Kako se spremeniti

Morda vprašanje, zakaj se ljudje v vse bolj zmešanem svetu ne spremenimo, ni pravo.

Predpostavlja namreč posameznika, ki ve, da bi se moral spremeniti in kako, da je torej prav on nosilec spremembe. Ta se lahko nanaša samo nanj, lahko pa tudi na druge ljudi in končno na ves svet.

Iz analitičnih izkušenj pa vemo, kako zelo težko se je spremeniti celo tedaj, ko se želimo, smo pripravljeni veliko narediti za spremembo in se čemu odreči.

Najprej bi rad zapisal vpogled v ključne koordinate posameznikovega življenja danes. Resnično, posameznik je v kulturi individualistov še najmanj relevanten kraj, kjer naj bi se odločalo o prihodnosti sveta. Paradoks je tudi, da se taisti posamezniki divje spreminjajo iz dneva v dan prav zato, ker jih kultura prek medijev ves čas dobesedno prosi, naj se spreminjajo in pri tem uživajo, kar pomeni, da delajo celo nekaj, česar si v resnici niti ne želijo.

Tako deluje današnja brezosebna oblast, ki se ji ni mogoče upirati, ker nima obličja. Ljudje naj uživajo v nenehnem spreminjanju, to pa je tudi vse.  

A kako se spreminjajo? Tako, da na neki ravni ni čisto nobene spremembe. Na voljo imamo več istega. To isto je spreminjanje, ki ni sprememba.

Gre za nikoli končano spreminjanje, ne za spremembo. In za spreminjanje posameznikov, ne za spremembo razmerij med njimi.

Torej: ljudje vedo, vedo, da vedo, da je sprememba na tej ravni pomembna in morda celo nujna, a se vedejo enako kot prej. Ustvarjajo privide nenehnega spreminjanja, ker so k temu pozvani, in so hlapci. Tu moramo biti zelo previdni, saj to ne pomeni, da niso pomembni.

V njihovih življenjih je namreč cel kup stvari, ki so določene in jih ne morejo spreminjati: kje so se rodili, kakšne gene so podedovali, kje živijo, koliko premoženja in denarja imajo etc. Vedo, da o nekaterih zadevah odločajo politiki, korporacije in drugi elitni ljudje. Krog, v katerem lahko na kaj vplivajo, je zelo ozek.

Zgradba številnih vsakdanjih problemov je klasična past skupnega, ki se imenuje tragedija skupnega. Posamezniki skušajo ravnati razumno, pa vendar so skupne posledice včasih pogubne.

Obstaja tudi nekaj, kar imenujemo družbeno organizirano zanikanje. To pomeni, da obstajajo skupne zadeve, o katerih ljudje preprosto ne govorijo. Obstaja skupni molk.

Zakaj ljudje to delajo, čeprav vedo, da jim škodi? Zaradi obrambe pred krivdo, sramom in priznanjem nemoči.

Naj poudarim: zanikanje realnosti ni nevednost o njej. Pravzaprav je paradoksni način njenega potrjevanja. Ne morem namreč nečesa zanikati, če pred tem samemu sebi ne priznam, da to, kar bi najraje zanikal, obstaja. Obstaja in nezavedno zanikam, ker je preveč boleče, da bi ga zavest sprejela.

Obstajajo tudi ljudje, ki imajo močan interes, da se nekaj ne spremeni. Ni res, da vsi ljudje želijo spremeniti to, kar jih uničuje – na primer podnebne spremembe.

Obstaja močan interes, da nekaj ostane tako, kot je. Ta ali ona vojna bo zato trajala in trajala.

Kako pa je s posamezniki, ki se težko spopadajo s korporacijami in z elitnimi milijarderji?

Ob tem vprašanju je izjemno dobro vedeti, kako posamezniki sploh nastajajo. Kako jih oblikuje sodobno življenje v kulturi zmagovalcev in poražencev, v kulturi optimiziranja in perfekcionizma, v kulturi priganjanja k produktivnosti in učinkovitosti?

O kakšni subjektivnosti torej govorimo?

Subjektivnost, na katero mislim, ne mislim, da so vsi ljudje taki, da ne bo nesporazuma, nastaja tako, da se ljudje od malega učijo meriti, kvantificirati sebe in to, kar počnejo. Človekova vrednost je izmerljiva, tega se naučijo že zgodaj, mogoče jo je natančno določiti in izraziti. Enega posameznika je tako mogoče zlahka primerjati z vsemi drugimi – kot sicer primerjamo stvari. Čas je grozljivo pomemben, saj ni le denar, temveč je tudi vir, ki ga človek lahko slabo izkoristi, to pa ni v redu, ker pomeni zapravljanje časa.

Nobene prepovedi ni, obstaja pa nenehno priganjanje, da ljudje zmorejo, kar proizvaja sram. Upora ni nikjer, saj je nesmiseln. Treba je dobro živeti, dobro življenje pa je mogoče doseči, izmeriti in natančno optimizirati.

To je na kratko oris subjektivnosti v sodobnih gospodarskih razmerah.

Subjektivnost v gospodarskih razmerah je vse bolj narejena tako, kot so narejeni izdelki, za katere je značilno, da so ustrezni, da ne vstopajo v medsebojne odnose, ker se morajo zgolj prilegati drugim izdelkov, na primer kot sestavni deli stroja. In obstaja fantazma, da je tudi družba nekakšen ustroj, v katerem je najbolje, da se ljudje prilegajo.

Izdelki morajo biti ustrezni, ni treba, da so popolni, saj jih nenehno izboljšujejo, so pa tudi zamenljivi z drugimi. Saj morajo biti, sicer stroj ne bi deloval.

Tudi ljudje naj bi bili specifizirani, kajti če so, so zamenljivi. Taki ljudje so modularne enote, ki jih je mogoče posodabljati in vstavljati na ustrezna mesta. Človeka kot zamenljive modularne enote nihče ne pogreša.

Človek kot izdelek je torej zamenljiv in nadomestljiv. Ni več nenadomestljiv.

Vse skupaj pa še ne pomeni, da nimajo ljudje čisto nobene moči. Seveda jo imajo. Res je, da jim korporacije nalagajo odgovornost, sem sodita recikliranje smeti in osebni ogljični odtis, ki so si ga izmislile naftne družbe, res pa je tudi, da se lahko vsaj vprašajo, katera merila za vrednotenje vnašajo v medsebojne odnose in jih prenašajo naprej, ne da bi o njih kritično premislili in spregovorili.

Sistem ne manipulira z nami in nam ne vsiljuje prepričanj. Sprejemamo merila, kako živeti, in se ne vprašamo, zakaj zaboga to sploh počnemo.

Posameznik je pomemben kot član občestva, kot nenadomestljivi člen v odnosih, ne pa kot samotni nosilec nenehnega zasebnega izboljševanja. Pomemben je v odnosih s sotrpini, pomemben je kot nosilec moralne in etične odgovornosti.