Javna sreča

Člani filmskega kluba si ogledamo film Sinners (2025), ki ga je režiser Ryan Coogler postavil v čas pred drugo svetovno morijo, in sicer v delto Misisipija. Že vnaprej nam je bilo zato jasno, da bomo imeli priložnost videti izjemne prizore tako iz narave kot vsakdanjega življenja tamkajšnjih prebivalcev ter poslušali prav tako izjemno bluesovsko glasbo, ki je že zdavnaj prežela sam izraz Delta Misisipija in postala njen nesmrtni simbol.

Resnično, film je čisti presežek, ki ga krasijo štirje kipci, med njimi sta tudi kipec za kinematografijo, dobila ga je Autumn Durald Arkapaw, prva ženska in temnopolta zmagovalka v tej kategoriji, in kipec za izvirno glasbo (Ludwig Göransson).

Temnopolta dvojčka Smoke in Stack v nekem trenutku odpreta polno torbo denarja in kasneje odpreta tam doli na jugu juke joint. To je zelo poseben kraj. Navzven je videti kot preprosta lesena baraka, v resnici pa je kraj, kjer so ljudje vsaj za nekaj ur resnično svobodni z glasbo, s plesom in pijačo, zlasti pa drug z drugim in drug ob drugem. Če kdaj, potem v tistih urah dojamemo idejo emancipacije in pomen bluesovske glasbe za obstoj občestva. To je še mnogo več kot kulturno varno zatočišče.

In res. Film se prične s pripovedjo o glasbi, ki je tako čista, da prebije tančico med življenjem in smrtjo, med preteklostjo in prihodnostjo. Resnično, glasba v juke jointu ni ozadje, ki naj spremlja dogajanje v ospredju, ker je portal, skozi katerega se odpravimo v vzporedno vesolje.

Piše se leto 1932. Temnopolti Američani, ki jim zakon, ekonomija in sistematično nasilje odvzamejo vse pravice, jim odrekajo vsako avtonomijo in jih dobesedno razčlovečijo, se zberejo za eno noč v juke jointu, v katerem zakon, ki velja zunaj, kratko malo ne velja več. To se ne zgodi zato, ker je nekdo tako rekel, temveč zato, ker glasba ustvari prostor, v katerega ta zakon preprosto ne seže in ne more seči. Je nemočen.

Režiser filma nam v njem omogoči izkušnjo, ki jo je nemogoče pozabiti. Zaradi nje čutimo, da svoboda ni odsotnost prisile, temveč je konkretna, telesna, skupnostna izkušnja, ki nastane v skupnem ritmu, plesu in skupni ranljivosti pred glasbo. Zunaj tega prostora je kajpak bistveno drugače, saj nismo naivni.

Pomembno pa je, da blues ni o svobodi. Rodi se in vztraja kot svoboda. Je skupni klic in skupni odziv, v telesu, ki se premika v posebnem ritmu, ne da bi prosilo koga za dovoljenje.

Theodor Adorno bi morda skušal ugovarjati, ker sta bila zanj jazz in blues produkta kulturne industrije, ki ju vedno znova spretno absorbira in nevtralizira za dobičke, toda Coogler še bolj spretno prenese poudarek drugam: obstajajo trenutki, ki so preveč živi, preveč kontingentni in preveč vezani na to telo, ta glas in ta prostor, da bi jih industrija sploh lahko povsem dojela, kaj šele ujela.

Svoboda v tistem juke jointu ni svoboda posameznika, individuuma, ujetega v sodobni imperativ samouresničevanja po navodilih vplivnežev in gurujev, ki ljudem znajo povedati, kako hujšati, pridobivati mišice in sanjati o uspehu. Daleč od tega. To je občestvena, skupnostna svoboda, ki nastane med telesi. Ta se prepustijo skupnemu ritmu in so tistih nekaj ur samo živa. Nič drugega, to je vse. Rodi se javna sreča, kot jo je imenovala Hannah Arendt (ang. public happiness). To je sreča, ki nastane edino v skupnem delovanju, nikoli v zasebnosti – tam preprosto ni mogoča. In ko se rodi, vztraja. Nima nobenega cilja zunaj sebe.

Film se tega zaveda, zato so tam že vampirji, ki pa niso naključni zunanji sovražnik, saj predstavljajo notranjo strukturno nujnost. Taka je usoda človeške svobode. Zlo se mora pojaviti ravno zato, ker ustvari juke joint nekaj, česar simbolni red supremacije ne more tolerirati. To je prostor, ki ga ta red ne definira, ne nadzoruje in ne razume. Ne more ga razumeti.

KKK ni sovražil temnopoltih Američanov zgolj iz gole krutosti ali nerazumljive zlobe. Ne, sovražil jih je, ker so njihova skupnost, glasba in način bivanja dokazovali, da je alternativa možna, da obstaja človeškost, ki se ne ravna po nobeni hierarhiji, ki bi jo supremacisti hoteli imeti kot naravno in nujno. Juke joint zato ni le kraj zabave, ker je mnogo več. Je ontološki in družbeni izziv.

Juke joint je občestveni kraj, sodobne delavnice samouresničevanja so samotni zasebni kraji. Ko se oglasi blues in se telesa premikajo v njegovem ritmu, se zgodi kratki stik v simbolnem redu supremacije, saj nima kategorije za to, kar se dogaja. Zanj je blues preprosto neznosen.

Vampirji so zato briljantna metafora, ki presega alegorijo. Niso le člani KKK-ja v smešnih oblačilih, temveč predvsem utelešajo to, kar se zgodi s človeškim subjektom, ko se popolnoma identificira s simbolnim redom oblasti. Ko se to zgodi, neha živeti in postane golo orodje nadzora. Vampir zato ne ustvarja, ne sanja in ne pleše. Počne nekaj drugega: reproducira. Žive ljudi pretvarja v sebi podobne stvore. Natanko taka je logika totalitarne skupnosti: ne uničiti sovražnika, temveč ga spremeniti v enega izmed nas, odvzeti mu tisto singularnost, ki ogroža red.

A ljudje so zares ljudje šele, ko so subjekti singularnosti.

Zlo ne razume tega, kar napada. Vampirji končno vdrejo v juke joint, ker jih privabijo duše. Glasba v njem je namreč tako živa, da sega onkraj meje med živimi in mrtvimi, kot je rečeno na začetku filma. Ne morejo doumeti, kaj je ta živa glasba za ljudi, ki jo ustvarjajo in se ji prepuščajo. Ne prepoznajo njihove svobode, ne razumejo, kaj se dogaja, ne morejo dojeti vzdušja, ki je povsod okoli njih. V tej slepi pegi, zlo ne more prepoznati tega, kar napada, je skrito Cooglerjevo sporočilo o naravi supremacistične ideologije: njena temeljna omejitev ni pomanjkanje moči, temveč pomanjkanje zmožnosti za prepoznanje in razumevanje.

To je najhujša oblika hermenevtične krivice, kar jih poznamo. Ne le, da občestvo temnopoltih ne dobi besed za opis lastne izkušnje, tudi ljudje, ki jih preganjajo, nimajo hermenevtičnih virov, da bi sploh razumeli, kaj preganjajo. Ubijajo pesem, ne da bi vedeli, da je pesem. In ravno zato je pesem, znova na koncu filma, edina stvar, ki je preživela.

Pod močnim vtisom globokega političnega sporočila filma Sinners – avtentična skupnostna svoboda  ni nevarna za represivne sisteme, ker bi bila oborožena, temveč je nevarna, ker je zanje nerazumljiva – se o polnoči odpravimo k počitku.

Jutri in vse naslednje dni bo vztrajalo spoznanje, da tega, česar ne moreš razumeti, ne moreš povsem uničiti, ker kratko malo ne veš, kaj je, kje živi in čemu.