Marx o človeški komediji

Nekdo je predlagal, da bi v naslednjem šolskem letu ustanovili bralni klub, ki bi se imenoval Branje z Rutarjem. Predlog z veseljem sprejemam in se veselim naslednjega šolskega leta; delam na seznamu knjig, ki bi jih brali. Resnično upam, da ga bomo ustanovili. Danes se prav zato vračam k Marxu, ki me je nekoč očaral in prevzel tudi z branjem klasičnih literarnih del. Razvil je lep slog pisanja – podobno kot Freud.

Resnično, Marx je eden redkih mislecev, pri katerih skoraj ni mogoče ločiti filozofa od pisatelja, kar je izjemno dobro. Podobno kot Sigmund Freud, ki je leta 1930 prejel Goethejevo nagrado za literarno prozo, je Marx pisal z estetsko zavestjo, ki jo je poganjalo enako intenzivno branje Shakespeara, Goetheja in Danteja – ob hkratnem branju Ricarda, Smitha in Hegla.

Marxovo branje književnikov je utemeljeno in poučno; morda bi lahko rekel, da je učinkovito, ker ponuja bralcu nekaj, česar akademski žargon ne. Navdušuje in prepriča me njegovo spoznanje, ki ga ekonomisti le redko upoštevajo: da je vsakdanja resničnost kapitalizma pogosto bolj otipljiva in razvidna v romanu kot v statistiki, grafih in tabelah.

Honoré de Balzac, ki ga je Marx bral in prebiral znova in znova, je po njegovem mnenju opisal življenje francoske buržoazije natančneje in ekonomsko bolj prepričljivo kot katerekoli uradne analize statističnih podatkov. Njegova dela so bila za Marxa hkrati dokument časa in natančna diagnoza, zato ne preseneča njegova namera, da bi po dokončanju Kapitala napisal obsežno razpravo o Človeški komediji. Gotovo bi jo tudi napisal, če ga ne bi prehitela smrt.

Človeška komedija ni zgrajena na teološki predpostavki, da obstaja očem nevidni transcendentalni red, ki ga utelešajo razmerja med človeško grešnostjo in božjo milostjo. Ne trdi, da je svet hierarhično organiziran po Božji pravičnosti in da je prav, da ostane nespremenjen. Nikakor ne skuša dokazati, da je vsaka človeška duša natanko tam, kjer mora biti. Balzac ne piše o zaprtem, pravičnem in večnem svetu, nad katerim bi se navduševali in ga hvalili. Piše o svetu, ki ga velja preobraziti.

V Človeški komediji ni Boga, ki bi razporejal duše glede na to, kje si kdo zasluži biti, in določal, kako naj tam živi. Ljudje se premikajo po družbenih hierarhijah gor in dol, v današnjem obdobju naj bi se predvsem navzgor, k nekakšnemu uspehu, a tako Balzac kot Marx ne ponujata nobenega zagotovila, da se na koncu karkoli razreši. Razrešiti bi se sicer moralo, a brez Boga, kar pomeni, da bi morali vzeti lastno usodo v svoje roke navadni ljudje.

Ironija pa je, da vlogo, ki jo ima v Dantejevem kozmosu pravični Bog, prevzame pri Balzacu denar, novi Bog, ki pa je vse prej kot pravičen. To izkusi zlasti stari Goriot, ki prepozno odkrije logiko sveta, v katerem je celo ljubezen posredovana z denarjem, zato ostane žrtev sistema, ki je zakonsko zvezo in starševstvo že spremenil v ekonomski inštituciji.

Mimogrede: kaj bo drugače, ko bodo v Sloveniji pod novo vlado zdravstvene ustanove postale podjetja, zaposleni v njih pa lovci na denar?

Balzac ni naiven, zato resno razmišlja o denarju kot čistem cilju po sebi, ki je nadaljnja akumulacija, tisti sveti Več!, ki ga danes spremljamo na vsakem koraku skozi življenje. Gobseck, stari posojilodajalec, tako opisuje svojo moč z besedami, ki bi jih Marx brez težav prevedel v žargon politične ekonomije: Ali vem, kaj kupujete z zlatom? Zlato je vse. Da, Balzac ne potrebuje ekonomske teorije, da pokaže, da je denar v kapitalizmu univerzalni ekvivalent, s katerim merijo in presojajo ljudje vse, vključno z vrednotami in ideali dobrega življenja.

Konkretnost vsakdanje izkušnje je zato izjemno prepričljiva. Izgubljene iluzije niso nostalgična pripoved o preprostem naravnem provincialnem življenju, temveč so oris aktualnega spoznanja, da je literarna industrija natanko to, kar je – industrija –, in da je tudi kultura blago na trgu.

Človeška komedija nima enakih moralnih izhodišč kot Dantejeva Božanska komedija, a saj ne obstaja objektivna potreba po njih. Balzac pokaže, da se človeška komedija ne konča v raju. Konča se s tem, kar doživljamo vsak dan tudi v 21. stoletju – s preprostim obnavljanjem sistema skupnega življenja, v katerem eni vedno znova akumulirajo in se jim še daje, medtem ko drugi nenehno izgubljajo – brez transcendentnega zagotovila, da bo kdaj drugače.

Marx torej bere Balzaca in je v svojih delih vse bolj jasen: kapitalizem ni naravni red stvari, ker je zgodovinska forma, ki se vzdržuje z lastno logiko.

Najenergičnejši Marxov literarni instrument pa je Shakespeare. V ekonomskih in filozofskih rokopisih iz leta 1844 citira Timonа Atenčana, da bi razložil naravo denarja. Srečko Fišer je za uprizoritev Timona Atenskega v slovenskem gledališču njegovo razlago prevedel takole: Rumeno, lesketavo, dragoceno / zlato? Nisem se zaobljubil tjavendan, / bogovi! Korenike! Drobec tega in / je črno belo, grdo lepo, napak prav, / nizkotnost plemenita, starost mlada / in bojazljivost hrabra.

Prevod ohrani Shakespearov naboj: denar kupuje, še bolj pa preoblikuje ontologijo. Kar je resnično, lepo in plemenito, namreč niso trajne lastnosti nečesa, temveč so lastnosti objektivnega podatka, koliko zlata stoji za njimi.

Marx razume, da tako Balzac kot Shakespeare vesta, da denar meri vrednost tega, kar je v življenju ljudi vrednega, še bolj pa to prevrača in ruši, ker se ravna po svoji logiki, ne po logiki tega, kar je v življenju zares vredno.

Z Goethejem je Marxovo razmerje še intimnejše. Celoten Faustov projekt, pogodba s silo, ki zahteva nenehno ustvarjanje in uničevanje, je pravzaprav konkretna ponazoritev delovanja kapitala. Mefisto je duh, ki vedno zanikuje in hkrati z rušenjem ustvarja pogoje za napredek. Ko Marx v Komunističnem manifestu zapiše, da kapital razkroji vse trdno in ustaljeno, parafrazira Mefista v dialektu politične ekonomije. Kapital je produktivno destruktiven: z eno roko gradi železnice, medtem ko z drugo ruši skupnosti in medsebojne odnose.

Dante ponudi Marxu moralno geografijo za opis tovarniškega dela. Ko opisuje položaj delavcev ob vstopu v tovarno, napis, ki ga prav zaradi Danteja vsi poznamo še iz osnovne šole – Lasciate ogni speranza, voi ch'intrate, Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate – ni literarni okrasek. To je natančen opis tega, kar tovarna, kot da bi bila človek, zahteva od delavca: odpoved vsemu, kar ni delovna sila v službi tujega kapitala.

Zakaj torej literatura? Marx je razumel, da suhoparni ekonomski jezik reproducira iluzijo, da je kapitalizem naravni red stvari, nespremenljiv kakor gravitacija in zato večen. Literatura govori v slikah, skozi konkretne usode ljudi, v konkretnih telesih in razmerjih, trmasto razkriva in poudarja, da so ekonomski zakoni zgodovinski, arbitrarni in torej spremenljivi. Ko bralec v Shakespearovih delih prepoznava logiko finančnega kapitala ali v Balzacovem Gobsecku anatomijo posojilniške moči, je že naredil spoznavni korak, ki ga ne more ponuditi nobena statistična tabela.

Naj končam z nesrečniki.

Hugo objavi Nesrečnike leta 1862, in sicer na otoku Guernsey, kjer živi v izgnanstvu po državnem udaru Napoleona III. Marx v istem obdobju dela na Kapitalu v Londonu, kamor je zbežal po revolucijah 1848. Oba sta politična izgnanca in oba opazujeta isti zgodovinski fenomen – zmago kontrarevolucije in kapitalistično konsolidacijo po francoski revoluciji.

Nesrečnike so takoj po izidu množično brali po vsej Evropi. Ni čudno, to nas ne preseneča niti malo. Na glas so ga brali v delavskih krožkih, spodbujal je politične razprave o revščini, zaporih in družbenih krivicah. Ne vemo natančno, ali jih je Marx bral, ne znam pa si predstavljati, da jih ne bi.

Takoj bi prepoznal spoznavno vrednost romana. Hugojeva analiza logike zaporov in revščine je v osnovi materialistična. Jean Valjean ni zločinec po naravi, to postane zaradi sistema, ki kaznuje revščino. Podobno kapitalistična logika potiska ženske v prostitucijo. Kanalizacija Pariza, ki ji Hugo posveča obsežna poglavja, je sociološka mapa urbanega kapitalizma: eni živijo zgoraj, drugi pa spodaj – dobesedno in simbolno.

Marx po prebranem vztraja, da sta moralno in čustveno zmagoslavje, ki ga odkriva v romanih, vendarle premalo, zato ustvarita pri njem analitični odpor. Nesrečniki namreč predlagajo za izhod iz revščine posamično moralno preobrazbo in krščansko milost, ne pa strukturnih družbenih sprememb.

Hugo je verjel, da je mogoče kapitalistično Francijo reformirati z apelom na humanost vladajočih razredov in moralno prebujenje posameznikov. Marx ga je, upravičeno, kritiziral zaradi liberalnega romantizma. Strinjal se je z diagnozo, ta je bila pravilna, vendar je vztrajal, da je zdravilo iluzorno.

Podobno je danes. Številni ljudje prepoznavajo zlo, a ga personalizirajo. Predlagajo moralne rešitve, razsvetljenstvo in psihoterapijo, ljudem predlagajo, naj sledijo gurujem in si omislijo osebne trenerje.

Današnji nesrečniki iščejo in najdejo ljudi, ki so z njimi solidarni, kar je super dobro. V ozadju pa vztraja prepričanje, da je solidarnost na mestu, dokler so mirni in potrpežljivi. Vsega bi bilo konec, če bi vzeli zgodovino v lastne roke. Torej je ne bodo.

Nesrečniki niso nesrečni zaradi lastnih moralnih problemov ali duševnih stisk, ki jih je treba reševati z milostjo, empatijo, sočutjem in z reformami duševnega zdravja. Zamislim pa se nad dejstvom, da so Nesrečniki velika knjiga, ki je vztrajala v kulturnem kanonu bistveno dlje kot večina Marxovih analiz. Danes zanje ne mara nihče več, Nesrečnikov pa tudi ne bi brali. Kaj ostane?