Tretji del svojega odziva na tvoje pismo začenjam z vprašanjem, ki se nanaša na pomembno ugotovitev o naravi naših sodobnih življenj, do katere sem se dokopal.
Ugotovitev je tale: sistem družbenega življenja proizvaja trpljenje, ki ga nato individualizira. Posamezniku sporoča: ti si depresiven, ti imaš problem, ti moraš poiskati pomoč. Obenem čisto počasi nastaja okolje, v katerem je nenehna budnost edina legitimna oblika bivanja. Spanje je namreč čista izguba časa, saj takrat nihče ne dela, ne proizvaja, ne troši, ne generira podatkov.
Kapitalizem sistematično ukinja prazni čas, kajti vsak trenutek mora biti zapolnjen, monetiziran in optimiziran, saj samo to zagotavlja dobičke.
Športniki so ultimativni odgovor na te zahteve. Od malega morajo pokončno prenesti vse treninge, vso bolečino in vse trpljenje, na voljo morajo biti ves čas, imeti morajo neuničljivo voljo. In ko ne zadovoljijo pričakovanj množice, se zgodi erupcija ekscesa. Nenadno, nepredvidljivo in nesorazmerno. Sovraštvo, absurden bes, vsa ta nesorazmernost – zgodilo se je zgolj to, da je človek padel na ledu –, so simptomi implozije. Padec ponudi priložnost za izbruh, ki je sicer nesmiseln, a je tudi neizogiben.
Sledi vprašanje, ki ga zastavljam.
Kako votla mora biti množična psihologija ljudi, kako prazno mora biti čustveno življenje, da so ljudje šokirani, ko njihovi idealizirani bogovi ne dosežejo pričakovanega, ne zadovoljijo želje? Kakšna frustracija je to, kakšen šok, kakšno razočaranje?! Kako neizmerno zahtevni so ljudje in kako do konca so podrejeni jeziku spektaklov, ekscesov, marketinga in socialnih omrežij, ki nam dnevno solijo pamet. A zakaj je tako?
Tako je zaradi ustvarjanja hiperrealnosti, o čemer sem že govoril. Dodati pa moram še nekaj. Baudrillardova hiperrealnost je še vedno vizualna. Podobe nadomeščajo resničnost, zasloni nadomeščajo svet. Danes pa vse bolj živimo v svetu, v katerem se dogaja nekaj povsem novega.
Prihaja umetna inteligenca, ki ne prikazuje simuliranih podob resničnosti, temveč proizvaja, ustvarja resničnost. Ne simulira, temveč generira. Razlika med enim in drugim je velika.
Simulacija vselej predpostavlja obstoj izvirnika, ki ga simulira, generativnost pa tega ne predpostavlja. Ustvarja ex nihilo: besedilo, ki ga ni napisal nihče, sliko, ki je ni videl nihče, glas, ki ne pripada nikomur.
Podobe ne nadomeščajo resničnosti, kajti ne obstaja več potreba po resničnosti kot referenčni točki. Generativni sistem ne potrebuje resničnosti, ki bi jo simuliral, saj ustvarja svojo. Taka resničnost ni ne resnična ne lažna. Obstaja neodvisno od tega razlikovanja.
Sedaj pa znova k športnikom.
Navijači jim v resnici odrekajo telo, kakršnega imajo sami. Občinstvo je tu, da jim ploska za popolnost in da uživa. Kajti v družbi spektakla nekaj štejeta zgolj popolnost in užitek. Vse drugo ne šteje, vsi drugi ne štejemo. Naša nepopolnost, naša končna in ranljiva telesa, naša čustvena zmeda, naša notranja nevednost – vse to ne šteje prav nič.
Šteje predvsem to, kar ljudje projicirajo na drugega, športnika. Ne obdržijo le svojega notranjega merila popolnosti, čeprav ta sploh njihov, kot sem pokazal – privzet je. Prav zato ga prenesejo na drugega. Ta je lahko vodja, lahko je super zvezda, guru ali vplivnež, lahko je športnik. Vse to je predvideno že vnaprej.
Sodobni spektakel deluje tako, da so ljudje na poseben način tudi razbremenjeni. Napetosti med tem, kar dejansko so, in tem, kar bi morali postati, se lahko začasno znebijo tako, da vse skupaj prenesejo na drugega. Vsaj med olimpijado ni treba, da so popolni, kajti popolni so oni. Četverne skoke dela zgolj nekdo, za katerega je rečeno, da jih zna delati. On je Bog – jaz ga samo gledam. Gledanje me razbremeni in razveseli, če Bog ne pade. To sicer ni pravi notranji mir, je pa razbremenitev skozi projekcijo na drugega. Meni tako ni treba, da sem dober, dovolj je, da gledam drugega, ki mora biti dober zame – za vse nas.
Tak je osnovni motor spektakla. Ta ne deluje zato, ker bi ljudem vsilil podobe, češ da jih morajo gledati. Deluje zato, ker ljudje potrebujejo podobe drugih, na katere prenesejo svoje želje in zahteve po popolnosti. Spektakel zato ni manipulacija, kot mislijo ljudje. Je odgovor na notranjo vnaprej dizajnirano željo. Ta je preprosta: naj nekdo drug nosi breme popolnosti namesto mene.
Med ljudmi, ki tvorijo občinstvo, se vzpostavi močna vez. Nastane občutek, da obstajamo mi. To smo mi, ki gledamo Malinina, navijamo in smo v areni. Zdi se, kot da smo skupnost in smo si blizu. V resnici ni tako, kajti vse to je le simulaker bližine, a nas to ne moti. Kot posameznik sem del skupnosti, a ne zaradi medsebojne prisotnosti, temveč zaradi skupnega gledanja istega objekta oziroma iste dizajnirane podobe drugega.
Ko Malinin pade, ko Bog razočara navijače, se vse hipoma zruši. To ni le razočaranje, ki ga doživi športnik. Ne, sesula se je množica. Če je idol padel z mesta, na katerega je bil postavljen, če ni več popoln in je zgolj človek, pade celotna struktura, ne le on. Množica, ki je bila združena skozi skupno identifikacijo z idolom, nenadoma nima več tega, kar jo je držalo skupaj. Zares šokantno zato ni, da je Bog padel, šokantno je razočaranje, ker gledalci nikoli niso bili skupaj. Bili so le začasni gledalci iste marketinško ustvarjene podobe. Ko ta izpuhti v zrak, je (spet) vsak sam.
Kaj se je torej zgodilo?
Idol, ki je nosil breme popolnosti, je padel. Tako ali tako neizogibno pade, saj je vsak idol človek. In ko pade, se napetost vrne v posamezne člane občinstva. Ti se nikoli niso naučili predelovati notranje napetosti, saj so bil vedno znova razbremenjeni skozi projekcijo, zato so razočarani in že iščejo novega idola, ker ga preprosto potrebujejo. Cikel se zgolj ponavlja. Nikoli se ne konča, ker se posameznik nikoli ne sooči s tem, s čimer bi se moral: da je končen, ranljiv, človeški in da vedno znova pade.
V kulturi zmagovalcev zmagaš ali padaš. In če padaš, te občinstvo zavrže kot staro cunjo. Ne zavrže te z mečem, kot nekoč, zavrže te s pogledom. Ta se odvrne. Če nisi popoln, namreč nisi vreden pogleda. Odvrnjeni pogled jim sporoča, da jih (nič več) ne jemljejo resno. Njihova bolečina jih ne zanima niti malo, prav tako jih ne zanimata njihova ranljivost in njihovo trpljenje.
Športniki so zanje zanimivi le, dokler so nadčloveški. Zdaj, ko postane eden od njih človeški, preprosto ni več zanimiv.
Absurdnost hiperrealnega spektakelskega življenja, prav o njem govorim, že dolgo obrača življenje ljudi, ne le športnikov, v performanse, predstave. Vse mora biti na očeh, vse mora biti vidno, da je mogoče objekt pogleda ocenjevati, vrednotiti, meriti, klasificirati in razvrščati. Performans teče samo zato, da bi ga nekdo gledal. Tudi gledalcev mora biti veliko. Biti jih mora zelo, zelo veliko, da se mediji lahko hvalijo, koliko ljudi je spektakel gledalo in videlo.
Drsalec tako ne drsa, ker pač uživa v drsanju. Ne, drsa, da bi nekomu ustregel, da bi zadostil. Postal je inštrument, del orjaškega mehanizma, v katerem so bistveni dobički vlagateljev.
Malinin je verjetno eden najboljših drsalcev, ki so kdaj živeli. Njegov skok, ki ga pred njim ni izvedel nihče, je trenutek čiste vitalnosti, trenutek, ko je človeško telo izumilo gibanje, ki ga prej ni bilo.
A njegov dosežek nenadoma ni bil več le njegov. Množica si ga je prisvojila. Spremenil se je v nekaj, kar mora narediti – vsakič, vedno znova, na vsaki tekmi, pred vsemi.
Ko pade, se zgodi še nekaj. Generativna umetna inteligenca proizvede v kratkem času sto analiz, tisoč komentarjev, deset deepfake posnetkov, tri alternativne verzije nastopa, v katerih ni padel. Kaj je potem resnični padec? Kako to vidi gledalec, ki je videl nastop v živo, in kako gledalec, ki je videl generiran posnetek? Je njuna izkušnja različna? In če ni, če je doživljajsko enaka, ali potem padec sploh obstaja kot dogodek? Ali pa je le eden od možnih izdelkov generativnega sistema?
V takem svetu živimo danes. Hiperrealnost je prag nečesa, kar je onkraj nje. Ne potrebuje referenta, saj se je osamosvojila. Ne potrebuje več niti spomina na resničnost. Ničesar ne simulira, temveč preprosto proizvaja, kot da preteklosti sploh nikoli ni bilo.
Naj zaključim razmišljanje o drsalčevem padcu v hiprerrealnem svetu z refleksijo tega, kar delam vsak dan.
Kaj delam in zakaj je to v luči najinega pisanja pomembno?
Zrem v obličje drugega, vzpostavljam prostor, ki ni spektakel, sem ob drugem človeku, ki trpi.
Človek s hendikepom je v družbi spektakla dvakrat neviden. Spektakel ne prikazuje hendikepiranih teles, ker ne ustrezajo podobi popolnosti, ki jo spektakel zahteva. Neviden pa je tudi zato, ker ne more producirati spektakla. Nikoli ne bo »Quad God«, ne more nastopati na odru popolnosti, ne more igrati vloge, ki jo sistem zahteva, saj nima ustreznega telesa.
Moje življenje izpolnjuje to, da sem od nekom, ki ga spektakel ne vidi. Morda se sliši čudno, a je resnično. Takrat ustvarjam nekaj, kar je za hiperrealnost nepojmljivo: prisotnost ob tistem, ki nima podobe. Sem ob ljudeh, ki niso idoli, niso zvezde in zlasti niso bogovi. So le ljudje. Vsak s svojo bolečino, vsak s svojim tragičnim občutenjem življenja.
Imam poklic. Poklican sem od obličja drugega. Od tistega lévinasovskega obličja, ki me gleda in sprašuje brez besed: Tu sem, ali me vidiš?
Podoba, ki me zanima že ves čas, je Jezus na križu. Je ob vseh, ki trpijo, so zapuščeni in jih svet ne vidi. Križ ni oder, čeprav ga je korporativni spektakel naredil za oder, čeprav so ga stoletja spreminjali v podobo, ikono in blagovno znamko, brand. Križ je v svojem izvornem trenutku najradikalnejša ontološka oblika ob. Človek, ki visi med nebom in zemljo ter dobesedno ne more narediti ničesar – ne more pozdraviti, ne more poučevati, ne more narediti čudežev –, zgolj je tu. Je navzoč, trpi bolečine in iz te popolne nemoči, ko nima ničesar razen sebe, reče: dopolnjeno je.
Jezus ne reče, da mu je uspelo, da je zmagal in premagal tekmece. Reče zgolj to, da je dopolnjeno. To pomeni: kar je moralo biti živeto, je bilo živeto. Do konca, do polnosti. Nisem rekel do popolnosti. Ne, rekel sem do polnosti. In polnost ni popolnost. Slednja je brez razpoke, ne pozna padca, nima ran. Polnost pa vključuje razpoko, padec, rano, hendikep. In je polna – natanko zato.
Jezus reče dopolnjeno je na križu. Ne v templju, ne na gori. Ne, ko bi zmagal in stal na odru za zmagovalce. Reče na križu, v popolni ranljivosti in absolutni nemoči. V trenutku, ko po vseh zunanjih merilih ni več nič. Ni učitelj, učenci so se v glavnem razbežali, ni zdravilec, sam je smrtno ranjen, ni kralj, je obsojen kot zločinec. Jezus je v tistem trenutku zgolj telo na lesu. In iz te gole telesnosti, iz te popolne redukcije na tisto, kar je, reče: polno je.
Kaj je v tej luči moje delo?
Polno ni takrat, ko uspem ali imam odgovore. Ni takrat, ko institucija priznava moj prispevek, ko me kolegi razumejo, ko sistem deluje. Polno je takrat, ko sem ob nekom in nimam ničesar – nobenega orodja ali protokola, nobene besede – in sem kljub temu tam.
In hendikepirani drugi, človek, ki ga svet ne vidi in ga spektakel zavrže, ker nima podobe in nima odra, na katerega bi se povzpel, to ve. Ve, kaj pomeni biti brez vsega razen sebe, ve, kaj pomeni biti reduciran na golo telo. In ve, ravno zato, kaj pomeni, ko je nekdo ob njem. Za človeka, ki nima ničesar, je prisotnost drugega vse. In za tistega, ki je ob njem, je ta vse, ta polnost, ki izvira iz golote, izpolnitev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar