Statistika redno poudarja, kako zelo srečni so ljudje. Obstajajo lestvice, na katerih so vedno znova čisto v vrhu Skandinavci. Redkeje pa pove, kar preberemo v poročilu Svetovne zdravstvene organizacije iz junija 2025: vsak šesti človek je tako ali drugače prizadet zaradi osamljenosti, ki je neposredno povezana s približno 871.000 smrtmi letno. Globalna anketa iz leta 2024 kaže, da 33 % odraslih po vsem svetu poroča o občutkih osamljenosti. To je podatek, ki postavlja pod vprašaj intuitivno prepričanje, da je osamljenost zgolj problem starih. Najnovejše poročilo WHO ugotavlja, da so med vsemi starostnimi skupinami v resnici najsamotnejši najstniki med 13. in 17. letom starosti, saj jih 20,9 % poroča o osamljenosti. To je obenem generacija, ki je odrasla z največ digitalnimi stiki v zgodovini človeštva in je hkrati najsamotnejša generacija od vseh.
Osamljenost je povezana s 50 % povečanim tveganjem za demenco, 29 % povečanim tveganjem za srčne bolezni in 32 % povečanim tveganjem za možgansko kap. Zdravstvene posledice kronične osamljenosti so primerljive s kajenjem 15 cigaret dnevno. Taki so objektivni podatki.
Resnično, osamljenost ubija hitreje kot številne bolezni, zoper katere organiziramo javnozdravstvene kampanje.
Nekateri avtorji trdijo, da je temeljni vzrok osamljenosti v zahodnih družbah individualizem. Robert Bellah v sedaj že klasičnem delu iz leta 1985 z naslovom Habits of the Heart trdi, da ameriški individualizem slabi skupnostne vezi, kar vodi v socialno izolacijo. Ameriški kulturni kritik Wendell Berry podobno dokazuje, kako sodobne, na profit usmerjene socialne in družbene strukture spodkopavajo skupnostno povezanost. Novembrska anketa APA iz leta 2025 je ugotovila, da več kot 6 od 10 odraslih Američanov navaja družbeno razdeljenost kot pomemben vir stresa, pri čemer je bilo ugotovljeno: ljudje po vsej državi se ne počutijo le razdeljeni – počutijo se odklopljeni.
A statistika meri le poročano osamljenost, ki je ozaveščena izkušnja pomanjkanja socialne povezanosti, ne meri pa globlje izgube tega, kar imenuje Durkheim kolektivna zavest, Eliade pa kozmična orientiranost. Vsi vemo: človek je lahko obkrožen z ljudmi in globoko osamljen. Ne le zaradi pomanjkanja horizontalnih vezi z drugimi posamezniki, temveč tudi zaradi izgube vertikalne vezi z nečim, kar ga presega.
To je osamljenost v kozmičnem smislu, osamljenost brez bogov, tabujev in tega, česar ne moremo pojasniti in kar nas ravno zato drži skupaj. Trpljenja je veliko.
Ljudje so od nekdaj poimenovali trpljenje ter iskali sočutne načine za njegovo obvladovanje in zmanjševanje. Od njih smo se naučili nečesa bistvenega.
Razlika med šamanom in psihoanalitikom ni v tem, da prvi verjame in drugi ve. Ne, razlika je v metajeziku, v razlagalnem polju, znotraj katerega simboliziramo trpljenje in ustvarjamo smisel.
Najstarejši način poimenovanja trpljenja je verjetno šamanizem, ki sega vsaj 40.000 let nazaj. Za tako trditev imamo veliko dokazov in arheoloških sledov ritualnih praks, ki so jih ljudje razvili zlasti v Sibiriji, Srednji Aziji, severni Ameriki in Afriki. Antropolog Mircea Eliade, ki je napisal temeljno delo o šamanizmu, ga je opisal kot tehniko ekstaze.
Šaman je bil predvsem diagnostik duhovnih vzrokov telesnega in duševnega trpljenja. V večini šamanskih tradicij so možni trije vzroki takega trpljenja: izguba duše, vdor tujega duha ali sile v osebo, kršitev tabujev.
Danes je morda pomembna zlasti kršitev tabujev, ki pomeni prekinitev razmerij med posameznikom in skupnostjo oziroma kozmičnim redom.
Vse bolj se namreč oblikuje svet, v katerem se zdi, da so vsi tabuji arbitrarni in nepomembni, celo nepotrebni. Posledice so dramatične. Trpljenja od skupnosti ločenih posameznikov in posameznic je veliko, kot rečeno.
Tabuji v resnici niso arbitrarni in imajo v vsakem občestvu izjemno pomembno vlogo. Komu se verjetno zdi, da trdim nekaj konservativnega ali celo reakcionarnega, vendar bi se motil, saj bi to pomenilo, da ne razume, kaj tabuji v resnici so.
To niso le prepovedi. So strukture smisla, ki ločujejo to, kar je možno, od tega, kar je prepovedano, in od tega, kar je nemogoče. Taka meja je za ljudi absolutno nujna. Njeno prestopanje, ki pomeni kršitev tabuja, namreč razgradi sam simbolni red, v katerem je mogoče živeti. Zunaj njega kot simbolna bitja kratko malo ne moremo živeti.
Durkheim je pokazal, da zato čisto vsaka družba pozna razliko med svetim in profanim. In kaj je sveto? To je ključno vprašanje.
Sveto nima nobene nujne zveze z religijo. Je namreč nekaj, česar skupnost ne more instrumentalizirati, ne da bi razgradila pogoje lastnega obstoja. Ko se ustavimo pred nečim in čutimo, da se tega ne dela, je to najprej telesni odziv, ki ga še nismo reflektirali, ne racionalni sklep. Natanko v tem trenutku smo v stiku s tabujem.
Sodobni projekt razsvetljenstva je postal, vsaj v svoji radikalni obliki, projekt dekonstrukcije vseh tabujev. Ljudje so jih razglasili za arbitrarno kulturno konvencijo, za ostanek praznoverne preteklosti ali za orodje oblasti, s katerim ta domnevno nadzoruje subjekte.
Biti moramo pošteni in priznati, da je v tem projektu veliko resnice. Številni tabuji so bili res orodje nadzora in diskriminacije. Naredili pa so tudi ključno napako. Tabujev namreč ne bi smeli pomešati s strukturo tabujev nasploh in z njeno temeljno funkcijo v občestvu.
Posledice razgradnje tabujev so globoko paradoksne. Ko razpade simbolna struktura tabujev, ljudje ne trpijo manj, saj je trpljenja več, zlasti pa nima določene oblike. Paradoks je, da je taka oblika trpljenja najhujša. Je brez imena, vzroka in ni vpeta v nobeno pripoved. Psihologi jo zato prepoznavajo kot difuzno anksioznost, filozofi kot nihilizem, lahko pa jo prepoznamo tudi kot nekaj nesmiselnega.
Noben od teh pojmov pa nima tiste moči, ki jo ima šamanska diagnoza, kajti ta trpljenje poimenuje in ga umesti v kozmos. Umesti ga tako, da ohranja zavest o tem, kar ostaja nerazložljivo. Znanost in akademska filozofija to pogosto spregledata, čeprav je ontološka kategorija.
Šaman ve, da človek ni gospodar vsega, da obstajajo dimenzije resničnosti, ki se izmikajo instrumentalnemu razumu, in da je ravno to prepoznanje pogoj za pravo orientacijo v svetu.
Eliade to dobro razume. Njegov pojem hierofanije, ki pomeni preboj svetega v profano, nam pomaga razumeti, da se ljudem sveto razkrije na paradoksen način. Razkrije se kot nekaj, česar ne moremo pojasniti, prav ta nepojasnljivost pa nas postavi v pravi položaj v kozmosu. Ne kot gospodarja in ne kot nemočne žrtve, temveč kot gosta v kozmosu, ki ga nismo ustvarili in ga ne moremo povsem razumeti. Človekov položaj v kozmosu zato ni najprej zgodovinski ali psihološki. Naše razmerje do transcendence, do tega, kar nas presega, je bolj temeljno od kateregakoli zgodovinskega, psihološkega ali kulturnega konteksta.
Sodobni svet, v katerem razglašajo tabuje za arbitrarne, je pravzaprav svet absolutne historičnosti. Ljudje trdijo, da je vse, kar človek je, produkt zgodovinskih, kulturnih in ekonomskih sil, da ni ničesar onkraj njih. To je projekt, moderni in postmoderni, ki ima vsekakor svojo koherentnost in kritično moč, o tem ni nobenega dvoma. Njegova slepota pa je ravno v tem, da ne zmore razložiti, zakaj se kljub vsej demitologizaciji trpljenje ne zmanjša, zakaj se kljub širjenju terapevtske kulture število anksioznih in depresivnih ljudi povečuje, zakaj mladi, ki so formalno osvobojeni vseh starih tabujev, opisujejo notranjo praznino, ki je predhodne generacije, s svojimi omejitvami in prepovedmi, pogosto niso poznale.
Tabuji omogočajo orientacijo v svetu. Pomagajo nam razumeti, kdo smo v razmerju do tega, kar nas presega. Ko se to razmerje zruši, ljudje ne postanejo svobodni – postanejo dezorientirani, izgubijo kompas. Dezorientacija je hujša od vsake konkretne stiske, ker ni vezana na noben konkretni vzrok, ki bi ga bilo mogoče prepoznati in odpraviti.
Vselej torej obstaja nekaj, česar ne moremo razumeti.
Poimenovanje trpljenja ni le kognitivni akt. Ne pomeni diagnosticiranja in razvrščanja. Pomeni nekaj, kar je bistveno drugačno: ontološko dejanje, ki uvrsti trpljenje v skupni simbolni svet. Ko šaman reče bolniku, da se je njegova duša izgubila, ker je bila pretresena zaradi izgube bližnjega, potem pa doda, da jo bo poiskal, se zgodi nekaj, kar ni tiho in potrpežljivo prenašanje bolečine. S poimenovanjem dobi trpljenje obliko, kraj v zgodbi, dobi vzrok in odpre se pot, ki vodi dušo nazaj.
V tej perspektivi jasno vidimo, kako boleče je za ljudi, ki nimajo besede, s katero bi poimenovali lastno trpljenje. In ne mislim na diagnoze, ki nam jih ponuja medicinski model. Ne, mislim na nekaj pomembnejšega in relevantnejšega.
Medicinski model zgolj opisuje simptome, ne opisuje pa izkušenj. Razlika med enim in drugim je bistvena, kajti šele besede, ki poimenujejo izkušnje in njihove dimenzije, jih uvrstijo v simbolni red, s tem pa v polje skupnega razumevanja.
Šamanske tradicije poznajo skupnostne rituale, ki sporočajo posamezniku in občestvu, da nekdo ve, kaj se dogaja, da pozna izkušnje in ima imena zanje, da bo še vse v redu.
Za širjenje prakse čuječnosti, ki je vse bolj priljubljena med ljudmi, je v orisani perspektivi zelo pomembno, da je budistična tradicija razvila izjemno sofisticirano fenomenologijo dukkha, trpljenja, ki izhaja iz navezanosti, in meditativne prakse, ki jih sodobna kognitivna terapija vsrkava v povsem sekularni obliki kot mindfulness ali čuječnost. Škoda, ker spregleda koncept svetega in koncept tabuja.
Sodobna psihoterapija prinaša sekularizacijo tega procesa in formalizacijo v akademskem jeziku, ki zahteva empirično preverljivost, kar je gotovo pridobitev, ima pa svojo ceno: izgubi se dimenzija skupnosti, rituala in kozmične umestitve trpljenja, ki je tradicionalno integralni del zdravljenja. Claude Lévi-Strauss je v svojem slavnem eseju o šamanizmu poudaril, da šaman zdravi prav s tem, ko trpljenje umesti v zgodbo, ki ji skupnost verjame. Taka umestitev sama po sebi sproži fiziološke in psihološke procese zdravljenja. V tem je še en paradoks, saj je eden najgloblje materialistično-nevroznanstvenih opisov šamanskega zdravljenja, napisan, preden je sodobna nevroznanost imela orodja, da bi ga potrdila.
Psihoanaliza je v marsičem vrnitev k tradicionalni modrosti, k pripovedi in skupnostnemu umeščanju trpljenja, k ritualu terapevtskega razmerja. Ta je danes brez bogov in brez skupnosti, to pa je morda njegova največja omejitev, ki se je premalo zaveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar