Ko sem pisal knjigi »Sočutna šola« in »Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev«, sem imel pred seboj evolucijsko spoznanje, da smo ljudje predvsem bitja, subjekti egalitarnosti, zato me je nadvse razveselila knjiga z naslovom »Goliath's Curse« ali »Goljatovo prekletstvo«, ki jo je spisal Luke Kemp, raziskovalec na »Centre for the Study of Existential Risk«, ki deluje v okviru univerze v Cambridgeu, izšla pa je pravkar. Knjiga me je razveselila, ker avtor raziskuje na prvi pogled nenavadno in razmisleka vredno zgodovinsko dejstvo.
Dejstvo je, da so številni imperiji doslej propadli. Enako lahko rečemo za civilizacije. Že zdavnaj jih ni več. Avtor pa poudarja, da je koristno premisliti staro dobro idejo egalitarnosti tudi v luči propadanja. Zakaj?
V današnjem globalnem svetu se lahko zgodijo, denimo, zaradi podnebnih sprememb, dramatične družbene spremembe. Ni nujno, da se bodo zgodile, a privzemimo za trenutek, da se bodo.
Družbene spremembe bi lahko pomembno spremenile razmerja moči med ljudmi. Današnja razmerja med njimi so taka, da se nam pogosto spontano zdi, da obstajajo bogate, s statusom obsedene elite, in množica drugih ljudi, med enimi in drugimi pa zija globok prepad. Ali elite res obstajajo? In ali lahko rečemo, da nas vodijo v propad? Naša prihodnost je zelo odvisna od odgovorov na zapisani vprašanji.
Ko govorimo o družbenih elitah, mislimo na ljudi, ki imajo tri ključne značilnosti: znatne ekonomske vire, družbeni vpliv in težnjo k ohranjanju ali krepitvi svojega položaja v hierarhičnih družbenih sistemih.
Kakšno vlogo imajo volkovi v gozdnih ekosistemih? Ni pomembno le, ali obstajajo močni ljudje, morda je ključno, kako moč oblikuje njihovo vedenje in odločanje, posledično pa tudi vedenje in odločanje drugih ljudi, na katere zaradi moči vplivajo. Volkovi so koristen del gozdnega ekosistema, a če se preveč razmnožijo, bo srn kmalu zmanjkalo, zato se bodo tudi njihove vrste začele redčiti.
Empirični dokazi za ekstremno koncentracijo bogastva so obsežni in dobro dokumentirani. Za izhodišče so na voljo tile podatki: po nedavnih analizah najbogatejši odstotek posameznikov na svetu nadzoruje približno 40–50 % celotnega bogastva, zgornjih 10 % pa približno 70–80 %. To ni stvar mnenja tega ali onega avtorja, temveč je merljiva ekonomska realnost. Toda ti podatki še niso ključni. Glavno je, da obstajajo družbena okolja, v katerih je glavna skrb ljudi na vrhu ohranjanje, dokazovanje in potrjevanje svojega statusa. Družijo se drug z drugim, navadni smrtniki jim še blizu ne moremo, njihov občutek družbene pomembnosti pa se prepleta s primerjalnim položajem znotraj elite. Seveda, saj so samo ljudje. A kaj to pomeni za vse nas?
Vedenje elitnih ljudi nam takoj pove, da se milijarderji ne primerjajo z družinami srednjega razreda, temveč z drugimi milijarderji. Nastajajo pa psihološki pritiski, ki se zdijo nam, zunanjim opazovalcem, absurdni, a se tistim, ki jih doživljajo, zdijo zelo resnični. O čem govorim?
Socialnopsihološke raziskave razkrivajo, da se tekmovanje za status s kopičenjem premoženja pogosto stopnjuje. Nam se to zdi precej nelogično – ali ne bi milijarde dolarjev odpravile skrbi glede statusa? Vendar ni čisto tako.
Ko ima nekdo več denarja, kot ga lahko porabi v več življenjih, denar sam po sebi ni več namenjen zadovoljevanju materialnih potreb. Postane nekaj drugega: simbol relativnega družbenega položaja. Tekmovanje z drugimi se organsko preplete z obsedenim kopičenjem pozicijskih dobrin. To je želja po stvareh ne zaradi njihove intrinzične vrednosti, temveč zaradi tega, kar njihovo posedovanje sporoča vsem drugim.
Intrinzične vrednosti niso več pomembne. Preprosto izginejo. Namesto z njimi se soočamo s sporočanjem, s signaliziranjem.
Bogati posamezniki tako tekmujejo in dokazujejo drugim, kdo je lastnik največje jahte, najdražje umetniške zbirke ali najbolj ekskluzivnih nepremičnin. Teh nakupov ne vodi koristnost, to je poraba, namenjena dokazovanju statusa.
Ko je glavna skrb elitnih ljudi ohranjanje položaja v statusni hierarhiji, to bistveno oblikuje način njihovega odločanja, ki pa pomembno vpliva tudi na nas, uboge pare.
Bogataš, čigar bogastvo in status sta odvisna od določenih ekonomskih ureditev, ima močan interes, da te ostanejo, kakršne so. Ne zanima ga, ali s tem nastajajo težave za družbo kot celoto. Ne mislim, da zavestno manipulira ali da je zloben. Daleč od tega. Je človek, kot vsi drugi, le na drugem položaju. Njegovo sklepanje in odločanje je motivirano, kot je sicer motivirano sklepanje in odločanje vsakega človeka. To preprosto pomeni nezavedno interpretiranje informacij na načine, ki ščitijo njegove interese, samopodobo in družbeni položaj.
Milijarder z Bližnjega vzhoda, čigar bogastvo izvira iz naložb v fosilna goriva, se bo najverjetneje prepričal, da podnebne spremembe niso tako resne, kot govorijo znanstveniki, ali da se bodo tehnološke rešitve zanje, če so že potrebne, pojavile brez potrebe po družbenih spremembah. Ni nujno, da laže – morda iskreno verjame v svoja prepričanja, ker to ščiti tako njegove finančne interese kot tudi občutek, da je dober človek. Navsezadnje so on njegovi številni sotrpini zares radodarni donatorji.
Tudi sicer v družbi ni dosti drugače. Verske skupnosti razvijajo prepričanja, ki krepijo skupnost; akademske discipline razvijajo teorije, ki upravičujejo njihov pomen; bogate elite pa razvijajo svetovne nazore, ki upravičujejo njihov družbeni položaj in sisteme, ki ga ohranjajo.
Mene zanima, kako individualna psihologija dobiva sistemski vpliv.
Temeljno psihološko spoznanje nam pove, da lahko čisto osebne motivacije ekstremno bogatih ljudi, vplivajo na institucionalne strukture in ustvarjajo rezultate, ki jih noben posameznik ni nujno želel ali celo načrtoval. Bogatim posameznikom tako ni treba kovati zarote proti navadnim ljudem ali se usklajevati, da bi nesorazmerno vplivali na politiko in družbene rezultate. Ni jim treba, ker že struktura naših gospodarskih in političnih sistemov vključuje mehanizme, prek katerih njihove preference samodejno dobijo večjo težo kot preference navadnih državljanov. V tem smislu jim torej ni treba narediti prav ničesar. Dovolj je, da vztrajajo na položaju, na katerem so.
Politični vpliv bogatih ljudi deluje prek prispevkov za kampanje, izdatkov za lobiranje ter financiranja možganskih trustov in raziskovalnih organizacij. Pri tem moram zelo natančno zapisati, da to ne deluje prek neposrednih dogovorov quid pro quo, temveč prek tega, kar bi lahko imenovali »določanje dnevnega reda«. Preprosto: zaradi teh ljudi bodo nekatera družbena vprašanja deležna veliko pozornosti, druga pa malo ali še raje nič. Ni pomembno, kako so dejansko pomembna za družbeno življenje. Če bogati donatorji dosledno financirajo raziskave, ki poudarjajo določene rešitve družbenih problemov, druge pa vedno znova ignorirajo, se sčasoma intelektualno in politično polje družbenega življenja preoblikuje tako, da veljajo določeni pristopi k reševanju družbenih izzivov za »realistične« ali »resne«, drugi pa so zanemarjeni, marginalizirani ali vse bolj nevidni in nepomembni. Vpliv bogatih na družbeno življenje tako ne poteka prek eksplicitnih direktiv in zahtev, temveč s postopnim oblikovanjem in preoblikovanjem življenja številnih ljudi.
Logično je torej, da imajo zelo bogati ljudje, njihovo bogastvo pa je vezano na obstoječe gospodarske ureditve, strukturne interese, da se upirajo spremembam, ki bi lahko te ureditve ogrozile. Pri tem jih ne zanima, ali bi takšne spremembe lahko koristile družbi kot celoti. Želijo ohraniti sami sebe, želijo biti še naprej ljudje z normalnimi psihološkimi težnjami, da zaščitijo svoje interese in racionalizirajo svoj družbeni položaj.
Večina bogatih posameznikov se zato verjetno zjutraj ne zbudi z mislijo: »Kako lahko danes škodim družbi?« Sebe najverjetneje doživljajo kot produktivne državljane, ustvarjalce delovnih mest, filantrope ali inovatorje. In mnogi resnično verjamejo, da je tisto, kar je dobro zanje, dobro tudi za vse ostale – da se bodo politike, ki koristijo bogatim ljudem, »prelile» v korist družbe kot celote. Nobenega problema.
Le da je.
Sistemska škoda namreč lahko nastane tudi kljub individualno racionalnemu vedenju in delovanju. Pred stoletjem ali dvema bogati tovarnarji niso poskušali uničiti okolja, ker so njihove tovarne pokurile ogromno premoga in spustile v ozračje gigantske količine ogljikovega dioksida. Ne, poskušali so voditi dobičkonosna podjetja. Toda kumulativni učinek individualno racionalnih odločitev je bila kolektivna okoljska škoda.
Ne potrebujemo teorij zarote. Enaka dinamika deluje tudi pri odločanju elit o socialni in ekonomski politiki. Vsaka posamezna odločitev je lahko povsem razumna z vidika osebe, ki jo sprejema, vendar je lahko kumulativni učinek politika, ki služi interesom elit, hkrati pa ustvarja dolgoročne težave za družbo kot celoto.
Težava je velika, ker so politični rezultati veliko močneje povezani s preferencami bogatih donatorjev in poslovnih interesov kot s preferencami povprečnih volivcev. Vpliv elit je dokazano resničen in merljiv, ne le teoretičen. Je velik, medtem ko je vpliv navadnih državljanov dokazano majhen. Obdobja ekstremne koncentracije bogastva so zato zgodovinsko povezana s politično nestabilnostjo, z gospodarsko nestanovitnostjo in z družbenimi težavami, toda to ne dokazuje vzročne zveze. Kaže le, da je ekstremna neenakost – ki jo vedenje elit tako odraža kot krepi – povezana s slabšimi rezultati za družbo kot celoto.
Vendar moramo biti previdni pri poenostavljanju vzročnih povezav. Elita ne deluje v vakuumu – deluje znotraj kulturnih, ekonomskih in političnih sistemov, ki njeno delovanje oblikujejo in omejujejo. Če vse prevalimo na posamezne elite, lahko dejansko prikrijemo globlje strukturne težave, ki sploh omogočajo problematično delovanje elit. Če njihovo delovanje dosledno povzroča škodljive posledice, bomo morali preučiti sisteme, ki ustvarjajo njihovo bogastvo in oblikujejo njihove interese.
To preprosto pomeni, da zgolj osredotočanje na moralni značaj posameznih bogatih ljudi popolnoma zgreši bistvo. Pomembnejše vprašanje je: katere sistemske spremembe bi uskladile delovanje elit s širšo družbeno blaginjo?
Prav sem sega Kempova analiza, ki vodi do zaključka o naših trenutnih razmerah, ki nas bo streznil ali pa nas tudi ne bo: »Danes živimo v enem samem, globalnem Goljatu, to pa pomeni, da nas vse skupaj ogrožajo možnost jedrske vojne, podnebne spremembe in eksistenčna tveganja zaradi razvijanja umetne inteligence. Naslednji propad je lahko naš zadnji.«
Kempova analiza kaže, da trenutni trendi naraščajoče neenakosti, avtoritarnega upravljanja in degradacije okolja sledijo zgodovinskim vzorcem, ki so v preteklosti privedli do družbenih zlomov. Morda imamo prav zdaj enkratno zgodovinsko priložnost za drugačne odločitve, kako želimo živeti v prihodnosti. Knjiga trdi, da je za izgradnjo odpornosti potreben odmik od hierarhičnih družbenih razmerij k bolj demokratičnim, egalitarnim, enakopravnim in sodelovalnim oblikam družbenega življenja. V bistvu to pomeni učenje ustvarjanja »Davidov« namesto »Goljatov«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar