Viktor Frankl je v avtobiografiji z naslovom Moj odgovor življenju zapisal, da je redukcionizem nihilizem današnjega časa. Z njim se popolnoma strinjam, zato dodajam aktualni komentar: redukcionizem kot nihilizem prej ali slej privede do občutenja nesmiselnosti. Pravo nasprotje od cinizma in nihilizma je knjiga, ki jo je kmalu po drugi svetovni vojni napisal protestantski teolog Paul Tillich (The Courage to Be). V njej ne zagovarja le posameznikove skrbi za drugega, temveč njegovo skrb za brezpogojno, ki presega vsako pogojno vrednost in vsako partikularno vsebino.
Preteči maratonsko progo v manj kot dveh urah? Opravljeno, kljukica. Preplavati Pacifik? Počakajte še malo, pa bo tudi ta rekord postavljen. Kaj pa preskočiti devet metrov? Še čisto malo manjka, nekaj milimetrov. Preteči sto metrov v devetih sekundah? Še kaj? Naj bo trenutno dovolj.
Rekordi nikakor niso vse, kar naj bi okupiralo človeka kot končno bitje na tem svetu. Obstaja vsaj še nekaj drugega. Morda ga okupira, morda ga tudi ne, a je objektivno pomembno, da bi ga, saj sicer ne bi bilo brezpogojno.
Tega ali onega ni mogoče narediti ali doseči, slišimo včasih. Vselej se najde kdo, ki odgovori, da je vse mogoče, če ima človek voljo, je vztrajen in discipliniran. Nobene meje ni, te so le v glavi. Tako pravijo z vztrajnostjo, ki me vedno znova osupne, ker kot psiholog vem, kako neverjetno težko je prestavljati meje, ki so v glavi, tudi tedaj, ko človek to zares hoče. Je pa tudi veliko ljudi, ki nočejo prestaviti čisto nobene meje, ki jo imajo v glavi.
Če človek dela na sebi, na svoji glavi torej, lahko premakne vsako mejo in doseže karkoli. Uresniči lahko tudi svoje sanje. Lahko se prepriča, da so res njegove, da niso zgolj preoblečene sosedove sanje. Guruji in drugi, kar jih ima interes za ribarjenje s človeškimi dušami, bodo to ponavljali v nedogled.
Je mogoče zdržati brez sape več kot 24 minut in 38 sekund? Seveda je, to je le vprašanje časa.
Kaj pa, če bi človeštvo kot celota postavilo kak rekord na čisto drugem področju? Denimo na področju etičnega delovanja, moralnega vedenja, egalitarnosti, medsebojnega spoštovanja in spoštljivega pogovarjanja, sočutja in empatije? Bi bili taki rekordi zaželeni? Kaj pa, če niso, ker so preprosto prezahtevni?
Je zahtevno preplavati Pacifik? Navaden človek, kot sem sam, si tega ne more niti predstavljati. Kako bi bilo to sploh mogoče? A zakaj se vedno znova zdi, da so nekateri izjemno zahtevni rekordi mamljivi in dosegljivi, nekateri drugi pa kratko malo ne? Od kod ta nenavadna selekcija?
Če rečejo, da je vse mogoče, ni mogoče smiselno reči, da nekaj ni mogoče. A zakaj rečejo prav to, na kaj natančno mislijo?
Ne zdi se čudno, da je nekdo pripravljen vlagati enormne napore v fizične in športne rekorde, čeprav niso pomembni za preživetje skupnosti. Čudno pa se zdi, da bi nekdo skušal vplivati na svet tako, da bi bilo v njem več pravičnosti, da bi vladalo med ljudmi bolj spoštljivo sožitje, da bi se povečala globalna egalitarnost.
Oseba prostovoljno posluša vplivneže in guruje, nato si reče, da mora končno vendarle nekaj narediti na sebi in za sebe. Začne trenirati svojo voljo, izziva se in svobodno tekmuje s seboj – malo pa tudi z drugimi.
A to ni čudno. Svobodno tekmovanje s seboj namreč ne terja nobene spremembe v družbenih razmerij moči, hierarhičnih odnosih, načinih izkoriščanja, načinih, kako ljudje vstopajo v medsebojne odnose ali kako se pogovarjajo. Poleg tega ne ogroža privilegijev in od gledalcev ne terja nobene spremembe ali preobrazbe. Posameznik skrbi za performans, predstavo in upa, da jo bodo morebitni gledalci nagradili, po malem pa še občudovali, če bo padel kak rekord. Resnično, postavljanje rekordov je lahko zelo privlačno.
Večja egalitarnost sveta pa ne pomeni, da nekdo sam od sebe doseže nekaj izjemnega. Ne, kajti pomeni nekaj drugega.
Pomeni prerazporeditev razmerij moči, bogastva, dostopa do kapitala. Tako je najlaže zagovarjati enake možnosti invalidov in njihovo vključevanje, ne pa enakega dostopa do kapitala. Bolj spoštljivo sožitje med različnimi ljudi ne pomeni, da nekdo postavi osebni rekord, pomeni pa, da se vsak posameznik začne obnašati do drugih ljudi vsaj nekoliko drugače.
Etični rekord tako ni spektakel, ki ga opazuješ z razdalje in pri tem v najboljšem primeru še uživaš, nato pa greš zadovoljen in poln vtisov domov. Resnično, tak rekord terja spremembo v vedenju, odnosu. Na primer do drugih ljudi, invalidov, drugačnih ljudi. Ne le v besedah. V besedah je lahko biti sočuten, empatičen in solidaren, čisto nekaj drugega je to udejanjati v praksi. Recimo, vsak dan.
Da, obstajajo rekordi, ki pomenijo resnično preobrazbo življenja, lastno transformacijo, osebno zorenje, duhovno izpolnjenost in modrost. Taki rekordi so strukturno neprimerljivo zahtevnejši, ker so zahtevni eksistencialno, ne fizično.
Če je res vse mogoče, če imaš voljo, če je to sveta resnica sodobne motivacijske kulture, zakaj je tako izjemno malo ljudi, ki to vse je mogoče aplicirajo na etično področje?
Odgovor na vprašanje ni nov, je pa trpek. Motivacijska kultura namreč počiva na ideologiji individualizma. Na ideji torej, da je subjekt spremembe posameznik, ki ga zanimajo njegovi cilji: en človek, eno telo, en dosežek. Jaz, moja volja, moj rekord, moje zadovoljstvo.
Moralna ali etična sprememba po definiciji ni individualna, ker je možna le v odnosih, razmerjih. Človek ne more biti sočuten ali pravičen sam doma v dnevni sobi, pred televizijo. To preprosto nima nobenega smisla. Pravičnost se dogaja med ljudmi, prav to pa je za motivacijsko kulturo šokantno. Kolektivna transformacija razmerij namreč terja, da se spremenijo tudi drugi, ne le jaz sam.
Raje se spreminjam sam, čeprav pri tem včasih trpim, ker so treningi zelo zahtevni, tvegam pa celo poškodbe. Lahko si zlomim nogo, padem z biciklom in staknem bakterijo, zaradi katere lahko umrem, prav zadnjič se je to zgodilo nekemu kolesarju, lahko me kap, če pretiravam, itd.
A ni problema. Svoje rekorde spremljam in vsakega natančno izmerim, da takoj vidim napredek. Je pa problem izmeriti etični napredek in kakovost odnosov z drugimi.
Kultura, ki ceni individualni triumf bolj kakor proces, v katerem se skupnost postopoma nauči bolj spoštljivega sožitja in sočutnega delovanja, ima težavo, ker v tem primeru nihče ne more pokazati na enega junaka. Etični napredek je namreč anonimen in kolektiven.
Kultura, ki želi rekorde, ki jih je mogoče spektakelsko predstaviti množicam, ne ve, kaj naj počne z rekordi, ki po definiciji niso taki, da bi jih spremljali spektakli.
Vse je mogoče ni filozofska teza o naravi resničnosti. Preprosto ni. Je ideološka formula, ki služi natančno določenemu namenu, ki je ohranjanje iluzije, da sistem, v katerem živimo, ni strukturna ovira za nikogar, ki ima dovolj volje. Če je vse mogoče, potem tisti, ki ne uspejo, kratko malo nimajo dovolj volje in discipline, poleg tega pa tudi premalo delajo na sebi. Vse je mogoče v resnici zakriva dejstvo, da strukturne družbene neenakosti niti slučajno niti omejitve v glavi, ker so realna razmerja moči, dostopa in privilegijev, teh pa ne more preseči nobena individualna volja.
Še naprej se bo zato ponavljalo, kar se ponavlja že precej časa. Etični rekordi ne bodo mamljivi, kajti če bi bili, bi se hitro pokazale strukturne ovire, pod vprašaj pa bi se tudi postavilo to, kar motivacijska kultura najbolj potrebuje: iluzijo, da je svet pravičen do vseh, ki se dovolj trudijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar