Razmerja med močjo oziroma oblastjo in vednostjo je dolgo in natančno raziskoval Foucault. Ko Miranda Fricker napiše knjigo Epistemic Injustice: Power and the Ethics of Knowing, jo takoj uvrstim v žlahtno tradicijo njegovih raziskav. Sam se že desetletja ukvarjam z istimi razmerji, le na področju življenja ljudi s posebnimi potrebami. Izsledki so jasni in razumljivi vsakomur. Na kratko: razumevanje njihovih življenj je pogosto patetično ali pa jih mediji prikazujejo kot junake. Redko jim prisluhnejo celo tisti, ki zagovarjajo inkluzijo.
Tako prikazovanje ni naključno.Foucault je pokazal, da sodobna oblast ne deluje na ljudi le z izključevanjem in s prepovedovanjem. Deluje prav tako učinkovito in morda bolj trajno z vključevanjem pod pogoji, ki jih definirajo tisti, ki imajo moč. Na to spoznanje pozabljajo skoraj vsi, ki zagovarjajo inkluzijo.
Zagovarjajo jo kot strokovnjaki, ki skušajo prepričati druge, da je izkušnja hendikepa vredna sama po sebi, a to storijo tako, da hkrati sporočijo: mi jo bomo opisali, kategorizirali in razložili. Subjekt hendikepa sicer dobi glas, toda ta je že kanaliziran skozi kategorije, ki jih ni izbral sam. To imenuje Foucault v Rojstvu klinike in Nadzorovanju in kaznovanju produktivna oblast. Ta ne zatira nikogar, ampak producira: subjekte, vednost in resnice.
Novo razumevanje oblasti in razmerij med oblastjo, vednostjo in resnico ni dovolj prodrlo v javnost, celo v nekaterih akademskih krogih velja Foucault še danes malodane za šarlatana, ki predvsem nerazumljivo govori.
Moja dolgoletna izkušnja v celoti podpira njegovo razumevanje orisanih razmerij.
Otroke in mladostnike s posebnimi potrebami se zaradi njih še vedno predvsem diagnosticira, usmerja in razvršča, poleg tega pa jih skušajo strokovnjaki, ki delajo z njimi, še opolnomočiti in pripraviti za samostojno življenje, da bi bili polno vključeni, kot rečejo.
Diskurz o posebnih potrebah je zgodovinsko produciral natanko dve dovoljeni obliki reprezentacije hendikepa. Prva je patetična podoba ubogega otroka, ki potrebuje pomoč, druga je heroična podoba navdihujočega borca, ki premaguje ovire. Na videz sta nasprotni, a imata skupno strukturo. Oba tipa sta predmet pogleda in pripovedi, ne pa njun subjekt. Po navadi navdihujeta ali ganeta večino ljudi, ki gledajo. Prav ta čustvena funkcija za gledalca je ključna za ohranjanje diskurza o hendikepu in oblastnih razmerij.
Ko je oseba s posebnimi potrebami instrumentalizirana za čustveni odziv množičnega opazovalca – bodisi za sočutje bodisi za navdih –, je njena lastna epistemološka perspektiva strukturno irelevantna. Ni vprašljiva, ni nevarna in ni zanimiva na način, na katerega je zanimiva perspektiva nekoga, od kogar se lahko česa naučimo.
Hermenevtična krivica, kot jo razume Miranda Fricker, ni le to, da oseba s posebnimi potrebami nima besed za lastno izkušnjo, temveč je predvsem to, da sistem, ki domnevno skrbi zanjo, aktivno zapolnjuje prostor z lastnimi kategorijami, preden bi njena izkušnja sploh dobila priložnost za artikulacijo. Diagnoza prehiti poslušanje, protokol prehiti razmerje, individualni načrt obravnave je narejen, še preden kdo zastavi vprašanje: Kaj pa ti misliš, da potrebuješ?
Moje delo se začenja natanko s tem vprašanjem. Delujem predvsem na tretji ravni, če jo lahko tako imenujem. Je najredkejša, hkrati pa je tudi najzahtevnejša.
Prva raven je politična in vključuje predvsem boj za pravice, enake možnosti in dostop. Druga raven je pedagoška. Na njej razvijamo metode in pristope, ki so primernejši od obstoječih. Tretja raven je hkrati spoznavna in etična.
Terja vztrajanje pri ideji, da je oseba s posebnimi potrebami spoznavni subjekt, kar pomeni, da je nekdo, ki ve o lastnem življenju, ima lastno perspektivo, ki presega to, kar o njem vedo strokovnjaki, in čigar vednost je vredna zaupanja, ne le parafraziranja in medijskega prikazovanja.
Zakaj je delovanje na tej ravni tako zahtevno?
Ker je njen temelj etična odgovornost do Drugega. Razumemo jo šele, ko imamo izkušnjo, da nas Drugi preseneti, dezorientira in nam pove nekaj, česar ne pričakujemo.
Ko sistem vnaprej ve, katere prilagoditve potrebuje oseba s posebnimi potrebami, da bi bila na primer vključena v družbo in opolnomočena, ko je torej vednost o njej na voljo še pred srečanjem z njo, je etična odgovornost, o kateri razmišljam, strukturno onemogočena. Srečanje postane zgolj potrditev tega, kar je bilo že vnaprej zapisano v diagnozi.
Pri tem je posebej pomenljivo to, da je inkluzija kot politični in pedagoški projekt naredila ogromen korak naprej s tem, da je rekla: Te osebe sodijo v skupni prostor, ne v ločene institucije, ni pa se vprašala, zaradi katerih epistemoloških pogojev sodijo tja.
Odgovori na sicer nezastavljeno vprašanje so povsod, zato se krepi prepričanje, da sicer sodijo v družbeni prostor, a le, če sprejmejo njegove kategorije, ideje, norme in pričakovanja. Moje prepričanje je bistveno drugačno.
Inkluzija, ki ne problematizira lastnih epistemoloških predpostavk oziroma domnev, namreč avtomatično reproducira to, kar imenuje Iris Marion Young imperativ asimilacije.
To je nevidna in nikoli povsem jasno izražena zahteva, da se izključeni in marginalizirani ljudje prilagodijo dominantnemu okviru razumevanja sveta, ne da bi ta kadarkoli postal predmet resne kritike in natančne analize.
Resnična inkluzija se zato ne bo udejanjila le z boljšimi metodami dela ali z bolj vključujočimi politikami. Ne, o njej bomo govorili šele takrat, ko bodo osebe s posebnimi potrebami pripoznane ne le kot prejemniki vednosti, pomoči in skrbi, temveč zlasti kot producenti vednosti o lastnih življenjih, katerih izkušnje imajo spoznavno vrednost za vse nas.
Imajo jo, a ne zato, ker so navdihujoče, srce parajoče ali spektakularne, ampak zato, ker nam povedo o nas samih in o svetu nekaj, česar brez njih kratko malo ne moremo vedeti.
Brez takega epistemološkega zasuka ne moremo razumeti hendikepa, manka, bolečine, trpljenja, izključenosti, nevidnosti in neslišanosti, omejenosti, oviranosti, tragičnega občutenja življenja, končnosti in lastne smrtnosti. Vse to je pomembno za vsakega človeka, le da se v javnosti izpostavlja zgolj nekatere ljudi, kot da naštete izkušnje za vse druge ne veljajo.
Kdor vsaj malo razmišlja o zapisanem, takoj razume, da hendikep, bolečina, trpljenje, izključenost, končnost in smrtnost niso izkušnje manjšine. To so izkušnje vseh ljudi, le da jih sistem organizira tako, da so vidne samo pri nekaterih, pri ostalih pa ostajajo v zasebni sferi, zamolčane, ali pa se o njih govori le v specifičnih institucionalnih kontekstih, ki so prav tako ločeni od javnega prostora. Bolnišnica, dom za ostarele, psihiatrična klinika, šola s posebnim programom so prostori, kamor še vedno nameščajo in odlagajo vse tisto, česar normalni javni prostor ne zmore in noče videti.
Foucault bi seveda rekel, da to ni naključje in ni le kulturna navada. Je strukturna nujnost sistema skupnega življenja, ki se legitimira na idealu produktivnega, avtonomnega in zdravega subjekta.
A ta ideal ne more obstajati brez svoje sence, brez figure človeka, ki ni produktiven, ni avtonomen in ni zdrav. Ta senca ogroža ideal, zato jo je treba izolirati, kategorizirati, narediti vidno na načine, ki jo nevtralizirajo – bodisi kot odstopanje od normalnosti, ki ga je treba obravnavati in zdraviti, bodisi kot izjemo, ki potrjuje pravilo, bodisi kot navdih, ki omogoča večini, da se počuti dobro in hvaležno za lastno normalnost.
Ko pa končno vendarle prisluhnemo osebi s posebnimi potrebami, resnično prisluhnemo, brez vnaprejšnjih kategorij, v katere bi jih lahko uvrstili, in brez domnev, v katere verjamemo in si mislimo, da so pravične, ne slišimo le njene izkušnje. Slišimo izkušnjo, ki je v nekem smislu bolj odkrita od tiste, ki jo večina nosi v sebi, jo skriva in o njej noče govoriti. To vem, ker mi jo ljudje zaupajo.
Vsak človek pozna lastno omejenost, vsak pozna odvisnost od drugega, vsak pozna momente, ko telo ne naredi tega, kar bi hotel, vsak ve, da bo enkrat umrl, ker je končno, smrtno bitje. Dobro vem, prav iz pripovedi, da je tej univerzalni vednosti v normalnem življenju dovoljeno obstajati le, če je potlačena, sublimna ter preoblečena v aktivnost in produktivnost, v zadnjem času pa še v delo na sebi in samouresničevanje.
Sprenevedanje je res veliko in življenje simulirajo na vsakem koraku, da bi se ognili temeljnemu spoznanju, da je vsak človek bit-k-smrti, kot bi rekel Heidegger. Žalostno dejstvo pa je, da to preprosto spoznanje, ki utemeljuje strukturo vsakega avtentičnega človeškega bivanja, ljudje prevečkrat kratko malo ignorirajo.
Večina časa tako živijo v das Man, v anonimni kolektivni formi obstoja, ki zakriva ravno to temeljno strukturo bivanja. Se ne govori o smrti, se ne govori o bolečini, se ne govori o odvisnosti. Ljudje, ki o vsem tem morajo govoriti, ker se ne morejo skriti, zato postanejo moteči, nevarni in na koncu neprimerni za javni prostor.
Emmanuel Lévinas je dodal dimenzijo, ki je Heidegger ni prepoznal dovolj natančno. Resnično etično srečanje z Drugim, pravi filozof, je vedno srečanje z njegovo ranljivostjo, z njegovim obličjem, ki je hkrati klic in razodetje. Ko vidim obraz Drugega, ne vidim le nekoga drugega, empiričnega sotrpina. Odkrijem tudi svojo lastno ranljivost, ki je do tega trenutka nisem videl, ker sem sebi uspešno preprečeval, da bi jo videl.
Oseba s posebnimi potrebami, ki jo resnično vidim, ne vzbudi le sočutja. Vzbudi prepoznanje nečesa, kar je ves čas že v meni, le da tega še nisem odkril, ker sem bil tesnoben ali pa sem se bal.
In prav zato je sistem, ki take osebe kljub žargonu o inkluziji instrumentalizira, globoko epistemološko zgrešen. Zgrešen ni le moralno in etično, temveč tudi epistemološko.
Zgrešenost ni naključna, temveč je sistematična, namerna in nujna.
Guy Debord jo je v Družbi spektakla iz leta 1967 opisal izjemno natančno. Njegova natančnost je danes aktualnejša kot takrat.
Spektakel ni le množica privlačnih ali zanimivih podob, ki naj pritegnejo pogled. So predvsem razmerja med ljudmi, posredovana skozi podobe. Te v njem nadomeščajo neposredne izkušnje. Ko mediji prikazujejo uspešne, optimizirane, srečne ljudi, ne opisujejo realnosti. Ustvarjajo normativ, ki naj bi se mu realnost prilagodila. Ima natanko tisto strukturo, iz katere so sistemsko izključene vse izkušnje, ki bi ga kakorkoli ogrozile ali postavile pod vprašaj: bolečina, omejenost, odvisnost, neuspeh, končnost, smrtnost.
Več kot zanimivo je, da spektakelski medijski prostor vključuje osebe s posebnimi potrebami. Tega ne smemo pozabiti. A kako jih vključuje?
Tako, da je inkluzija domnevno povsod. Tam so zato junaki, ki premagujejo ovire in zmorejo vse. Mediji ne naredijo izjeme od normativa. Ne, razširijo ga. Ljudem sporočajo: celo nekdo s posebnimi potrebami je zmožen biti optimiziran, uspešen in srečen.
Tako se spretno izniči izkušnja hendikepа, ki postane le še ena ovira, ki jo je mogoče premagati z dovolj volje, truda in pozitivnega mišljenja. S takimi sporočili naredijo mediji dvojno škodo.
Najprej osebi s posebnimi potrebami, ki ji odvzamejo njeno dejansko, kompleksno izkušnjo in jo pretvorijo v motivacijsko blago za večino, sočasno pa tudi večini, ki ji sporočijo, da so njene lastne izkušnje trpljenja in omejenosti zgolj pomanjkanje volje ali pravilnega odnosa do življenja.
Eva Illouz je to dinamiko imenovala čustveni kapitalizem. To je sistem, v katerem so čustva, trpljenje in intimnost instrumentalizirani za produkcijo potrošniškega subjekta. Bolečina je v tej perspektivi priložnost za osebno rast, izguba postane navdih, hendikep pa zgodba o premagovanju ovir. V vseh teh pretvorbah prepoznavam skupno strukturo: izkušnja je vredna pozornosti samo, če obljublja pozitivni izhod. Za izkušnjo, ki ostane le izkušnja in ne omogoča preseganja, uspeha ali vsaj navdihujočega zaključka, ni prostora.
Prava izkušnja življenja, neposredna, nefiltrirana, kompleksna, pa ima vedno dva pola, ne le enega: lepoto in grozo, radost in bolečino, polnost in končnost. Medijska simulacija izreže en pol in ponuja le bleščečo površino. Ker pa je ta strukturno neresničnа, saj ne ustreza nobenemu dejanskemu živemu izkustvu, gledalec ne more dobiti tega, kar omogoča resnična izkušnja: orientacije, smisla, utemeljenosti v resnici lastnega življenja. Dobi le dražljaj, zaradi katerega že zahteva naslednjega, močnejšega, privlačnejšega in bolj spektakularnega, kot bi bil na heroinu.
Ko tako skrijejo ljudi, ki na zunaj zastopajo to, kar vsak od nas skriva in nosi v sebi, ne izgubimo le njihove perspektive, izgubimo dostop do dimenzij lastnega življenja, ki jih brez srečanja z njimi ne bi mogli ne videti ne artikulirati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar