Pred nekaj leti je nastal izraz the Google-knowing problem; skoval ga je ameriški filozof Michael Lynch: vedeti, kje najti informacijo, ni isto kot vedeti. Ko otroku razložimo, kako nastane dež, in razume zvezo med izhlapevanjem, kondenzacijo in gravitacijo, ima znanje. Ko vpraša Google zakaj dežuje? in dobi odgovor, ima informacijo. Razlika med obema je velika: trditev, predelana skozi lastno razumevanje, ni isto kot podatek, shranjen v kratkoročnem spominu.
Vedeti danes pogosto pomeni imeti natančne in utemeljene informacije iz zanesljivega vira. Če iščemo restavracijo in se izkaže, da so navodila, ki jih dobimo na spletu, natančna in iz zanesljivega vira, potem vemo.
Odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo s kritičnim razmišljanjem, najprej terja definicijo kritičnega razmišljanja. Kaj je torej kritično razmišljanje? Kdaj človek kritično razmišlja? Morda razmišlja veliko, to pa še ne pomeni, da razmišlja kritično. V čem je razlika med enim in drugim?
Kdor razmišlja veliko, ne postavlja nujno pod vprašaj domnev, ki jih pri tem nujno sprejema, in ne postavlja pod vprašaj samega razmišljanja. Razmišlja veliko in hkrati verjame v to, kar ugotovi, ne da bi se enkrat samkrat vprašal, zakaj verjame in ali je to, v kar verjame, dobro utemeljeno.
Kritično razmišljanje razmišljajočemu človeku ne dovoli, da bi varal samega sebe, ne dovoli, da bi ga varali drugi ljudje. Torej ne verjame niti drugim niti samemu sebi oziroma svojemu razumu. S kritičnim razmišljanjem želi vedeti, ne le verjeti.
Če ne želi vedeti in mu zadošča, da verjame, sama njegova odločitev terja kritično razmišljanje. Zakaj ga vednost ne zanima, zakaj vztraja pri tem, v kar verjame?
Sokrat je bil tak človek. Ljudem je vztrajno, včasih se je zdelo, da neskončno dolgo, zastavljal vprašanja, zaradi katerih so se počasi razkrivala notranja protislovja tega, kar so zatrjevali, razkrivali pa so se tudi temelji, na katerih je stalo to, kar so zagovarjali, ne da bi se tega zavedali.
Šibki temelji seveda niso dobra podlaga za razmišljanje, ki naj vodi k spoznavanju tega, kar je res. In notranja protislovja vodijo do nasprotujočih in izključujočih se trditev, zato je treba tudi o njih dodatno razmisliti. Človeka loči od živali prav zmožnost kritičnega razmišljanja, ki ga ne more pošteno opustiti – brez kritičnega razmišljanja. Mora se spraševati, kaj je res.
Brezčasna resnica, vztraja Sokrat, je, da vem le to, da ne vem ničesar. Tak je univerzalni temelj kritičnega razmišljanja, ki ne dovoli, da bi se zadovoljil s tem ali onim spoznanjem, pa če je zame še tako privlačno in me vabi, naj preneham z razmišljanjem, da je bilo dovolj, češ da sem se že dokopal do resnice.
Sokratu kljub vsemu niso priznali vrednosti kritičnega razmišljanja, čeprav je ta inherentna. Očitno je postalo, da kritičnega razmišljanja ne želijo, češ da žali bogove, mlade pa vodi na kriva pota. Zakaj bi mu torej vrednost priznali danes?
Jasno je postalo, da kritično razmišljanje, čeprav je neodvisno, postavlja pod vprašaj samo strukturo skupnosti, ki se kajpak hoče obdržati pri življenju in ji je za posameznikovo neodvisnost malo mar.
Je danes kaj drugače?
Ni naključje, da Kant poveže kritično razmišljanje s pogumom, celo z drznostjo – sapere aude. Kdo si torej sploh upa kritično razmišljati? To je sedaj vprašanje.
Danes tako rekoč vsi, od učiteljev in politikov do vplivnežev in gurujev, vzklikajo, da je znanje temelj napredka, da živimo v družbah znanja, da je vsak človek svoboden, da zastavlja vprašanja, hoče pojasnila, uporablja razum in kritično razmišlja. Pa je res tako?
Ozremo se okoli sebe in najprej zaznamo to, kar imenujemo preobilje informacij, ki vključuje tudi vnaprej izdelane odgovore na vsa mogoča vprašanja, ki si jih človek lahko zastavi. Ni treba misliti, kritično pa sploh ne, pa ima vsakdo takoj v roki informacije in odgovore hkrati.
A preobilje informacij, odgovorov in znanja je natanko to – preobilje. Ki nas dobesedno sili k obrambnemu delovanju, saj se možganom zaradi njega meša. Spontano zato posegamo po bližnjicah. Ne bom veliko razmišljal, ker dobesedno nimam časa, saj v moje možgane že vdirajo nove informacije, novo znanje in novi odgovori. Tak je spontani odziv na preobilje.
Znašli smo se v svetu, v katerem ni treba kritično razmišljati, saj je vse znanje ves čas že na dlani. Ni treba niti razmišljati – iz istega razloga. Dovolj je, da goltamo in sprejemamo. Zdi se, da postaja življenje vse lažje in preprosto. Če hočem kaj vedeti, vprašam mašino. Odgovor dobim v sekundi. Zakaj bi porabljal energijo za dolgotrajno, naporno razmišljanje, ki me lahko vodi k odgovoru, morda pa me tudi ne?
Episteme zamenjuje doksa. To pa je komaj uvod k paradoksu kritičnega razmišljanja.
Pozivanje h kritičnemu razmišljanju je namreč del paketa, v katerem je tudi pozivanje ljudi k samouresničevanju in dejavnostih, ki naj bi jim prinesle uspeh v življenju. Ljudje naj bi sanjali in sledili svojim sanjam, obenem pa še kritično razmišljali, kar je nekoliko ironično, saj kritično razmišljanje utegne postaviti pod vprašaj ravno sanje o uspehu, o tem, kaj naj bi uspeh sploh zares bil, o tem, čigave so sanje, ki jih imamo sicer za svoje.
Pozivanje h kritičnemu razmišljanju znotraj paketa samouresničevanja je torej protislovno že v svoji strukturi. Paket – sanje, uspeh, rast, potencial – predpostavlja določen cilj, določeno smer, predstavo o dobrem življenju. Kritično razmišljanje pa je po svoji naravi spraševanje prav o tej smeri, teh ciljih, o tej podobi. Torej je poziv k obema hkrati podoben pozivu, naj nekdo prosto teka – a le v tej smeri, po tej stezi in do te ciljne črte.
Sokratova usmrtitev ni bila niti nesreča niti zgodovinska napaka. Bila je logična posledica tega, kar kritično razmišljanje strukturno nujno počne skupnostim. Vsaka skupnost, ne le starogrška, se namreč vzdržuje z deljenjem določenih predpostavk, ki niso izpostavljene stalnemu spraševanju in tudi ne smejo biti.
Sokrat je delal natanko to. Spraševal je po temeljih tega, kar se zdi samo po sebi umevno. Nujno je bilo, da bo skupnost to zaznala kot grožnjo. Dosledno kritično razmišljanje namreč zares destabilizira skupnosti, ki temeljijo na nepreizkušenih predpostavkah, kar je sicer dobro, saj kako pa naj skupnost sploh preživi, če ne preverja vedno znova temeljev, na katerih stoji. Kant to razume, zato kritično mišljenje poveže s pogumom. Ne z inteligentnostjo in ne z znanjem, temveč z drznostjo, kajti kritično misliti pomeni biti pripravljen živeti v negotovosti, ki nastane, ko stare predpostavke razpadejo, nove pa še niso sprejete.
Je torej kritično razmišljanje sploh družbeno vzdržno? Ali bi skupnost, v kateri bi njeni pripadniki in pripadnice konsistentno kritično mislili, lahko obstala? Morda je bistvo demokratične družbe prav v ustvarjanju prostorov, v katerih lahko vsi kritično mislijo in je njihovo delovanje zaščiteno.
Današnje preobilje informacij je kulturni, pedagoški in nevroznanstveni problem. Informacijsko okolje maksimira angažiranost: kratki videoposnetki, takojšnji odgovori, neskončni tok novic blokirajo priložnosti, da bi sistem 2, kot ga je imenoval Kahneman, sploh začel delovati. In ker ne deluje, atrofira. Kritično mišljenje je kratko malo navada, ki ugaša, če ne skrbimo zanjo.
Šola, ki ne trenira sistema 2, ki učencev ne postavlja v situacije, kjer hitre bližnjice ne zadoščajo, kjer je treba le poiskati odgovor, ne vzgaja kritičnih mislecev. Preprosto jih ne. Vzgaja hitre iskalce informacij, zato so bližnjice dokse in so daleč od episteme.
Kant je izrekel sapere aude v kontekstu razsvetljenstva, kjer je bil sovražnik kritičnega mišljenja avtoriteta – Cerkev, absolutna monarhija, tradicija. Drznost je bila potrebna, ker je obstajala zunanja institucija, ki je kaznovala tiste, ki so preveč spraševali.
Danes je bistveno drugače. Sovražnik kritičnega mišljenja redko nastopa v obliki zunanje institucije, ki prepoveduje. Nastopa v obliki tega, kar imenuje Byung-Chul Han družba utrujenosti. V njej ni treba prepovedati kritičnega mišljenja, ker je dovolj, če ga naredijo nepotrebnega, neudobnega ali neopaznega. Ko je vsak odgovor na voljo vsem v eni sami sekundi, kritično mišljenje nima nobenega smisla in ni nagrajeno. Ko je tok informacij neprekinjen, ni prostora za tisto tiho, počasno predelovanje, ki ga zahteva sistem 2. Ko je vsak javni nastop izpostavljen takojšnji oceni, je tveganje, da bi povedal kaj nepopolnega ali nedorečenega – kar je konstitutivno za vsako resno razmišljanje – preveliko.
A skupnost brez kritičnega razmišljana dolgoročno ne more preživeti. Resnično, kritično razmišljanje ni le metoda, temveč je etična drža, za katero se danes zdi, da je svet zaradi svoje pragmatičnosti enostavno ne potrebuje (več). Koliko časa še?
Ni komentarjev:
Objavite komentar