Ničesar ne dokazujem in ničesar ne želim ovreči. Zapisujem prepričanje, ki ga ni mogoče niti dokazati niti ovreči. Mogoče ga je le živeti ali ne živeti.
Svet ni poln ljudi, ki ne želijo videti trpečega. Svet je poln ljudi, ki tega preprosto ne zmorejo. Ker pogled na trpečega človeka, ki ga resnično vidi, ne le registrira, razvrsti ali vpiše v obrazec, terja nekaj, kar je za večino ljudi pretežko: zahteva, da se odpovedo svoji obrambi. Šele takrat, ko človek ni v obrambni drži, dopusti, da ga drugi človek zadene. Šele takrat se ne umika v postopke, teorijo, cinizem ali ideologijo. Ostaja tam, kjer boli. Ne v njem, temveč v drugem. Bolečine drugega ne vzame na svoja pleča. Ne, njegova postane zato, ker je prisoten ob njem.
Resnično, živijo ljudje, ki vedno znova povzročajo bolečino drugim, ker moč, ki jo imajo, zahteva distanco, pogled od zgoraj, redukcijo drugega na kategorijo – zaveznik, sovražnik, vir, ovira. Človek na oblasti ne more videti obraza, ker mora videti množico. In ta nima nikoli obraza, ker ima le statistiko. In so ljudje, ki so vedno znova prisotni ob obličju drugega, da bi bila njegova bolečina manjša.
Da, politika sprašuje: Kaj je koristno? Etika sprašuje: Kdo trpi?
Lahko bi se sprehajal sam po prazni polnočni cesti. Iskal bi drugega človeka, ker je to v moji naravi in ne morem drugače. Lahko bi ostajal sam s cesto, ker tam ne bi bilo nikogar. Lahko bi čakal – morda zaman. A nisem.
Nikoli nisem mislil, da bodo moj zgled brezhibni ljudje s skoraj čudežnimi zmogljivostmi, ki jih kažejo na televiziji. Nisem naiven, da bi verjel, da je kdo brez notranjih protislovij, pomanjkljivosti, slepih peg. Nasprotno, hendikep je jedro vsakega človeka, je njegovo bistvo.
Zame je zgled človek, ki v odločilnih trenutkih ostane ob drugem človeku. Ki ne ostane, ker bi bilo to lahko, enostavno ali koristno, temveč zato, ker je dojel, da je to tisto, kar naredi človeka za človeka. Zgled ni v nekakšni popolnosti, temveč v prisotnosti.
Živijo ljudje, ki so moj zgled. Živeli so ljudje, ki so moj zgled. Živeli bodo ljudje, ki bi bili moj zgled, če bi bil še živ. Vedno bodo živeli. Nikoli ne bom sam.
Zgled so zato, ker so dojeli, kaj je sočutna prisotnost. Dojeli so, kako izjemno, skoraj neverjetno pomembna je za vsakega človeka. In kar so dojeli, so tudi živeli. To je čisto preprosto, vse drugo so opombe pod črto.
Janusz Korczak, poljski pediater, pedagog in pisatelj, ki je vodil dom za judovske sirote v Varšavi. Z njimi je bil, ko so nacisti odredili avgusta 1942 deportacijo otrok v Treblinko. Lahko bi ostal in si rešil življenje, a ni. Šel je z njimi. Ni bil junak. Ni umrl junaške smrti. Ne, kar je bilo junaškega, je počel tri desetletja pred tem. Razvijal je pedagogiko, ki je otroka postavljala v središče kot subjekt, ne kot objekt vzgoje.
Zagovarjal je otrokovo pravico do spoštovanja, skrivnosti in napak. Njegova Magna Charta Libertatis za otroke je bila napisana desetletja pred Konvencijo OZN o otrokovih pravicah. Bil je ob otrocih, nikoli nad njimi kot nekakšna avtoriteta, ki strogo določa, kakšni bi morali biti.
Dietrich Bonhoeffer je bil luteranski teolog, ki se je aktivno uprl nacizmu: tik pred koncem vojne so ga usmrtili v koncentracijskem taborišču Flossenbürg. Zgled ni le zaradi poguma, temveč tudi zaradi intelektualne poštenosti. Dojel je, da krščanstvo, ki ne stoji ob trpečih, sploh ni krščanstvo. Njegovo pisanje iz zapora – Odpor in predanost – je fenomenologija prisotnosti v nemogočih razmerah. Ne, ni iskal mučeništva in ni hotel biti disciplinirani junak z močno voljo, ki rešuje druge. Daleč od tega. Iskal je to, čemur bi jaz rekel: kako biti človek, ko sistem zahteva, da prenehaš biti.
Moč nemočnih (1978), ki ga je napisal Vaclav Havel, je morda res eden najpomembnejših esejev dvajsetega stoletja. Ko ga preberemo, nam je popolnoma jasno, da se avtor niti malo ne moti, ko trdi, da totalitarni sistemi delujejo prek vsakdanjih kompromisov, ki jih razumem kot razkorak med vrednotami in prakso.
Havel ni bil le politik. Bil je mislec, ki je razumel, da se strukturno družbeno nasilje vzdržuje s tiho privolitvijo vsakega posameznika. In da se tudi odpor začne pri vsakem posamezniku. Njegovo vodilo življenje v resnici ni politični slogan, temveč je etični program.
Sočutje sredi nasilja ne spremeni človeka v junaka, ga pa temeljito preobrazi. Etty Hillesum, mlada nizozemska Judinja, ki je v svojih dnevnikih in pismih iz tranzitnega taborišča Westerbork – preden so jo deportirali v Auschwitz – razvila izjemno refleksijo o sočutju sredi nasilja, ni bila ne svetnica ne junakinja. Bila je mlada ženska, ki se je odločila, da bo sredi groze ohranila sposobnost videti drugega človeka. Zapisala je, da želi biti misleče srce svojega časa. In je bila. In je ostala. Njeni dnevniki so dokument o tem, kako je mogoče biti prisoten, ko so povsod okoli grožnje, hlad in sovraštvo.
Mahatma Gandi je neizbežen, čeprav vem, kako problematični so bili njegovi pogledi na kastni sistem in na Afričane v Južni Afriki ter kako ni znal z ženskami. A saj zgled ne pomeni, da je nekdo brezhiben kot kak optimizirani spektakelski super junak. Zares resnični so šele ljudje s hendikepom, kot sem zapisal v uvodu.
Filozofija pozornosti Simone Weil bo vedno tudi moja filozofija. Njeno razumevanje pozornosti je preprosto in radikalno: pozornost je tista oblika velikodušnosti, ki ne pričakuje ničesar v zameno. To je obenem filozofska podlaga mojega dela. Weil je zapisala, da je sposobnost resnično videti trpečega človeka najredkejša in najpotrebnejša sposobnost na svetu. Z njo se v celoti strinjam.
Brez takega pogleda svet nima prihodnosti. Ne bo je zagotovil Trump in ne bo je Putin. Ne bo je Netanjahu in ne bo je severnokorejski monstrum.
Zagotovili jo bodo ljudje, ki bodo navzoči ob drugem. In vedno bo vsaj en tak človek, zato je prihodnost zagotovljena. Ljudje ne bodo kapitulirali, ne bodo se vsi predali, ne bodo izgubili upanja. To je morda neuničljivo.
Nelson Mandela me je naučil, kaj je sprava brez kapitulacije, to, česar večina politikov ne bo nikoli zmogla. In Sojourner Truth je še danes kot svetilnik, ki mi pomaga razumeti, da sočutje ni gesta močnega do šibkega, temveč je najprej upor šibkega, ki zahteva, da ga vidijo.
In nenazadnje nekdo, čigar ime bo vedno pred mojimi očmi: Primo Levi. Po Auschwitzu je razmišljal in pisal o tem, kaj pomeni ostati človek po izkušnji radikalne dehumanizacije. Ni bil aktivist in ni iskal slave. Ne, bil je nekaj drugega: priča v najglobljem pomenu besede. Njegov prispevek človeštvu ni bil v tem, da bi komurkoli neposredno pomagal, temveč v tem, da je napisal, kar je bilo treba napisati. Pisal je natančno, zlasti pa s sočutjem – celo do tistih, ki so ga mučili. Nikoli se ni smilil samemu sebi, njegova knjiga Ali je to človek? (izvirnik ima naslov Se questo è un uomo) pa je gotovo eden največjih dokumentov o tem, kaj pomeni biti ob drugem – tudi, ko je ta drugi sovražnik.
Levi ni napisal knjige o preživetju. Napisal je knjigo o vprašanju o tem, ali to, kar se dogaja v taborišču, sploh še dopušča uporabo besede človek. Naslov ni trditev. Je pogojni stavek, ki ostane odprt: če je to človek – kaj potem? Kaj to pomeni za nas, ki gledamo? Kaj zahteva od nas?
To vprašanje ni bilo retorično. Bilo je in ostaja etični poziv, ki od nas terja, da se postavimo ob tistega, ki ga sistem poskuša izbrisati.
Ljudje, ki jih imam za zgled, niso bili uničeni kljub temu, da so živeli dobro. Ne, obstaja resna možnost, da so jih uničili natanko zato, ker so živeli dobro. Način njihovega življenja je predstavljal grožnjo za sistem, ki za svoje delovanje potrebuje hierarhijo, tekmovalnost, poslušnost in reduciranje drugega človeka na funkcijo. Človek, ki živi egalitarno, je resnično ob drugem in ne tekmuje, že s samim svojim obstojem razkriva, da je sistem laž. Dokazuje, da bi se dalo živeti drugače. In to je za vsak sistem – ne le totalitarni, enako velja tudi za tako imenovane demokratične sisteme – najnevarnejša informacija, ki obstaja.
Theodor Adorno in Max Horkheimer sta to logiko razvila v Dialektiki razsvetljenstva (1944), ki sta jo pisala v izgnanstvu, medtem ko je Auschwitz še deloval. Njuna teza ni bila, da je nacizem odklon od zahodne civilizacije. Trdila sta, da je nacizem produkt zahodne civilizacije, njena skrajna, toda logična konsekvenca. Razsvetljenstvo, ki je obljubilo osvoboditev prek razuma, je hkrati razvijalo instrumentalni razum. To je razum, ki ne sprašuje zakaj, ampak le kako. Kako učinkoviteje proizvajati. Kako učinkoviteje nadzorovati. Kako učinkoviteje ubijati. Auschwitz ni bil nerazumen. Kje pa, bil je skrajno racionalen, bil je do popolnosti premišljena industrijska logistika, namenjena absolutnemu uničenju. In ta ista instrumentalna racionalnost, ki je omogočila Auschwitz, danes omogoča šolske sisteme, ki otroke merijo po učinkovitosti, klinične psihologe ocenjujejo po številu primerov in reducirajo odnose na postopke.
Walter Benjamin – ki se je leta 1940 ubil na španski meji, ko je poskušal pobegniti pred nacisti – je napisal teze O pojmu zgodovine, v katerih je oblikoval eno najostrejših misli dvajsetega stoletja. Rekel je, da ne obstaja dokument kulture, ki ne bi bil hkrati dokument barbarstva. To pomeni: vsaka civilizacijska pridobitev – vsaka katedrala, vsaka simfonija in vsaka ustava – stoji na temelju nasilja, ki je to pridobitev omogočilo. Toda Benjamin ni bil nihilist. Rekel je tudi, da ima vsaka generacija šibko mesijansko moč – zmožnost, da odkupi, kar so v preteklosti uničili. Ne odkupi tako, da to oživi, temveč tako, da to prepozna. Ko prepozna, reče: kar je bilo uničeno, ni bilo uničeno zato, ker ni bilo vredno. Uničeno je bilo, ker je bilo preveč vredno. Preveč je bilo nevarno za sistem, ki se vzdržuje prek reduciranja človekovega dostojanstva.
Hannah Arendt je to logiko prepoznala v drugačnem registru, ko je pisala o procesu proti Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu. Njena ugotovitev o banalnosti zla ne pomeni, da je zlo banalno, kot mislijo nekateri še danes. Ne, banalnost zla pomeni, da je zlo v svoji najbolj uničujoči obliki birokratsko. Eichmann ni bil pošast. Bil je brezhibno ubogljiv uradnik, ki je pikolovsko sledil postopkom. In to je najstrašnejša ugotovitev od vseh: da za uničenje milijonov ni potrebna sovražnost. Potrebna je le neprisotnost – odsotnost sposobnosti, da bi videl drugega človeka kot človeka. Eichmann ni sovražil Judov. Preprosto jih ni videl, ker zanj niso obstajali. In to je morda najhujša oblika zla: ne sovraštvo, ampak brezbrižnost.
Weilova je umrla pri štiriintridesetih, Bonhoeffer pri devetintridesetih, Hillesum pri devetindvajsetih, Korczak pri štiriinšestdesetih, toda skupaj z otroki, ki jim je bilo šest, sedem, osem let. Sistem jih je vse uničil. Toda ni uničil tistega, kar so bili. Tisto, kar so bili, je še vedno tukaj. V stavku Weilove o pozornosti, v Levijevem vprašanju se questo è un uomo, v Korczakovi roki, ki je držala otrokovo roko na poti v Treblinko.
Take geste ni mogoče nikoli ubiti, ker ne pripada posamezniku, ki jo je naredil. Pripada človeštvu samemu in še noben sistem je ni mogel izkoreniniti.
Tudi v prihodnje je ne bo mogel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar