Obstaja čustvena lakota. To je lakota po nekaterih čustvih – strahu, tesnobe, impulzivnosti, jeze, agresivnosti, zavidanja, ljubosumnosti, cinizma je veliko preveč. Povečujejo jo vsakdanje obremenitve, zaskrbljenost zaradi finančne varnosti, nestabilnost zaposlitve, pomanjkanje ustreznih podpornih odnosov, življenje s kroničnim stresom, ki dobesedno fizično slabi možganske regije, odgovorne za čustveno regulacijo, empatijo, sočutje in refleksivno razmišljanje – ravno tiste sposobnosti, ki so potrebne za dobro starševstvo.
Starš pride domov izčrpan iz zahtevne službe, skrbi ga plačevanje računov in še deset drugih zadev. Sooči se z otrokom, ki potrebuje čustveno pozornost, varnost, pogovore in sprejemanje. Živčni sistem staršev se bo verjetneje odzval z razdraženostjo, nestrpnostjo ali ostrimi besedami, namesto da bi se odzval z radovednostjo, s sočutjem in skrbjo, ki jih zahteva gostoljubje.
In za vogalom že čakajo »strokovnjaki«, ki znajo povedati, kako slabo starši vzgajajo današnje otroke, kako preveč popustljivi in permisivni so. Sveta preproščina.
Starši včasih rečejo, da se z otroki ne pogovarjajo, ker jim ukažejo, kaj morajo narediti, tako so pač navajeni iz svojega otroštva, otroci pa morajo ubogati. Torej niso gostitelji otrok in ti niso njihovi spoštovanja vredni gosti. Res je, da otroke redkeje telesno kaznujejo, kot so jih nekoč, res pa je tudi, da so nekateri otroci besedno, mentalno, duhovno in duševno zlorabljeni, ne da bi jih starši zavestno hoteli zlorabljati. Kako je to mogoče? Se dogaja zlorabljanje samo od sebe?
Poglejmo najprej, kaj se dogaja v zdravih odnosih, kjer ni zlorab.
V zdravih odnosih med staršem in otrokom se otrok nauči biti spoštljiv gost – pozitivno prispevati k družinskemu okolju, upoštevati potrebe drugih in prevzemati odgovornost za svoj vpliv na odnose. A tega se nauči le v okolju, ki omogoča varnost in spodbuja sprejemanje. V okolju, v katerem je veliko strahu, kritike, nestrpnosti, posmehovanja, tesnobe, živčnosti in zaskrbljenosti, skoraj ni možnosti, da bi se naučil česa takega.
Kako je torej v nezdravih odnosih?
Naj najprej še enkrat poudarim, da se otroci odnosnih veščin učijo predvsem z odnosnimi izkušnjami, ne pa z navodili, nasveti ali s predlogi, ki jih ponujajo starši, njim pa guruji vzgajanja in izobraževanja.
Starš, ki se sam spopada s tesnobo, z dvomi vase in ima težave v odnosih, bo te vzorce neizogibno prenesel na svoje otroke, ne glede na zavestne namene, da bi bil boljši.
Kako učite druge plesati, če se nikoli niste naučili plesati? Morda teoretično razumete, kako izgleda dober ples, morda si obupno želite pomagati drugi osebi, da se nauči, toda končni rezultat bo mizeren.
V nezdravem družinskem okolju se otrok nauči »Moram se podrediti, da se izognem kazni«, ne nauči pa se »Lahko prispevam k ustvarjanju pozitivnih odnosov«. Namesto »Moje potrebe so pomembne, prav tako potrebe drugih, in lahko sodelujemo, da zadovoljimo potrebe vseh, kadar je to mogoče« se nauči »Moje potrebe niso pomembne« ali pa celo strašljivega »Jaz nisem pomemben«.
Poleg ekonomskega stresa kapitalistična kultura spodbuja vrednote, ki so v neposrednem nasprotju z dobrimi starševskimi in odnosnimi veščinami. Poudarek na individualnih dosežkih, tekmovanju in materialnem kopičenju krepi sebičnost, individualizem in kupovanje nepotrebnih dobrin oziroma zapravljanje. Starši, na katere vplivajo te vrednote, se spontano bolj osredotočajo na otrokovo uspešnost in dosežke kot na njegov čustveni razvoj, krepitev etičnosti in oblikovanje značaja. Otrokove težave prepoznavajo kot lastne neuspehe, zato težijo k temu, da bi bili otroci čim bolj taki, kakršni bi morali biti, če upoštevajo zunanje standarde.
Starši, ki so se sami že v otroštvu naučili prilagajati zunanjim avtoritetam, namesto da bi razvijali lastno presojo in kritično razmišljanje, zelo težko pomagajo otrokom razvijati in krepiti samostojnost in odpornost pred zunanjimi pritiski. Zatekajo se k avtoritarnim metodam, ker preprosto nimajo notranje avtoritete, potrebne za kompleksnejše vodenja otrok brez nepotrebne kontrole nad njimi.
Dolgoročno je škoda zaradi avtoritarnosti in duhovnega zlorabljanja večja, kot če je otrok telesno kaznovan. Take zlorabe vključujejo: posmehovanje, norčevanje, grožnje, poniževanje. To so čustvene zlorabe, ki pomenijo napad na otrokov razvijajoči se občutek lastne vrednosti, njegovo razumevanje lastne vrednosti in njegove osnovne predpostavke o oblikovanju človeških odnosov. Posledica? Čustvena lakota in zmanjšani notranji občutek lastne vrednosti.
Če nekdo sistematično napada vaš občutek lastne vrednosti s posmehom, poniževanjem in z degradacijo, je čustvena poškodba sicer nevidna, drugi napadanja morda sploh ne bodo prepoznali kot zlorabo, napade nase pa boste mogoče celo ponotranjili in sprejeli, češ da si jih zaslužite.
Ko starš reče »Tako neumen si« ali »Nikoli ne narediš ničesar prav« ali »Želim si, da se ne bi nikoli rodil«, posreduje otroku ključne in najpomembnejše informacije o njegovi identiteti in vrednosti. Otroci seveda domnevajo, da jih starši poznajo bolje kot kdorkoli drug, zato imajo starševske sodbe ogromno težo pri oblikovanju njihove samopodobe.
In posledice? Večje tveganje za samopoškodovanje, zlorabo drog in kazniva dejanja, močan občutek manjvrednosti. Ni daleč trenutek, ko bodo ta sporočila postala organski sestavni del njihovega odnosa do sebe: »Nisem vreden« ali »Sem razočaranje« ali »Nihče me ne more ljubiti takega, kakršen sem«. To so globoko vgrajeni vzorci, ki bodo vplivali na vse prihodnje odnose in zavedanje sebe.
Otroci, ki so pogosto zasmehovani in osramočeni ali poniževani, ponotranjijo zunanje glasove, ki postanejo del njihovega lastnega razmišljanja. Glas staršev postane notranji kritik, ki zlorablja še dolgo potem, ko otrok zapusti dom. Ta notranji kritik ustvarja tesnobo, dvom vase in perfekcionizem, zaradi katerih je odraslo življenje mnogih ljudi tako težko, včasih pa postane kar nevzdržno. Saj ni težko dojeti: otrok, ki mu nenehno govorijo, da je »preobčutljiv« ali »preveč čustven«, se nauči, da ne zaupa lastnim čustvenim odzivom. Kot odrasel človek ne ve več, kaj dejansko čuti, želi ali potrebuje, ker se je naučil svoja čustva dojemati kot dokaz osebne neustreznosti.
Imel bo težave pri vzpostavljanju varnih čustvenih povezav z drugimi, odpiranje intimnim odnosom z drugimi ljudmi bo zanj zastrašujoče. Tako zlahka opazite, da se zlorabljeni ljudje bojijo bližine drugega in ne vedo, kako jo vzpostaviti. Obupno si želijo bližine in topline odnosa, vendar so se naučili povezovati ranljivost z nevarnostjo. Boleče se zavedajo paradoksa hkratnega hrepenenja in strahu pred prav tisto intimnostjo, ki jo potrebujejo za duhovno zdravljenje čustvenih ran in rast.
Obstaja velika razlika med spoštljivim pogovarjanjem ter rabo ponižujočega, sramotilnega in žaljivega jezika, namenjenega otrokom. Ne le otrokovo blagostanje, temveč tudi blagostanje odraslih ljudi je veliko bolj krhko, kot si običajno predstavljajo ljudje.
Staršem zato ni dovolj zgolj povedati, česa ne smejo početi svojim otrokom, pomembneje je povedati jim, kako se do njih vesti spoštljivo. Ni dovolj reči, da ne smejo vzgajati otrok tako, da bodo razvajeni, ni dovolj pritoževati se, koliko otrok je permisivno vzgojenih. Starši se morajo poučiti, kako vzgajati, da bodo otroci zrasli v rezilientne, samozavestne, sočutne in altruistične odrasle ljudi.
A tudi nasveti niso dovolj, kajti starši, ki sami niso rezilientni, samozavestni, sočutni in altruistični, niso dober zgled otrokom, da bi jim postali podobni. In življenje v kapitalizmu ravno ni naravnano na razvijanje rezilientnosti, samozavesti, sočutja in altruizma. Bolj je nagnjeno k oblikovanju subjektivnosti ljudi, za katero so značilni nizka stopnja samozavesti, konformistično sledenje glavnemu toku, sebičnost, individualizem in kopičenje dobrin. To ne pomeni, da so v kapitalizmu vsi ljudje taki, ker niso, pomeni pa tendence, pritiske, kakšni naj bi ljudje bili, da bo sistem deloval čim bolj neovirano in brez motenj, da bo jutri na voljo več istega.
Zdravi in skrbni medsebojni odnosi, najprej v družini, nato zunaj nje, pomenijo, da se ljudje upirajo konformizmu, ker so raje gostitelji in gostje drug drugemu. Taki ljudje ne marajo za sebičnost, individualizem in pohlep.
Otroci, vzgojeni za take odnose, ne bodo nikoli razvajeni, egocentrični in sebični. Nasprotno od otrok, ki so v otroštvu verbalno in duhovno zlorabljeni, ponižani in zatrti, ne bodo poročali, da se ne počutijo optimistično in da nimajo občutka, da so koristni za druge ljudi.
Zlorabljeni ljudje se redko počutijo sproščene, pogosto so tesnobni in zaskrbljeni. Bojijo se medsebojne bližine in je ne znajo vzpostavljati.
Da, besede lahko globoko ranijo, lahko ranijo mnogo globlje kot telesna kazen. Vpliv grobih, ponižujočih, ostrih, sramotilnih besed je dolgotrajen in močno prizadene otrokovo duševno zdravje. Koliko staršev se tega dejstva zaveda dovolj močno, da pazljiveje izbirajo besede, namenjene lastnim otrokom, in pazljiveje izbirajo besede, ki jih namenjajo drug drugemu?
Kolikokrat naletite na krute, pretirano kritične ali grobe besede? Verjetno se ni težko strinjati, da moramo kot starši otroke predvsem vzgajati, ne pa jih poniževati, sramotiti in zatirati. Kakor se ni težko strinjati, da z načinom, kako vstopamo v medsebojno odnose, vsak dan vse življenje »vzgajamo« tudi drug drugega.
Ko starši vzgajajo svoje otroke kot gostitelji, ustvarjajo »varno bazo« – varno čustveno okolje, iz katerega lahko otrok raziskuje svet in razvija svoje sposobnosti. Tako kot dober gostitelj poskrbi, da se njegov gost počuti dobrodošlo, cenjeno in varno, da je to, kar je, dobri starši ustvarijo čustveni prostor, v katerem lahko njihovi otroci živijo pristno.
Bistveno je to. Starši kot gostitelji svojih otrok skušajo njihove izkušnje razumeti, zato ne bodo nikoli vzpostavili bojnega polja, na katerem se spopadajo z njimi. Razumejo, da so odnosi lahko vir varnosti in razumevanja ter da se konflikti lahko rešujejo s komunikacijo, ne pa z medsebojnim spopadanjem na moč in dokazovanjem, kdo ima bolj prav.
Ni komentarjev:
Objavite komentar