Država na temelju vrednot

Rečeno je, da bodo prenovili slovensko državo, in sicer tako, da bo temeljila na vrednotah, kot sta domoljubje in družina. Zveni skoraj revolucionarno: prenovili bomo državo. A pojdimo lepo po vrsti, ker je zadeva zapletena, da ne rečem kompleksna. Revolucij je bilo že čisto dovolj, po navadi pa so tudi krvave.

Družina, strogo vzeto, sploh ni vrednota. Je eden od načinov skupnega življenja – nikakor ni edini. Kot skupnost lahko udejanja vrednote, kot so: egalitarnost, skrb za drugega, ljubezen, zvestoba, odgovornost. Iz izkušenj vemo, da se v družinah lahko uresničijo tudi povsem drugačni načini vedenja in delovanja ljudi. Včasih starši vzgajajo svoje otroke za nasprotje od naštetih vrednot: sebičnost, egocentričnost, ubogljivost in podrejanje, preračunljivost, povzpetništvo, pohlep.

Družina je torej dobrina, ne vrednota. Njena vrednost je zelo odvisna od odnosov, ki v njej vladajo. Nasilni, čustveno poškodovani ali z travmami obremenjeni starši lahko zelo poškodujejo svoje otroke, na katere prenašajo lastne čustvene rane, morda še iz svojega otroštva. Podobno velja za avtoritarne načine vzgajanja, da o alkoholizmu niti ne govorim. Take družine ne le niso vrednote, niso niti dobrine.

Politični program, ki razglaša družino za vrednoto, zamenjuje vsebino z obliko, to pa nikakor ni dobro.

Kako pa je z domoljubjem?

MacIntyre ima davnega leta 1984 predavanje z naslovom Je domoljubje vrlina? To je bilo zelo pomembno predavanje, v katerem filozof ugotovi, da domoljubje je vrlina. Za naše skoraj revolucionarno razmišljanje je njegovo spoznanje zelo pomembno. Kako ga dokaže?

Začne z osebno rastjo. Posameznik se lahko osebno razvija le v človeški skupnosti, ne more se v praznem prostoru. Ta skupnost ne more biti samo družina. Je širša, saj tudi družina ne obstaja v praznem prostoru. Družine prenašajo prednosti, kot so dobri odnosi, kreposti, vrline in vrednote, iz roda v rod, prenašajo pa tudi prikrajšanosti in travme. Država, ki bi temeljila na družini kot vrednoti, ima zato pred seboj zahtevno nalogo. Elitne družine, ki lahko poskrbijo za svoje otroke tako, da jim dobesedno kupijo prednosti pred drugimi, lahko postanejo stebrne nosilke tega, kar ima v mislih država, ko govori o družinah, s tem pa podpira neenakost. Kar zagotovo ni dobro, kajti ljudje ne marajo krivic in na njih utemeljenih prednosti ali neenakosti.

Domoljubje je zelo dobro ločiti od nacionalizmov, ki so oblika domoljubja brez resnicoljubnosti. Slednja je ena ključnih vrednot človeških bitij od nekdaj, a je redko omenjena. Omenjajo družino, ki ni vrednota, in domoljubje, na resnicoljubnost so očitno pozabili. 

Tukaj se strinjam z Martho Nussbaum, ko pravi, da je prva zvestoba ljudi zavezana človeštvu, ne domovini. Od družine smo tako napredovali do človeštva, kar je še veliko bolje. obstaja pa še boljšđe nadaljevanje.

Družina in domoljubje sta tako zelo pomembna, če skupaj z obema mislimo vrlini, kot sta kritično mišljenje in neodvisnost posameznika skozi kakovostne medsebojne odnose. Ki se kajpak pričnejo v družini, a so vselej del celotnega človeštva in tja tudi segajo.

Za politiko, ki hoče skoraj revolucionarno spreminjati državo, sta torej bolj kot družina in domoljubje pomembni vrlini ali kreposti, kot sta kritično mišljenje in kakovostni odnosi med državljani, na prvo mesto pa bi postavil vrednoto, kot je resnicoljubnost. Brez nje si ne znam niti predstavljati dobrih odnosov, saj če ne temeljijo na resnicoljubnosti, morajo temeljiti na nečem, kar ni resnicoljubnost, to pa so laži, sprenevedanje, manipuliranje in podobno. Kdor ne ljubi resnice, nujno ljubi nekaj, kar resnica ni. Možno pa je, da ne ljubi ničesar. Resnično, so ljudje, ki ne ljubijo ničesar in so zgolj preračunljivi. A morda zopet ljubijo – preračunljivost pač. Naj se vrnem na začrtano pot.

Ob bok resnicoljubnosti postavljam egalitarnost kot vzvod za odnose brez gospostva.

Resna preobrazba države torej vodi k egalitarni družbi, v kateri ni nihče nikomur podrejen in so vsi enako vredni.

S tem nisem rekel, da imajo enake plače ali enako premoženje. Ko rečem egalitarnost, ne mislim na tako enakost. Mislim na nekaj drugega.

In na čem naj bi temeljila država?

Tu nam je v veliko pomoč antropolog Christopher Boehm, ki je v knjigi s pomenljivim naslovom Hierarhija v gozdu (Hierarchy in the Forest, 1999) dokazal, da so naši predniki v lovsko-nabiralnih družbah živeli izrazito egalitarno. To čisto preprosto pomeni, da bi morda lahko živeli in preživeli v hierarhičnih družbah, a so težnje po hierarhijah, nadvladi in prevladi posameznikov očitno zatirali. Zakaj so jih?

Danes ljudje nismo drugačni kot takrat. Lahko bi torej živeli v egalitarnih družbah, a ne živimo.

Egalitarno življenje je pomenilo tudi to, da so ljudje posameznike, ki so hotel prevladati, zatrli. Čisto mogoče je, da so koga izgnali, morda so kdaj koga celo ubili. Prevlado so jim preprosto onemogočili, sicer ne bi mogli govoriti o egalitarnosti.

Egalitarnost torej ni naravno stanje, čeprav so naši predniki velik del zgodovine živeli egalitarno. Tako so torej živeli zato, ker so hoteli. Ali to pomeni, da smo se mi, moderni ljudje, zataknili v hierarhijah in neenakosti?

Antropolog David Graeber in arheolog David Wengow sta v Zori vsega (The Dawn of Everything, 2021) pokazala, da smo imeli ljudje vselej  zgodovini več možnosti za različne oblike skupnega življenja in da danes ni čisto nič drugače. Torej smo se res zataknili.

Veliko dokazov imamo za trditev, da demokracija v povprečju omogoča boljše življenje kot življenje v avtoritarnih razmerah.

Zakaj potem demokracije ni več, zakaj je avtoritarnih držav več kako demkratičnih?

Ljudje bi gotovo raje živeli v boljših razmerah, kot živijo, vendar razmer, v katerih živijo, niso izbrali. Vanje so se rodili.

Izstop iz avtoritarnih režimov je izjemno tvegan, zahteven, drag in zelo boleč. Ne moreš kar izstopiti ali se jim upreti. In avtoritarni voditelji pogosto vsaj nekaterim ljudem ponudijo nekaj, kar je psihološko zelo pomembno. Ponudijo jim priznanje, da ne rečem pripoznanje, o čemer sem že pisal.

Prav zato me zelo zanima, kako je bilo mogoče, da so naši predniki tako dolgo zdržali v egalitarnosti, in zakaj je danes ne omenja skoraj nihče. Ti, ki bi spremenili državo, pa je še zlasti ne.