Janez Krstnik, ki je ljudi krstil z vodo, je rekel Jezusu, da bo on krstil ljudi v duhu. Ali ni danes ponovno čas za tako krstitev, ki nasprotuje simulakrom in ustvarjanju hiperrealnosti? Ali pa je to le naivna želja, ki se ne more uresničiti?
Kaj je krst z vodo? Je zelo preprost obred. Telo vstopi v vodo in izstopi iz nje. Krst označuje spremembo, toda ta je le v znaku, ne pa v načinu življenja. V resnici se nič ne spremeni.
Janez to ve. Ve, da je njegov krst znak, ki kaže onkraj sebe. Je reprezentacija, podoba spremembe, ni pa sprememba. Ve pa tudi, da bo za njim prišel nekdo, ki bo ljudi krstil v duhu. In ta krst je popolnoma drugačen, zlasti pa je pomembnejši. V resnici je izjemno pomemben.
Lahko je človeka potopiti v vodo, čisto nekaj drugega pa je narediti nekaj, da se preobrazi in postane sprememba. Za to poskrbi krst v duhu. Jezus pričuje zanj.
Duh je dih, tok, je gibanje zraka. Ko Jezus krstí v duhu, ne krstí v doktrini ali znotraj institucije, ne potrebuje obreda ali rituala. Krsti v tem, kar teče, se giblje in je živo.
Jezus poseže s krstom v tok življenja, v gibanje, ki se ne more ustaviti. Kdor je krščen v duhu, postane del neustavljivega toka življenja, ki teče skozi vsa živa bitja.
Ali ni danes ponovno čas za tako krstitev?
Živimo namreč v času, v katerem je krst v duhu edino zdravilo. Svet je že dolgo krščen v simulakru in hiperrealnosti. Ljudje so potopljeni v optimizirane podobe, za katere ves čas skrbijo. Zaslon je pred obrazom, še preden je pred njim obličjem drugega, podoba je pred izkušnjo, znak je pred stvarjo.
Krst v duhu ni obred in ni enkraten dogodek, po katerem smo zadovoljni, češ da je vse opravljeno in je obred za nami. Ne, krst v duhu je nenehen proces. Tok življenja ne krsti enkrat, krstí vedno znova in neprestano. Vsak trenutek, v katerem je človek v toku, je krst kot ponovna in ponovna in ponovna potopitev v to, kar je živo.
Ko sem ob nekom, ki trpi, ob drugem, ki je vse svoje življenje označen v podobi svoje nepopolnosti in mu spektakel vedno znova sporoča, da ni dovolj (dober) in je potopljen v tok podob, ki ga zanikajo, doživljam krst v duhu. Ne v vodi, temveč v prisotnosti, v toku življenja, ki teče skozi mene in skozi drugega. To je srečanje, hip, ko se dva toka srečata in za hip tečeta skupaj. V tem skupnem toku se zgodi prenova, da življenje, ki je bilo ovirano in ustavljeno, znova steče.
Vem, da ljudi žeja po resničnem, po toku, po tem, kar ni podoba in ni simulaker. Njihovo žejo prepoznavam kot depresijo, anksioznost, izgorelost, kot obup, vdanost in tiho vednost, da nekaj manjka.
Ljudje, ki prihajajo k meni, so žejni. To preprosto vem iz izkušenj.
Ko Janez reče, da pride za njim nekdo, ki bo krstil v duhu, ne misli samo na Jezusa. Misli na vsakega človeka, ki krsti v duhu, na vsakega, ki je navzoč, ki diha ob drugem in skupaj z njim. Ta drugi ni mesija in ni odrešenik. Je človek, ki je ob drugem človeku.
Na koncu me zato zanima vprašanje glede prihodnosti. Kakšna prihodnost naš torej čaka?
Prvi odgovor je na žalost kratek.
Hiperrealnost se bo množila in širila, ker ima na svoji strani tri sile, ki so med najmočnejšimi, kar jih pozna človeštvo.
Prva sila je kapital. Generativna hiperrealnost je izjemno dobičkonosna. Vsak simulaker generira podatke, vsak podatek ustvarja vrednost, vsaka podoba pritegne pozornost, ta generira denar. Veriga – simulaker, podatek, pozornost, denar – je tako učinkovita, da je ne more prekiniti noben moralni argument.
Kapitalizem ne proizvaja hiperrealnosti zato, ker bi bil nemoralen ali celo zloben. Proizvaja jo, ker deluje in prinaša dobiček. Dokler kuje dobiček, se ne bo ustavil. Nobena kritika ne more ustaviti dobičkonosnih procesov. Lahko jih opiše, ne more pa jih ustaviti.
Druga sila je ugodje. Simulakri in hiperrealnost niso vsiljeni. So zaželeni. Ljudje hočejo podobe, simulakre in hiperrealnost. Niso neumni, zaslepljeni ali manipulirani. To delajo, ker je hiperrealnost prijetna. Lažje je gledati podobo kot srečati obličje in biti pred njim odgovoren. Lažje je brskati po medmrežju kot biti prisoten ob drugem, ki trpi. Lažje je živeti v simulakru kot v trajanju, ker slednje terja izpostavljenost, ranljivost in odprtost do tega, kar boli. In simulaker ne boli. Simulaker je oblazinjen svet brez ostrih robov. In ljudje raje izbirajo oblazinjen svet. To ne pomeni, da so slabi. Pomeni, da so zelo človeški. Človeško je iskati ugodje in se izmikati bolečini. Hiperrealnost ponuja natanko to: ugodje brez bolečine, podobo brez telesa in povezanost brez ranljivosti
Tretja sila je navada. Ta je železna srajca. Generacija, ki se rodi v hiperrealnosti, ne pozna ničesar drugega. Zanjo hiperrealnost ni alternativa, temveč je edina realnost. Že kot otroci živijo v toku podob. Nimajo izkušnje, iz katere bi lahko razlikovali. Brez nje so brez spomina na to, kar ni podoba. Ne morejo pogrešati tega, česar nimajo. Ne more jih žejati po nečem, česar niso nikoli okusili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar