Ljudje smo kot simbolna bitja zavezani temu, kar imenujemo logika prešitja. To pomeni, da obstaja nekaj, kar retroaktivno podeli pomen vsemu simbolnemu polju. Živimo v takem polju, to pa pomeni, da pomeni ne drsijo, da znaki ne lebdijo brez sidra, da je polje urejeno. Ko prešitje deluje, ima skupnost občutek, da ve, kaj besede pomenijo, kaj je resnica, kaj je red, kaj je prav in kaj ni. Vsak član skupnosti ve isto, zdi se, da je svet urejen že od nekdaj in da bo vedno urejen.
V resnici ni urejen od nekdaj in ni nujno, da bo vedno tak, kakršen trenutno je. Posebej zanimivo je, da se prešitje zgodi vedno znova, a je arbitrarno in do neke mere nasilno. Simbolni red namreč ni naravni red, ni všit v kozmos. Svet je lahko urejen na neskončno načinov.
Trenutno živimo v svetu, v katerem se simbolni red radikalno postavlja pod vprašaj, zato nekateri avtoritarni voditelji govorijo o novem svetovnem redu.
V resnici nas mora biti strah, kajti kadar nek akter zatrdi, da je prav on tista točka, ki bo omogočila (nov) red, to ne ustvari reda. Ustvari njegovo iluzijo, ki jo mora nenehno vzdrževati s silo, ker sama po sebi ni samoumevna.
Trump, Putin, Netanjahu in njim podobni poskušajo delovati kot gospodarji, kot točka, ki bo zasidrala kaotični svet in mu podelila koherenten pomen. Make America Great Again, Russkij mir, Varnost Izraela so slogani ali posebni označevalci, ki pomenijo poskus prešitja simbolnega polja, za katerega že dolgo vemo, da se je razkosalo in da leži v ruševinah.
Zadeva je izjemno resna. Poskus takega prešitja namreč ne ustvari stabilnosti. Ustvari tako imenovano nestabilnost drugega reda.
Vsak od omenjenih akterjev natanko ve, da je (stari) simbolni red razpadel, enako ve, da ga v resnici ne more rekonstruirati, zato se zatekajo k performativni sili, k spektaklu moči, ki nadomešča substanco. Dogaja se nam tole: carine, vojne, provokacije brez vsake strategije in posebne vojaške akcije so spektakli, ki začasno maskirajo odsotnost pravega prešitja. Posledice so danes nepredstavljive. Lahko pa bodo tudi povsem kaotične.
Teorija kompleksnih sistemov nam pove, da lahko sistem preide iz stabilnega stanja v drugo stanje, v fazi tranzicije pa je izjemno občutljiv na majhne perturbacije. Sistem lahko preide v katerikoli od več možnih stabilnih stanj ali pa v nestabilen kaos.
Danes bi nas moralo zelo skrbeti, da vsak od avtoritarnih voditeljev misli, da je prav on tisti, ki bo določil, v katerem stabilnem stanju se bo sistem ustalil. Ne vedo, da tega ne bodo določili sami, da bo rezultat njihovega nujnega medsebojnega trčenja tretja možnost, ki je ni predvidel nihče in je tudi ne more predvideti.
Najbolj strašljivo pa ni to, da so ti akterji slabi ali kaotični sami po sebi. Zares strašljivo je, da logika prešitja zahteva konsenz, ki pa ga ni mogoče vsiliti. Ko en akter vsiljuje ljudem en način, ostali reagirajo z drugačnim načinom, rezultat pa ni zmaga enega, ampak razpad skupnega simbolnega polja.
Ko tako staro umira in se novo še ne more roditi, kot bi rekel Gramsci, nastajajo monstrumi. Danes živimo v tem vmesnem stanju, ko svet nima skupnega simbolnega polja, ki bi definiralo, kaj je resnica, kaj je legitimnost in kaj je red, zato nastaja nekaj, kar v kliniki imenujemo psihoza.
Na ravni civilizacije ta analogija sicer ni najbolj ustrezna, a ni niti čisto napačna. Civilizacija, ki izgublja skupni simbolni red, začne delovati po logiki, ki je njeni akterji sami ne razumejo popolnoma.
Ker je ne razumejo, je ne morejo obvladovati, ne morejo je kontrolirati, ne morejo vplivati nanjo tako, da bi se podrejala njihovim zahtevam. Po domače pravimo, da jim zadeve uhajajo iz rok.
Avtoritarni voditelji imajo skupno lastnost, ki je na prvi pogled paradoksna: so izjemno močni in hkrati izjemno šibki. Močni so, ko uničujejo, rušijo infrastrukturo, ne upoštevajo pogodb, institucij, zavezništev, moralnih norm, šibki pa so, ker očitno niso sposobni ustvarjati, saj nobeden od njih ne gradi ničesar trajnega. Trump ruši multilateralizem, a ne ponudi nobene koherentne alternative, Putin osvaja ozemlja, a ni sposoben ustvariti stabilnega reda na njih, Netanjahu uničuje Gazo, nima pa odgovora na vprašanje, kaj nastane po uničenju.
Živimo v svetu, v katerem je tako uničevanje strukturna nujnost. Destruktivna moč ne zahteva legitimnosti, medtem ko jo konstruktivna moč nujno potrebuje. Problem je, ker je legitimnost lahko samo pripoznana, ne more pa biti vsiljena. Ko jo avtoritarni voditelji poskušajo vsiliti, je rezultat pokorščina iz strahu, zaman pa pričakujemo red in zaupanje. Pokorščina iz strahu je nestabilna ravno toliko, kolikor je prisila konstantna. Ko ta popusti, se sistem kratko malo sesuje.
To nas čaka.
Ljudje potrebujemo stabilen red. To ni politični slogan, temveč je antropološka konstanta, ki jo potrjujejo vse tradicije, od Hobbesa do Lévi-Straussa.
Winnicott je pokazal, da se otrok ne more dobro razvijati brez stabilnega in zanesljivega okolja (ang. holding environment), ki je dovolj predvidljivo, da lahko tvega. Enako velja za civilizacijo: potrebujemo red, ker brez minimalnega reda ni možno tvegati, to pa pomeni, da ni možno investirati, ljubiti, graditi, misliti dolgoročno, vzgajati otrok.
Ko red razpada, strategije, prilagojene stabilnemu svetu, nenadoma preprosto odpovedo. Ljudje, ki so živeli po pravilih, naenkrat ugotovijo, da so pravila izginila. To ne pomeni, da so končno svobodni, da lahko delajo, kar hočejo, češ da so jih pravila itak samo utesnjevala. Ne, ugotovijo, kako zelo jih potrebujejo. Brez njih so zgolj tesnobni.
To pa še ne pomeni, da je vsak red dober. Avtoritarni voditelji vedno obljubljajo red. Vsak fašistični projekt v zgodovini je bil predstavljen kot rešitev pred kaosom predhodnega obdobja.
Hannah Arendt je pokazala, da je totalitarizem prav specifičen odgovor na razpad tradicionalnega reda; je njegova perverzna nadomestitev.
Red, ki ga potrebujemo, ni red nadzora in kontrole. Je nekaj popolnoma drugega: red zaupanja. Zaupanje pa je možno le tam, kjer obstaja prostor za nepredvidljivost, napako in drugačnost.
Paradoks je res velik: res stabilen red mora vključevati svojo lastno krhkost. Mora dopustiti, da se stvari spreminjajo, ne da bi se sesul.
Resnično, edini stabilni red, ki ga poznamo iz zgodovine, je red, ki ga ljudje soustvarjajo. Ne prejmejo ga od zgoraj, kjer živi elita.
Red skupnosti torej ni red nadzora in hierarhij. Je red medsebojnega pripoznanja. Tak red je krhek in zahteva stalno nego, saj ne preživi brez zavestnih akterjev, ki ga vzdržujejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar