veva, da naju zanimajo iste zadeve iz različnih zornih kotov. Eden morda gleda skozi mikroskop, drugi pa skozi teleskop.

V tisti sobici doživljam pristno radovednost, ki je svetlobna leta daleč od obrambe svojih mnenj in stališč, razkazovanja mišic pred drugimi, iskanja popularnosti, zunanjega potrjevanja in zunanjih nagrad. Ko raziskujeva, želiva razumeti, kaj se dejansko dogaja, ne pa dokazati, da eden od naju že ve, kaj se dogaja. Zanimajo naju nove informacije, nasprotujoči si dokazi in perspektive, ki izpodbijajo začetne predpostavke. Skupni imenovalec pogovora je: nepričakovani obrati pogosto vodijo do najpomembnejših in najkoristnejših odkritij. Ko se eden od naju zaveda, da je nekaj narobe razumel, ali ko odkrije, da je bilo njegovo prvotno mnenje nepopolno, je to najboljša priložnost za učenje, ne pa vir zadrege. Moja soba je vir učenja.

Kot gostitelj sem odgovoren za ustvarjanje pogojev, pod katerimi se moj gost počuti varnega, dobrodošlega in sprejetega. Pri tem ni pomembno, kdo je, kakšen je na izgled, v kaj verjame, kakšna je njegova veroizpoved, spolna usmerjenost ali karkoli drugega.

Ko gostim drugega človeka, gostim njegove občutke, ideje, spomine, čustva in perspektive. Moja dolžnost je, da ustvarim čustveni in eksistencialni prostor za njegovo odprtost in raziskovanje. To pomeni, da poslušam brez takojšnjega obsojanja, postavljam vprašanja, ki mu pomagajo, da bolj celovito razvije svoje ideje, in ohranjam vzdušje radovednosti. Tu ni prostora za kritiziranje, obsojanje ali zavračanje.

Kot gostitelj nudim udobje, varnost in podporo, ki gostu omogoča, da je to, kar je, in da je to, kar bi lahko postal. Gosta ne skušam obravnavati, popraviti, spremeniti ali obsojati. Z njim ne manipuliram, pred njim se ne sprenevedam. Postavljam dobra vprašanja o njegovih izkušnjah, kažem pristno zanimanje za njegovo perspektivo in ponujam svoje vpoglede. Tak je moj prispevek k skupnemu raziskovanju.

V tem eksistencialnem plesu je ključna občutljivost za to, kar terja trenutek. Gost me včasih potrebuje predvsem kot gostitelja – ustvarjanje prostora, postavljanje spodbudnih vprašanj in zagotavljanje čustvene varnosti –, drugič me potrebuje kot kolega raziskovalca – ponujanje lastnih opažanj, premišljeno izpodbijanje njegovih predpostavk ali deljenje sorodnih izkušenj. Učenje branja teh potreb je kot razvijanje glasbene občutljivosti. Resnično, dober pogovor je umetniško delo.

Tako učenje redko odkrijemo v vsakdanjih pogovorih, ki so po navadi podobni bojnemu polju ali odru, na katerem drug za drugim nastopajo individualni govorci in kažejo svoje mentalne mišice. Ljudi redko zares zanima, kaj si drugi misli o različnih temah, kako razmišlja, kakšni so njegovi procesi sklepanja, čustveni vzorci in izkušnje, ki so oblikovale njegove perspektive. Takega globokega razumevanje primanjkuje, zato ljudje kljub dolgim klepetom ne pridejo do globokih spoznanj o sebi, ki jih omogoča pristni dialog. Težko prepoznavajo lastne vzorce, predpostavke in slepe pege. Nimajo ogledala, ki odraža vidike njih samih, ki jih je od znotraj težko prepoznati. Redko so učenci lastnega odnosa do drugih in ne raziskujejo, kako delujejo na druge.

Ko se tako pogovarjam iz dneva v dan, razumem, da je treba razumeti še več, zato nikoli ne domnevam, da že razumem vse, kar je pomembno. Ne, ne razumem vsega, sem pa resnično radoveden.

Daleč najbolj vznemirljiva izkušnja od vseh, kar sem jih imel, je izkušnja na poti od nasprotnikov do zaveznikov. Iskreno pogovarjanje me samodejno postavi v vlogo zaveznika, ki si prizadeva za skupni cilj, ki je razumevanje. Nisem nasprotnik, ki tekmuje za zmago, za to, da drugega premaga, mu nekaj dokaže ali ga prelisiči. Tudi ko se s čim ne strinjam, se ne obnašam, kot da želim koga premagati ali prehiteti. Naučil sem, da je spreminjanje mnenj na podlagi novih dokazov znak dobrega raziskovanja, ne pa šibkosti ali nedoslednosti.

In najpomembnejša je pot od površine v globine. Tam odkrivam bolj smiselne izmenjave, ki gradijo intimnost in razumevanje. In moj gost tudi.