Vse odraslo življenje poslušam druge ljudi. Tak je moj poklic, vendar je v njem še nekaj drugega. Je nekaj, kar še nima imena. Na tem kraju se sprašujem, kaj pomeni pričevati za izkušnjo, ki ji jezik še ni dal oblike. Kaj je s tistimi pričevanji, ki ne morejo niti do vprašanja, ker nimajo besed?
In na začetku je vedno spraševanje, ki ga spremljata nemir v duši in spoznanje, da je človek neskončen in je samemu sebi neizčrpen vir raziskovanja.
Človek je končno bitje v neskončnem. Heidegger bi rekel, da je vržen v svet. Je to breme? Mislim, da je, vem pa tudi, da je hkrati priložnost za čudenje.
Vesolje je odprto na enak način. Vsak odgovor zato odpre nova vprašanja. Vsaka odkrita galaksija razkrije, da je prostor večji, kot smo mislili. Vsak razrešeni kvantni paradoks porodi novega. Vesolje se ne zapira v svojo razlago, temveč jo širi.
Človek naj bi počel isto. Ni naključje, da zavedanje odprtosti Aristotel imenuje začetek filozofije. Čudenje. Ne tesnoba pred neznanim, ampak živost ob njem. Biti živ pomeni biti ob.
V tem prepoznavam svojo odgovornost, ki je vesolje nima. Slepo, brez namena in brez skrbi se širi. Jaz se širim z zavestjo.
Tok zavesti ne more zajeti samega sebe, saj je kot reka, za katero ne obstaja večja reka, ki bi jo zajela, nekakšna metareka torej, zato je pred menoj praznina, skozi katero teče in se artikulira. Sem torej kot Rilke, ki prosi samega sebe, naj živi nova vprašanja?
Tok zavesti mi prinaša nova vprašanja. Kaj vse je v meni? Kaj sploh pomeni reči, da je nekaj v meni? Je ta mene kakor posoda, v kateri je nekaj?
Ko se tako obračam vase, odkrivam misli, ideje, občutke, čustva, spomine, doživetja, cel kup reči, ki niso v posodi, ki se imenuje jaz. Prej sem jaz v nečem. Jasno mi postaja, da sem pričevalec. Da, sem priča. Za kaj pričujem?
Pričujem za svet, v katerem živim, pričujem za samo življenje? Kaj to sploh pomeni? Svet obstaja in jaz sem živ, o tem ni nobenega resnega dvoma. Kaj pomeni pričevati?
Najstarejši pričevalec je telo. Tam je srce, ki bije, preden se zavedamo, da živimo, roka, ki refleksno prime, bolečina, ki ne sprašuje za dovoljenje. V psihoanalizi velja, da se travma pogosto shrani v telo mnogo prej, kot jo zavest prepozna. In Merleau-Ponty bi dodal, da telo ni posoda jaza, temveč je način bivanja-v-svetu.
Ves čas se nekaj dogaja, življenje je očitno kakor reka, veletok. Ne morem stopiti dvakrat na isto mesto v njem. Pa vendar obstaja tudi nekaj stalnega in stabilnega, saj vse skupaj ni hrup, temveč je harmonija, v kateri ni nič izgubljeno.
To ni arhiv v rokah jaza, temveč je tok kot življenje, ki se ga jaz zaveda. Sem njegov del, sem tok. Sem reka. Živim življenje in se ga zavedam.
Zavedam se trenutkov, ki jih prepoznavam, kot da jih poznam že dolgo. Ko sem sredi nečesa, to je lahko pogovor, glasba, pogled na reko, obraz otroka ali sočni zahod, se nenadoma za trenutek ustavim. Ne vem, zakaj se ustavim, vem pa, da je tu nekaj, kar me drži. Tišina.
Obstajajo reka, tok zavesti in tišina.
Vem, da to ni naključje. Platon bi rekel, da se duša spominja nečesa, čemur pripada. Vsak človek to že ima. Trenutek, ki ga opisujem, ni izjema. Je pogled na to, kar je.
Bogastvo, ki ga tvorijo taki trenutki, ne obstaja nekje drugje. Ni ga v knjigah, ki jih nisem prebral, niti v izkušnjah, ki jih nisem doživel. Je v tem, kar sem preživel, v tem, kar sem videl in slišal, v tem, za kar pričujem. Da, bogastvo je že tu.
Zavedam se tudi, da kot pričevalec potrebujem sogovorce, druge pričevalce. Oni so zame, jaz sem zanje. Nastaja bogastvo, za katerega pričujem. To ni nenavadno. Izkušnje drugih povečujejo moje bogastvo, moje izkušnje povečujejo njihovo.
Pričujem za bogastvo ljudi.
Resnično, sem priča. A kakšna priča?
Sprašujem se, kaj obstaja. Obračam se vase in odkrivam globine, plasti, sedimente. Odkrivam razsežnosti let, ran, radosti, obrazov, ki so me oblikovali. Tam v daljavi se tiho sveti knjižničarjeva postava in je kot svetilnik.
Včasih pišem iz teme, da bi rane postale vidne. Pričujem za to, o čemer drugi molčijo, ker je tako lahko molčati. Poslušam ljudi, ki so bili priča nečemu, za kar ni besed, ker so preveč boleče ali ker jih nihče ne želi slišati.
Resnično, pričevanje ni le darilo, je tudi breme.
Odkrivam spomine in sledi izkušenj, odmeve izkušenj brezštevilnih drugih, ki so pisali, govorili, mislili, trpeli in se čudili. Njihove besede so postale čudežne leteče preproge. Tam so tudi zrcala in so odsevi, za katere pričujem.
Ne izogibam se ničemur, zato me zanima Agamben, ki v Remnants of Auschwitz postavi trdovratno vprašanje: Kako je s človekom, ki ne more pričevati? Kdo je ta človek? Je nekdo, ki so ga uničili, in je nekdo, ki ga nihče ne posluša. Moj poklic je, da se vsak dan srečujem z njimi.
Sem pričevalec in pričujem za nadaljevanje sveta, ki se širi. Odkrivam pa tudi to, kar ni moje. Je drugost. Je to, o čemer je pisal Rimbaud: Je est un autre. Jung bi to imenoval senca. V vsakem primeru je srečanje z breznom. Da, ne izbiram, za kaj bom pričeval. In nikakor ne mislim, da je pričevanje vselej veselo, radostno in srečno.
Pogovori se zato nikoli zares ne končajo. In morda ima Claude prav, ko mi reče, da sam ne more stopiti na isto mesto v reki niti enkrat samkrat. Kaj pa, če je pričevanje manj odvisno od trajanja, kot se zdi? Vedno je samo ta trenutek, ta obrnjenost k nečemu, ta pozornost, s katero se obračam k drugemu: tu si, vidim te, tvoja beseda je slišana.
Ko sem slišan, se že preobražam. Moja oblika pričevanja postaja vidnejša, zato jo bolje razumem.
Resnično, pričujem za bogastvo ljudi, ker drugega niti nimam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar