Zakaj delati vsak dan za stvari, ki jih v resnici ne potrebujemo?
Današnji pogovor na gradu Fužine bo zagotovo nanesel na klasično delo, pod katerega je podpisan Herbert Marcuse: One-Dimensional Man (1964). Pa tudi na esej, ki ga je spisal ameriški pisatelj Tom Wolfe leta 1976 in v njem skoval izraz desetletje jaza (The Me Decade).
Zakaj se bo to zgodilo?
O Marcusejevi knjigi bom spregovoril zato, ker še bolj kakor takrat velja njegovo spoznanje, da sodobni sistemi družbenega življenja ljudi ne zatirajo s silo, temveč z zadovoljstvom in udobjem. Oglaševalska kultura je že zdavnaj posvojila vsak upor, vsak protest in vsako kljubovanje. Vse troje je posrkala vase in spremenila v sloge, blagovne znamke in tržne simbole nekonformizma. Danes je svoboda dovoljena, če jo kupiš.
Psihologijo spreminjajo v uporabna orodja, nikoli pa je ne bodo uporabili, da bi pojasnili hlapčevanje ljudi.
Hlapci, ki so zadovoljni in izjavljajo, da so srečni, kratko malo ne morejo videti, da so hlapci. Upora in protesta zato ni več.
Pravzaprav je obojega ravno sedaj zelo veliko kar pred našim nosom: Albanija, Srbija, Italija, Francija, Španija, Belgija …
Ob teh dogodkih pride do polnega izraza spoznanje o tem, v kako absurdnem svetu živimo. Noben politik se ni sposoben zamisliti nad njimi in jih vsaj poskušati razumeti. Protestnike in upornike zgolj zmerjajo. Najbolj oni mož onstran Atlantika. Niti najmanjše ideje nima, kaj se dogaja.
Marcuse je dvakrat potrjen.
Prvič. Udobja je, zlasti za mlade, vse manj, ne vse več. Stanovanja so draga, službe nezanesljive in negotove, draginje in korupcije je vse več. Očitno postaja, da je bilo zadovoljstvo desetletja zgolj kupčija, ne pa svoboda. Ko udobje izginja, priplava na površje Marcusejeva resnica. Vidna postane nesvoboda.
Saj je bila ves čas tam, le da jo je udobje prikrivalo.
Prikrivalo je dejstvo o tem, koliko mladih in nekoliko starejših ljudi je v resnici zunaj kljub nenehnemu vrtenju žargona, da je sodobni svet vključujoč. V resnici je mnogo bolj izključujoč.
Drugič. Današnji odziv oblastnikov na upore in proteste je enodimenzionalen v strogem Marcusejevem pomenu besede. Marcuse je pisal o zapiranju jezika in krčenju besednjaka. Jezik ki ga uporabljajo oblastniki, ne dopušča pojmov, ki bi presegali obstoječe, zato so uporniki in protestniki lahko le zavedeni in zmanipulirani izgredniki, plačani iz tujine, razbojniki in sovražniki demokracije. Zanje ne morejo biti ničesar drugega. Njihovo zmerjanje pa ni znak pomanjkanja olike in spoštovanja. Je izraz spoznavne nezmožnosti, zato protesta kratko malo ne morejo razumeti. Protest in upor lahko le razvrstijo – v kategoriji motnja in nered. Jacques Rancière je v Nesoglasju to izvrstno pojasnil: Za oblast je govorjenje ljudi, ki so izključeni in nimajo deleža, zgolj hrup, ne pa besedovanje.
Na tem kraju se tako zastavlja ključno vprašanje: Kaj bi protestniki zares radi? Če bi radi večji delež in obnovitev pogodbe o udobju, so izgubljeni, če pa hočejo iz vpogleda, kako nesvobodni so, drugačen način življenja, se bodo povezali z ljudmi, ki so preveč utrujeni, da bi lastno nesvobodo sploh zaznali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar