Šiba v šoli

Naj bo šiba v šoli ali ne?

Povod za ta dnevniški zapis je množica aktualnih, a navideznih razlag nasilja v šolah. Eni ga razlagajo z razpadanjem vrednot, z vseprisotnostjo socialnih medijev in z nasiljem v videoigrah. Take razlage ponujajo tako strokovnjaki kot politiki in tabloidni mediji. Anksioznost mladostnikov, ki jo je prav tako treba omeniti, pripisujejo pritiskom šolskega sistema, tržni konkurenčnosti in negotovosti prihodnosti. Take razlage ponujajo predvsem terapevti. Vse pogostejše psihološke obravnave otrok iz premožnih družin pa razlagajo z razvajanjem ali odsotnostjo starševske pozornosti – ker so starši preveč zaposleni z delom.

Zdi se, da so vse tri razlage legitimne, dobre in uporabne.

Ko pa pogledamo na vse tri statistike z razdalje, se pojavi vzorec, ki je bistveno bolj moteč. Številke nesporno dokazujejo, da duševno zdravje v šolah ni več obrobna tema. Anksioznost, depresija in občutki nemoči postajajo vsakodnevna realnost številnih šol. Podatki za Slovenijo kažejo, da je bilo v preteklem letu 44 % učencev, starih od 13 do 15 let, v šoli vsaj enkrat ustrahovanih in/ali vpletenih v pretep. Na področju spletnega nasilja, ki je danes neločljivo prepleteno s fizičnim, pa najnovejša raziskava dokazuje, da je 65 % osnovnošolk in 55 % osnovnošolcev v zadnjih treh letih osnovne šole že doživelo vsaj eno obliko spletnega nasilja.

Prečni pogled na statistiko nam pove še nekaj. Nekateri otroci, ki imajo vse, so anksiozni in nasilni, a tudi nekateri otroci, ki nimajo ničesar, so anksiozni in nasilni. Psihološke obravnave potrebujejo eni in drugi. Kaj imajo skupnega?

Odsotnost izkušnje meje kot dejanja ljubezni in skupnega smisla. Toda: ali je to res stvar zgolj individualnih psiholoških obravnav? Če razložimo podatke, kot da potrebujemo boljše programe, več terapevtov in digitalne intervencije, je naše razumevanje simptomatično: odgovor na strukturni družbeni problem je program. Palico v kotu je zamenjal psihološki projekt.

Večina ljudi ne pozna koncepta, ki ga je prvi razvijal Winnicott, je pa za razumevanje zapisanega zelo uporaben. Pokazal je, da potrebuje otrok za zdrav razvoj dovolj dobrega starša (ang. good enough parent), ne popolnega ali optimalnega. To je starš, ki zna otroku postaviti meje na pravi način in ob pravem času. Otroka ne kaznuje, mu pa sporoča: svet ni neskončno prilagodljiv tvojim željam. To mu sporoči, ker ga ima rad, ne zato, ker ga sovraži ali mu ne privošči, da bi se mu želje izpolnile.

Ko otrok nima take izkušnje, bodisi ker so starši fizično ali čustveno odsotni, bodisi ker jo nadomestijo z materialnimi dobrinami, otrok ne razvije zmožnosti razumeti, da imajo drugi ljudje notranji svet, ki je drugačen od njegovega in je prav tako resničen.

Nasilje in anksioznost sta tako dve strani iste medalje. Anksiozen otrok ne zna prenesti negotovosti, ker ga tega nihče ni naučil. Nasilje je poskus postaviti mejo tam, kjer je ni vzpostavila nobena izkušnja.

Anksioznost in nasilnost otrok sovpadata z vzponom tega, kar imenujejo sociologi konkavna starševska kultura. To je kultura, v kateri so starši tako usmerjeni v otroka, da ta nikoli ne izkusi, da ima starš lastni notranji svet, da je omejen, včasih izčrpan, da čuti bolečino in trpi. Postane center vesolja, a ta center je osamljen kraj, kjer se ne naučiš biti v odnosih. Če je vsak odnos organiziran okoli tebe, Drugega preprosto ni. In če ga ni, ni meje. Kjer ni meje, pa ni ne svobode ne varnosti.

Mislim na starše, ki sami ne poznajo meja lastnega vedenja in delovanja.

Nekoč je bila šiba v kotu označevalec, da je bila meja vsaj vidna, četudi je bila napačna. Danes meja ni niti vidna niti napačna, ker je kratko malo ni.

Bilo bi kajpak nezaslišano, škandalozno, sramotno, nestrokovno in do konca zmešano, če bi kdo predlagal, da bi v vsaki učilnici spet stala v kotu šiba. Ne kot uporaben predmet, temveč kot označevalec. Kdor bi predlagal kaj takega, bi bil v hipu izobčen, ljudje bi ga obsodili kot šarlatana iz srednjega veka ali kamene dobe, ki hoče škoditi otrokom in njihovim občutljivim dušam.

Taisti ljudje, ki bi obsodili ubogega nesrečnika, ki bi omenil šibo ali palico v šoli, bi bili verjetno za to, da se fraza postaviti mejo bolj uveljavi v vsakdanjem življenju, kot je že uveljavljena, da je ljudem treba postavljati mejo, da je za vsakega človeka zelo pomembno, zlasti za njegovo duševno zdravje, da drugim postavi mejo, da se ne pusti izkoriščati, da ne dovoli manipulacije in da ni predpražnik drugim.

In kako postaviš mejo? Kako jo določiš? Kdo ve, kje je prava meja, kdaj je čas za postavljanje meje, kako vzdrževati postavljeno mejo, kako vztrajati pri njej, kdaj popustiti, kdaj so dovoljene izjeme? Kdo bo odgovoril na vsa ta vprašanja?

Šiba je označevalec, ki označuje mejo, onkraj katere ni dovoljeno iti.

In kdo mi bo razložil, zakaj me mediji z vseh strani dan za dnem pozivajo, naj sledim svojim sanjam in jih uresničujem, naj imam močno voljo in naj vztrajam, da bi uspel v življenju, češ da je vse mogoče, da se vse da, če imam le močno voljo, če se trudim in sem discipliniran?

Zakaj mi govorijo, da je vse mogoče, če pa vem, da ni? Zakaj naj sanjam, če pa vem, da se večina sanj večini ljudi nikoli ne uresniči in da se nekatere sanje sploh ne bi smele uresničiti?

Vidim, kaj se dogaja po vsem svetu, če je človek, ki sanja in sledi svojim sanjam, ameriški predsednik Trump. Lahko tudi on sanja in sledi svojim sanjam, vztraja pri njih in ima močno voljo in dovoli samemu sebi, da uspeva, kar pomeni, da grabi milijarde in vse drugo? Lahko po isti logiki sanja o Veliki Ameriki? Lahko tudi Putin in Netanjahu sanjata in sledita idejam Velike Rusije oziroma Velikega Izraela? Kako je s temi sanjami?

Kdo torej sme sanjati in katere sanje morda niso dovoljene, ker so krute in prizadenejo druge ali pa so morda celo absurdne in uničevalne? Kdo bo razločil ene sanje od drugih, kdo bo postavil mejo? Kdo bo določil, kateri uspehi so dobri in kateri niso?

Ali ni res, da meje našega vedenja in delovanja določajo zakoni? In ali ni enako res, da jih ljudje vsak dan po vsem svetu že od nekdaj kršijo in se jih ne držijo?

Kaj pa, če moramo na meje pogledati iz drugega zornega kota, ki se imenuje obče dobro ali bonum commune? Mislim, da bi zares morali, kajti sodobni liberalni diskurz o mejah in sanjah to idejo sistematično ignorira, ker je individualizem postal njegova predpostavka, namesto da bi bil zaključek. Aristotel bi nam povedal, da meje niso stvar pogodbe med posamezniki, temveč so stvar občestva,  ki ima skupni namen ali telos. Ko skupnega namena ni, ker ga je na primer uničil trg, so meje res le še psihologizem, saj ne ostane nič drugega.

Postavljanje meja je tako prepuščeno posameznikom, kot da so stvar vsakega osebka posebej, ne pa občestva.  

Kdo torej postavlja meje staršem, da vzgajajo svoje otroke za spoštovanje meja in norm in zakonov? Kdo jim pove, naj vzgajajo otroke za etično odgovornost pred obličjem Drugega? Kdo jih pouči, kaj taka odgovornost sploh je in zakaj vztrajati pri njej? Zakaj ni vsak dan na televiziji kakšne oddaje o tem?

Kdo postavlja meje manipulatorjem s človeškimi dušami, kdo jih postavlja tem, ki so podkupljeni in podkupujejo druge?

Morda je prav, da se moralno zgražamo, toda očitno je, da naša moralna zgražanja niso univerzalna. Obsojamo šibo v šoli kot simbol (pre)strogega zakona, a molče toleriramo, prenašamo in celo sprejemamo dejansko nasilje v geopolitiki, ker smo nanj kratko malo navajeni in ker nam ga posredniki (mediji, politiki, razdalja) prikazujejo kot abstraktnega. To je klasičen primer tega, kar imenuje Hannah Arendt banalnost zla, koncept, ki nam pove, kako se zlo normalizira skozi rutine in oddaljenost.

Banalnost vsakdanjega zla mehčajo protislovja sodobnega terapevtskega diskurza. Meja je tako postala psihološka vrlina, ki se prodaja individualno. Nihče ne sprašuje, kdo ima moč, da jo postavi in uveljavi. Posledica je očitna. Kdor nima socialne, ekonomske ali simbolne moči, postavlja mejo v prazno.

Problem ni pomanjkanje psiholoških storitev, knjig, predavanj in delavnic o postavljanju meje, ampak v tem, da psihološke storitve, namenjene posameznikom, rešujejo simptome sistema, ki jih ta nenehno reproducira. Na zastavljena vprašanja, ki sem jih zapisal v tem dnevniku, ne bo odgovoril nihče, dokler jih ne postavimo na pravo raven.

Temeljni problem liberalne etike bo verjetno še naprej nedotaknjen, saj se vsakdanjik ne zmeni zanj in se tudi ne bo zmenil, ker hoče več istega.

Problem vztraja in bo vztrajal kot jasno vprašanje: Če je avtonomija posameznika vrednota sama po sebi, kdo in po katerem kriteriju presoja, kdaj avtonomija enega uničuje svobodo drugega? Kant bi rekel, naj ravnamo tako, da bi maksima ali načelo našega delovanja lahko postala splošni zakon. Lévinas pa bi dodal, da odgovornost pred Drugim sploh ni vprašanje zakona, pravila ali meje, saj je vprašanje predhodne ranljivosti. Drugi me namreč kliče v odgovornost, še preden sem prebral kak zakon ali se seznanil s pravilom.

Postavljanje meja tako izhaja iz odgovornosti pred drugim, ki jo začutim, še preden o tem kaj vem.

Trump, Putin in Netanjahu po tem kriteriju ne sanjajo in niso odgovorni. Ravnajo po načelu, ki predpostavlja, da vsi drugi ne smejo sanjati enako kot oni in ne smejo početi tega, kar počnejo sami. Ne smejo in tudi ne morejo, saj nimajo moči.

V svetu, v katerem se zdi, da se meje nenehno rušijo in je vse bolj očitno, da je nekaterim vse dovoljeno, da je vse mogoče in da je to zgolj stvar odločitve, volje in kar je še takih psiholoških izrazov, je manipuliranje z ljudmi pretvarjanje, da meje drugega spoštujejo celo tisti, ki jih sproti rušijo.

To so natanko tisti liki, ki jih ne zajamejo niti zakon, niti psihološki nasveti, niti terapevtska kultura samopomoči. Na delu je nevidna šiba manipulacije, ki jo imajo v rokah prav tisti ljudje, ki glasno razglašajo, da so proti vsem šibam.