Rdeča zvezda

Je simbol. Peterokraka zvezda je simbol. Pitagorejci so ga imeli za simbol zdravja. Rdeča zvezda je vsaj od francoske revolucije sem simbol delavskega upora in delavskih gibanj.

Rdečo zvezdo ima v svojem logotipu Heineken. Crvena zvezda je beograjski klub.

Očitno je, da ima rdeča zvezda več pomenov, to pa pomeni, da je ni mogoče enačiti s totalitarizmom.

Rdeča zvezda na kapah ljudi, ki so po vojni pobijali druge ljudi, ni ista zvezda kot kapah ljudi, ki so se upirali sovragu. Kdor jo povezuje samo s totalitarizmom, dela isto napako kot tisti, ki jo povezuje le z bojem za osvoboditev.

Rdeča zvezda je torej znak osvoboditve in znak bolečine.

Rešitev bi bila v odpuščanju, kot je predlagal Derrida, ki pa še dolgo ne bo mogoče, ker je odpustiti tako težko, kot je težko priznati krivdo.

 

Razumevanje drugega in opravičilo nista dovolj in nista isto kot odpuščanje. Pravo odpuščanje je brezpogojno. Ne terja kesanja ne povračila.

 

Obstaja nepopravljivost tega, kar smo storili, in obstaja negotovost tega, kar bomo storili. Noben človek ne bo nikoli gotov glede vsega, kar bo storil. To je kratko malo nemogoče. In ko storimo kaj nepopravljivega, je edino zdravilo zanj odpuščanje. Tudi glede negotovosti imamo eno samo zdravilo: obljubo. Drugega nimamo.

 

Kdor ne odpusti, je za vselej ujet v posledice preteklih dejanj. In kdor ne obljubi?

 

Hannah Arendt je na to vprašanje odgovorila v knjigi Vita activa. Takole: Kdor ne obljubi in ni zavezan obljubam, ne more ohranjati lastne identitete. Obsojen je na brezciljno tavanje po svetu, ujet je v protislovja in dvoumnosti, njegov srce je osamljeno. Postaja nepredvidljiv. Človekova identiteta je namreč v tem, kar je zapisal Paul Ricoeur v Sebi kot drugem: Držim besedo, čeprav sem se spremenil.

 

Če torej nihče ne bi ničesar obljubil, bi se svet spremenil v čudno pokrajino, kjer bi opazili zgolj zaporedje trenutnih izmenjav.

 

Brez obljub ni prihodnosti, je le neskončna množica trenutkov, ki jih imenujemo zdaj.

 

Današnji nemiri mladih, ki jih spremljamo skoraj po vsem svetu, so protesti ljudi, ki so jim bile obljube prelomljene. 

 

Mladi izgubljajo zaupanje v institucije in elitne politike, ki večno ponavljajo isto, zgodi pa se malo. Neja se končno dogaja.

 

Obljubiti je kajpak lahko. To vsakdo ve. Nekaj obluibiš, ker se lepo sliši. A obljublja lahko le nekdo, ki ima prihodnost. Ko je prihodnosti vse manj, je vse manj tudi obljub. Negotovost zmanjšuje varnost, zato je tudi zmožnosti obljubljanja vse manj. Proteste zato razumem kot razumen odziv na svet, ki obljub ne podpira več.

 

Obljuba je zaveza proti verjetnosti. Obljubim, da bom nekaj storil, čeprav je verjetnosti za to malo. Živimo pa v svetu, ki ga vse bolj upravljajo verjetnosti. Videti je, da za obljube ni več prostora. Digitalne platforme napovedujejo in sporočajo verjetnosti, a ne obljubljajo.

 

Tu se zgodi nekaj ključnega. Ljudje, ki skupaj protestirajo, si nekaj obljubljajo. Izjemen primer je Srbija. Mesece in mesece so mladi prihajali na iste kraje in se zbirali – ter si obljubljali, da bodo naslednji dan spet tam. In so bili. Včeraj so končno zmagali.

 

Zdaj je vprašanje, ali bodo sami znali obljube tudi izpolniti. Ali pa jih bo posrkalo in bo spet vse po starem.