Praznovanje upanja in poklicanost vsake ženske

Ko upamo, upamo. Ko praznujemo upanje, ga praznujemo. Potem je praznovanja konec. Kaj delamo po praznovanju? Ponovno upamo.

Upanje je smiselno, če je usmerjeno k nečemu. Lahko upam, da bo jutri lepši dan, kot je danes. Lahko upam, da bo enak današnjemu, ker je zelo lep. A moj sosed lahko upa na nekaj drugega. Lahko se uskladiva in oba upava na isto.

Morda se ne uskladiva in ima vsakdo svoje upanje.

V časih, v katerih živimo, je zelo smiselno upati skupaj in si prizadevati, da bi se upanje tudi uresničilo. Razdeljenost, zlasti politična, pa je velika. Sprašujem se, kako uskladiti upanja in na kaj naj bi pravzaprav upali v času političnih premikov, podnebnih sprememb in širjenja umetne inteligence.

Ali ima praznovanje upanja kakšno zvezo s poklicanostjo vsake ženske? Na prvi pogled se zdi, da je nima, a mislim, da jo ima.

Poglejmo najprej, kaj upanje sploh je.

Upanje ni gotovost. Ni prepričanje, da bo vse v redu. Ali da ne bo v redu. Zlasti ni fanatična gotovost. Če bi bila, bi imel pravico do upanja tudi Hitler, saj je verjel, da je to, kar počne, smiselno.

Mislim, da je bolje reči, da je upanje zaveza.

Ko se zavežem, nisem gotov, kaj se bo zgodilo. Moja zavezanost pomeni, da nekaj dajem, ko ne morem vedeti, kaj se bo zgodilo. V tem je jedro upanja. In vselej bo veljalo, da upam ob drugem, saj ne živim sam. In drugi mi lahko ugovarja, me razočara ali me zavrne. Ta možnost ne bo nikoli izginila.

Ko upam ob drugem, obljubljam. Obstaja triada: upanje, zaveza, obljuba.

Moja obljuba je odgovor na to, da ne morem vedeti, kakšna bo prihodnost. Zavežem se in prav ta zaveza je kot otok predvidljivosti v morju nepredvidljivosti.

Zaveza je skupna. Če obljubim samemu sebi, to ni obljuba, saj manjka drugi, ki bi me lahko prijel za besedo.

Spontano pomislimo, da bi morala biti skupna zaveza naravnana k nečemu dobremu. To je zelo smiselno. Zgodovina pa nas uči, da ni tako preprosto. Filozofi so vedno znova poudarjali, da verjetno noben človek ni zel in ne želi zla. Celo v najhujših primerih zločinskih dejanj ali vojn ljudje praviloma zatrjujejo, da delajo nekaj v imenu dobrega. Ljudje, ki delajo škodo in vedo, da jo delajo, svojemu delovanju še vedno pripisujejo višji namen.

To pa še ne pomeni, da uničevalnosti ne moremo zaznati dovolj zgodaj in jo skušati preprečiti. Redko je namreč taka, da je popolnoma skrita v prihodnosti. Po navadi je v sedanjosti, v sredstvih, besednjaku in načinih vedenja, ki jih lahko zaznamo in razložimo, če jih hočemo in imamo interes. Današnje ravnanje ljudi ni nedostopno in tako nerazumljivo, da ga ne bi mogli pojasniti ter predvideti jutrišnjih posledic njihovega delovanja.

Izid zaveze je sicer negotov, ravnanje ljudi pa ni. Ko se zavežemo, obljubimo, kako bomo ravnali in ne lažemo. Ravnanje ljudi je predvidljivo tudi takrat, ko se ne zavežejo.

Ko se zavežemo, ne moremo vedeti, kakšen bo izid. Ne moremo vedeti, ali se bo dobro izteklo in za koga bo dobro, če bo. Lahko pa vemo nekaj drugega.

Vemo, ali nekomu nekaj vsiljujemo, dajemo nasvete, predlagamo. Če se zavežemo, da ne bomo škodili, smo se zavezali nečemu, kar je mogoče. Zavezali smo se, da ne bomo odšli ali pobegnili, ko se nam bo zazdelo, da je za nas bolje, če to storimo.

Ima zapisano kakšno zvezo s poklicanostjo vsake ženske? Ima.

Martin Luther se je denimo nekega dne poročil z nekdanjo nuno, zakon pa ročno razglasil za poklicanost – materinstvo je postalo poklic vsake ženske. Zdelo se je osvobajajoče, a ni bilo.

Naj dodam, da je dolgo pred Luthrom obstajal poseben kraj. To je bil samostan. Ženskam je med drugim omogočal, da so se izognile obveznemu zakonu in rojevanju otrok. Poleg tega je bil kraj, kjer so lahko brale knjige in študirale.

In prav v krščanskem izročilu je poklicanost klic. Je klic, ki se po definiciji naslavlja na posameznika. Ki ga kajpak lahko sprejme ali pa ne. Poklicanost, ki naj bi veljala za vse ženske, zato ni klic, temveč je predpisana in zahtevana družbena vloga, kar pa je čisto nekaj drugega.

Ženske torej lahko sprejmejo ponujeno družbeno vlogo in se pretvarjajo, da je to poklicanost (rojevajo več otrok, ker jim dopovedujejo, da se jih rojeva premalo), lahko pa sporočijo, da je najvišja ženska poklicanost posvečeno devištvo.

Če pa jim pripišejo naravo, ne da bi jih vprašali, kdo so, lahko so moški, včasih pa so tudi ženske, jih skrčijo na lastno predstavo in vlogo, v katero verjamejo. In četudi velja ta v javnosti za nekaj plemenitega, je še vedno res, da je zgolj reprezentacija tega, kar verjame nekdo, ki še ne ve, da se je znašel v zaprti zanki.

Trdi namreč, da nekaj vidi, medtem ko upanje meri ravno na to, česar še ne vidimo.

Če torej pripišejo ženskam naravo, trdijo, da jih vidijo in da je razvidno, kakšna naj bi bila njihova poklicanost. Kdor upa na to, kar že vidi, v resnici ne upa, in kdor drugemu pripiše naravo, je nepravičen, kajti upanje je zamenjal za domnevno vednost – denimo o ženski poklicanosti. Upanje pa tako vednost ravno izključuje in je ne prenese.

Razveseljivo je, da upanje ostaja. Pravijo, da sicer umre, res je, da šele na koncu, a se motijo. Upanje ne more umreti.