Posameznik v skupnosti

Danes (7. april 2026) sem imel plenarno predavanje na konferenci z naslovom Posameznik v skupnosti. Spregovoril sem o čustvenem kapitalizmu, terapevtski kulturi in sočutnih skupnostih, ki jih v kulturi zmagovalcev in sodobnega individualizma zelo potrebujemo, zato sem hvaležen za povabilo. Zlasti sem izpostavil pomen napačnega razumevanja tega, kar je predstavil Abraham Maslow s svojo hierarhijo potreb, ki to sploh nikoli ni bila.

Torej: Maslow ni govoril o hierarhiji človekovih potreb in motivov. Govoril je o nečem drugem, veliko pomembnejšem.

Abraham Maslow se je dobro zavedal zahtevnosti razmišljanja o B-motivih ali motivih bivanja (ang. being-motives), kot jih je imenoval; mimogrede: biti ni isto kot rasti, zato to niso motivi rasti.

Bit – Sein pri Heideggerju, Being pri Maslowu – je o temeljni naravi človeške eksistence, zavesti o njej, pomenu in smislu. Zlasti ni isto kot človek, ki obstaja. Ne pomeni procesa, ki pelje nekam drugam, k oddaljenim ciljem. Pomeni polnost prisotnosti tega, kar je in kar lahko je. Posameznik ni nikoli sam, ni individuum, saj je vedno-že organski del skupnosti.

Ko govori Maslow o B-vrednotah – resnici, lepoti, dobroti, celostnosti –, ne govori o tem, da bi jih posamezni ljudje udejanjali z napredovanjem po lestvici, in sicer z močjo svoje volje. Govori o tem, da ljudje bivamo, da z njimi soobstajamo, da jih izkušamo kot dimenzije bivanja. To je ontološka, ne razvojna kategorija, zato ne pomeni, da človek raste.

Maslow je B-motive razvijal v dialogu z eksistencialno filozofijo in prav ta filozofska tradicija vztraja pri razliki med bivanjem, po-stajanjem in rastjo. Leta 1962 napiše knjigo z naslovom Toward a Psychology of Being. K psihologiji bivanja torej.

Motivi bivanja torej niso motivi rasti. Nosijo Heideggerjev pečat; njegov Dasein prevajamo kot tu-bit ali bivanje-tu. In bivanje nikakor ni linearno napredovanje navzgor, k nekakšnemu uspehu in končni zadovoljitvi. Ni kakor drevo, ki raste.

Motivi bivanja so po eni strani popolnoma nerazumljivi. Zakaj bi nekdo, ki je zadovoljil vse osnovne potrebe, kar pomeni, da so njegovi D-motivi potešeni in lahko računa, da bodo tudi v prihodnosti, iskal resnico, lepoto, pravičnost ali globlje razumevanje sveta? Ni logike, kajti ti motivi so pravzaprav paradoksni. Ne odpravljajo pomanjkanja, kot ga odpravljajo D-motivi ali motivi pomanjkanja, temveč ga v nekem smislu dobesedno krepijo, ko jih skušamo zadovoljiti. Kako to razumeti?

Več kot razumeš, bolj te zanima, kaj bi še lahko spoznal; bolj kot si kreativen, bolj hočeš ustvarjati. Več izkušenj, za katere čutiš, da izpolnjujejo tvoje življenje, ne materialno, to je zadovoljeno, temveč duhovno, več jih želiš imeti. Tu logika homeostaze nima nobenega smisla in je neuporabna. Maslow je vedel, da mora o teh motivih razmišljati bistveno drugače, kot razmišljamo o motivih pomanjkanja.

Motivi bivanja morajo delovati drugače kot biološki D-motivi. A kako drugače?

Končno pride do genialne ideje. D-motivi izvirajo iz pomanjkanja, tega res ni težko dojeti, B-motivi pa iz presežka, iz dejstva, da je organizem zdrav, poln energije in nepoškodovan. Take potrebe imenuje metapotrebe (ang. metaneeds). A tako preprosto spet ne gre. Lahko se pojavijo, ko so zadovoljene osnovne potrebe, ni pa nujno.

Evolucija je varčna. Razvija tisto, kar poveča verjetnost preživetja in razmnoževanja, ne pa tistega, kar je lepo, dobro ali zanimivo. Zakaj bi torej naložila v možgane, ki filozofirajo, ustvarjajo glasbo ali rešujejo matematične probleme, motive, ki nimajo nobene neposredne zveze s hrano, z varnostjo ali razmnoževanjem?

Odgovor, ki ga danes podpira večina evolucijskih biologov in kognitivnih znanstvenikov, je tale: radovednost in potreba po razumevanju sta bili evolucijsko izjemno koristni – a na posreden, ne neposreden način. Organizem, ki pasivno čaka na hrano, je manj uspešen od organizma, ki aktivno raziskuje okolje, si zastavlja vprašanja, prepoznava vzorce in gradi notranje modele sveta. Sposobnost, da razumeš, zakaj se zima ponavlja, zakaj določene rastline zdravijo, zakaj se določene živali vedejo tako, kot se, je konkretna prilagoditev, ki povečuje možnosti za preživetje.

Ključni obrat pa je tale. Ko enkrat razviješ možgane, ki so sposobni iskati vzorce in graditi modele sveta, teh možganov ne moreš izklopiti. Mehanizem, ki je nastal za iskanje vzorcev v naravi, začne iskati vzorce tudi v jeziku, zvoku, v odnosih med abstrakcijami. Nastanejo filozofija, glasba, matematika in vse drugo. To so t. i. kulturni bočni produkti (spandrels, kot jih imenujeta Gould in Lewontin po arhitekturnem elementu, ki nastane kot stranski učinek gradnje loka, a postane sam po sebi lep in funkcionalen).

A niti ta teorija ne pojasni vsega. Zakaj bi se denimo glasba, ki zahteva ogromno kognitivnih virov, ohranila, če ne bi omogočala nekakšne prednosti? Darwin je bil s tem vprašanjem sam v zadregi in je v The Descent of Man priznal, da ostaja glasba zanj evolucijska uganka.

Novejše teorije predlagajo, da ima ustvarjanje in doživljanje glasbe, umetnosti in filozofije konkretne evolucijske funkcije.

Krepi socialne vezi (skupna pesem poveže ljudi v občestvo), signalizira kognitivno in genetsko kakovost (ustvarjalnost kot pavji rep inteligence), trenira možgane za reševanje kompleksnih problemov in – kar je za Maslowa morda najpomembnejše – gradi skupni simbolni svet, ki ga instinkti ne morejo.

Aristotel je razlikoval med dvema vrstama dejavnosti: kinesis in energeia. Kinesis je dejavnost z zunanjim ciljem. Gradiš hišo, dokler hiša ni zgrajena, potem prenehaš. Energeia pa je dejavnost, ki je sama sebi cilj — opazuješ svet, ker je njegovo opazovanje samo po sebi smiselno; razumeš, ker je razumevanje vrednota. Ni točke, ko bi se ustavil in si rekel: zdaj razumem dovolj, lahko neham. Filozofija, umetnost, ljubezen so v Aristotelovem smislu energeia: dejavnosti, ki se nadaljujejo, ker je nadaljevanje v njihovi naravi. V njihovi naravi ni, da se sklenejo in ugasnejo.

Kakor ni nujno, da jih tesnoba, anksioznost, socialni pritiski ali nezadovoljeni D-motivi zasenčijo ali popolnoma zastrejo. Pogosto sicer jih, ni pa to nujno.

Maslow ni nikoli trdil, da ljudje, ki imajo materialno zagotovljeno življenje, nujno razvijejo B-motive. Ni trdil, da se ti motivi razvijejo, ko so zadovoljene nižje potrebe, kot učijo številni psihologi in celo ekonomisti še danes. Je pa trdil, da so B-motivi možni šele takrat. Poleg materialnih pogojev morajo biti izpolnjeni še psihološki. To so pogoji za varno eksperimentiranje, okolje, ki sploh ceni osebno rast in duhovno kompleksnost ter neko osnovno izkušnjo, ki jo Maslow imenuje peak experience (vrhunska izkušnja), ki sploh odpre vrata zavedanju, da ta dimenzija življenja in zavesti o njem obstaja in je mogoča.

Motivi bivanja ne nastanejo abstraktno in ne vzniknejo naravno. Nastanejo skozi konkretne globoke izkušnje, ki jih je sam imenoval peak experiences. Katere izkušnje so to?

To so trenutki, ko ima človek občutek, da se je čas ustavil, da je sam popolnoma navzoč in začuti nekakšno globoko celovitost sveta, lepoto ali resnico. Take trenutke lahko doživi v naravi, ob glasbi, v globokem pogovoru, v ustvarjalnem delu, v ljubezni.

Maslow poudarja pomen izkušenj, doživetij, ki vplivajo na človeka tako, da jih hoče doživeti vedno znova in globlje. Tak je začetek rasti in krepitve motivacijskega sistema.

Zapisano pa nikakor ne pomeni, da je bil Maslow naivni optimist, ki bi trdil, da se vsi ljudje samodejno razvijamo navzgor in rastemo. V resnici je bil pesimist, prepričan, da večina ljudi nikoli ne doživi vrhunskih izkušenj. Razlogi so različni. Eni ljudje so materialno prikrajšani, drugi živijo v okoljih, ki kratko malo ne spodbujajo rasti, tretji so psihološko preveč ranjeni in poškodovani.

Zagotavljanje varnosti in materialnih pogojev za razvoj otrok je zato nujno, ni pa zadostno. Motive bivanja sprožijo izkušnje. To so lahko globoki pogovori, občutenje lepote, trenutki resničnega razumevanja. Brez teh izkušenj ostaja bivanje potencial, ki se morda nikoli ne prebudi. Vzgoja in terapija sta v tem smislu ustvarjanje pogojev za peak experiences.

Pogoji so ključni. Maslow je v svojem času, po drugi svetovni vojni, ko je humanistična psihologija iskala nove poti in alternative behaviorizmu, pogumno zastopal emancipatorno polje človeškega delovanja. Njegova osnova ideja je bila, da človeško bitje teži k resnici, lepoti in smislu. Saj zares teži,  a le pod določenimi pogoji.

Maslow ni mogel predvideti, kako bo kultura potrošništva briljantno preprosto izkoristila njegove ideje. Osredotočila se je na posameznika. Maslow je sicer pisal o individualni rasti, individualni vrhunski izkušnji in individualnem samouresničevanju. O tem ni nobenega dvoma, toda pisal je tudi o skupnostih, občestvih, ki tako rast podpirajo. In ko rečem skupnost, mislim tudi na politične in strukturne dimenzije vsakdanjega življenja – ali pa celo zlasti nanje.

Reklamna industrija in self-help kultura pa sta vzeli v roke le individualistično lupino in jo napolnili z nasprotjem od tega, na kar je mislil Maslow. Njegovo samouresničevanje je zahtevalo odpoved egocentrizmu, globok stik z resnico zunaj sebe in etično odgovornost, potrošniška verzija pa je preplavila ljudi s sporočili, kot so: ti si središče vesolja, tvoje sanje so svete, kupi ta produkt in postani z močjo lastne volje najboljša različica sebe.

Tako se počasi razvijata terapevtska kultura in čustveni kapitalizem, o čemer sem govoril danes, da bi vsaj malo prispeval k razumevanju, kako je psihološki jezik, ki je bil izvorno namenjen emancipaciji in razumevanju trpljenja, postal ideološko orodje za upravljanje delovne sile, potrošnikov in državljanov.