Na konferenci Posameznik v skupnosti se je razvil občutek pripadnosti občestvu, ki sem ga dolgo pogrešal. V tistem kratkem času, ko smo bili skupaj, se je okrepil. Njegova moč je v ostrem nasprotju s praznino, ki sicer zeva v naših sodobnih življenjih.
Ko korporacija Nike sporoča ljudem Just do it, to ni slučajna fraza. Je simbol in skrbno premišljena preobrazba ideje o volji in samoaktualizaciji v imperativ potrošnje, kot da ta simbolizira svobodno delovanje, samozavest in samoodločanje hkrati. Potrošniki, ki se mu podredijo, domnevno uživajo kot svobodni ljudje, ki natančno vedo, kdaj se odločiti in za kaj, kaj je v življenju zares pomembno. Ko vplivnež prek Instagrama poziva ljudi, naj živijo svojo resnico, in sicer na polno, neomejeno in neustavljivo, to sicer ni niti približno resnica kot B-vrednota (tisto, kar je objektivno resnično in zahteva pogum, da se ji predaš), o kateri je pisal Maslow, ker je zgolj resnica kot posameznikova preferenca, ki jo potrdita vsak klik in vsako všečkanje, toda to v resnici ne zanima nikogar.
Ironija čustvenega kapitalizma in terapevtske kulture gre še veliko globlje. Maslow je trdil, da se D-motivi mobilizirajo z ustvarjanjem napetosti, kar seveda drži. Reklamna industrija pa je skoraj genialno iznašla način, kako B-motive prevesti v D-motive. Kako?
Tako, da vzbudi pomanjkanje na ravni smisla, občutenja lastne identitete in potrebe po samouresničevanju. Ljudje so tako nenadoma preplavljeni s sporočili tipa kupi to in to, ker brez tega nisi poln, nisi cel, nisi ti. Priznati moramo, da je v tem zares genialnost sodobnega oglaševanja kot manipulacije s človeško psihologijo, ki je tako rekoč popolna – in seveda neskončno dobičkonosna. Kolonizira prostor, za katerega je Maslow želel, da bi bil prostor svobode in presežka, še preden se je dodobra zasidral v zavesti ljudi. Danes je popolnoma zasičen. Pojmi kot samouresničevanje, osebna rast, potencial, avtentičnost so danes semantično popolnoma prazni: pojavijo se v terapevtski sobi, v korporativnem team buildingu, v reklamah za avto in v naslovih razvedrilnih televizijskih oddaj. Ker nimajo več vsebine, ki bi zahtevale resno delo (vrednote, odpoved, stik z realnostjo), postanejo idealno blago – fleksibilni, neskončno vabljivi in povsem neobvezujoči.
Taka je čista oblika sodobne ideologije. Ljudi osvobaja natanko toliko, da jih permanentno drži v pesti kot hlapce, prepričane, da jim vedno še nekaj manjka, da morajo narediti še čisto malo in bo potem končno vse v redu, ker bodo izpolnjeni, samouresničeni, samoaktualizirani in morda celo optimalni.
Samouresničevanje kot ideološki imperativ seveda ni nikakršna osvoboditev. To je nova, izjemno sofisticirana oblika nadzorovanja ljudi, kajti vsako neuspešno uresničevanje postane tvoja osebna krivda, ne pa vprašanje strukturnih pogojev skupnega življenja.
Danes so otroci in mladostniki, ki so anksiozni, pogosto anksiozni prav zato, ker so nenehno izpostavljeni pozivu k samouresničevanju in udejanjanju svojih potencialov, a nimajo na voljo strukturnih pogojev, ki bi jim to sploh omogočali. Ko vsak oglas sporoča, da je vse mogoče, če imaš voljo in se malo potrudiš, vsaka stiska pa kaže, da je to čista laž, nastane praznina, ki jo je Maslow opisoval kot etično napako skupnosti.
A kritika pade v brezno, saj skupnost ne obstaja. Ljudje se obrnejo proč in ugotovijo, da ima ta in ta nesrečnik, ki mu ni uspelo, pač smolo. Morda ni bil rojen pod srečno zvezdo ali pa ima prešibko voljo.
Ena od oblik epistemološke krivice je ta, da otroku, ki se ne more samouresničevati, ker nima pogojev, da bi se, ljudje kot zbor sporočajo: besede, ki bi poimenovale tvojo stisko (neenakost, pomanjkanje skupnega smisla, odsotnost ljubezni kot meje), ne obstajajo. Ker jih ni, je problem kratko malo v tebi.
Maslow je zasnoval B-vrednote ali vrednote bivanja kot radikalno humanistično vizijo človeka, ki presega pomanjkanje ter omogoča izkušnje tega, kar je lepo, dobro in resnično. Hotel je emancipatorično psihologijo, dobili smo njeno komercialno simulacijo.
Sodobna kooptacija je namreč zadevo spretno obrnila. Iz vrednot bivanja je naredila komercialne individualne projekte samooptimizacije, v katerih so čustva kapital, stiske posameznikov so problemi, ki jih mora rešiti vsak zase, psihološki jezik pa postane nadomestek za politične analize skupnega življenja.
Tako se vztrajno širi vtis, da skupnega življenja dejansko ni, da to ni le fraza iz ust nekdanje britanske premierke. Da torej zares obstajajo zgolj posamezniki, ki skušajo preživeti vsak na svoj način. Ironija pa je, da tako ločeni posamezniki živijo in delujejo na skupnem imenovalcu, za katerega skrbijo korporacije, vplivneži in guruji. Vsakdo se samouresničuje sam, vsi skupaj pa imajo isti cilj: samouresničevanje. Atomizacija ljudi tako ni naravno stanje, saj je oddaljeni rezultat zelo konkretnih neoliberalnih politik, diskurzov in institucij. Paradoks pa je še veliko globlji.
Posamezniki, osvobojeni okov skupnosti, sploh niso postali svobodni. Zgodilo se je čisto nekaj drugega. Postali so homogeni. Samouresničevanje je postalo nov kolektivni imperativ, le da ga nihče ne prepozna kot takega, ker je oblečen v jezik individualnosti. Posamezniki vedo, da se je nesmiselno upirati tako pridobljeni svobodi.
V resnici ni nobene svobode v tem, da tisoč posameznikov kupi enako knjigo od lokalnega guruja, mu sledijo in se udeležujejo istih delavnic samouresničevanja kot edinstveni posamezniki, ki mislijo, da je rešitev življenjskih problemov, s katerimi se spopadajo, globlje v njih samih.
Skupni imenovalec, za katerega skrbijo korporacije in guruji, je torej natanko ta: prepričanje, da je izhod individualen. Da bo dovolj samouresničevanja nekako rešilo strukturno stisko vsakdanjega življenja in jo odpravilo.
Tako verjamejo, čeprav obenem vedo, da je to zgolj iluzija. Tako deluje ideologija. Vednost je ne ustavi. Ljudje namreč že dobro vedo, da je samouresničevanje komodificirano, vedo, da so manipulirani, in vedo, da je na delu naivna psihologija, a vseeno ob prvi priložnosti kupijo knjigo lokalnega guruja. V tem je jedro ciničnega uma: razumem, da je nekaj farsa, a se obnašam, kot da ni, ker na obzorju ni nobene alternative. Brezizhodnosti ne more zmanjšati niti pozivanje, naj ljudje kritično razmišljajo. Problem ciničnega uma namreč sploh ni v pomanjkanju vednosti ali kritičnega razmišljanja.
Problem je v tem, da je skupnost izgubila jezik za skupne izkušnje, s tem pa je izgubila tudi zmožnost skupnega delovanja.
To je sodobna politična paraliza. Besednjaka upora kratko malo ni več.
In medtem ko je Maslow sanjal o človeku, ki živi vrednote bivanja in tako postaja bolj odprt za sočloveka, bolj etičen in bolj sposoben skupnega življenja, je sodobno življenje vse bolj naddoločeno z zahtevami po produktivnosti in učinkovitosti, ki se organsko povezujejo z občutenjem življenja kot podjetja, s katerim je treba znati upravljati, da bi postalo dobičkonosno.
V taki perspektivi življenje ni nekaj, kar pač živimo, temveč je projekt, s katerim upravljamo, ga nadzorujemo in optimiziramo. Ne sprašujemo se, za koga to delamo, ker spraševanje niti ni predvideno, hkrati pa itak verjamemo, da se ni treba spraševati, ker tako pač je, in verjamemo, da je tudi čisto prav, da tako je.
Kaj torej ostane od skupnosti, ko so ji odvzeta vsa njena imena?
Ni komentarjev:
Objavite komentar