Pred vami je projekt, ki ni nastal iz akademske distance ali želje po senzacionalizmu. Nastaja iz globoke, iskrene potrebe po razumevanju človeške ranljivosti in moči hkrati. Vabljeni k branju zapisov, ki jih ne boste našli v priročnikih za osebnostno rast ali motivacijskih govorih.
V določeni starosti se ozremo nazaj na življenje. Morda najprej pomislimo, kako neresnična je trditev, da so stari ljudje modri. Saj nekateri so. Drugi pa so zgolj stari. Nihče ne postane moder samo zato, ker je dovolj dolgo na svetu. Ni šans.
A refleksija lahko pripomore.
Znašli smo se v svetu neskončnega regresa. Nihče ne more v celoti nadzorovati samega sebe, ker bi moral nadzorovati lastno drugost in samo nadzorovanje, pa vendar veliko ljudi sledi zahtevi po nadzorovanju, ki jo spontano razumejo kot svobodno samouresničevanje. Kaj natančno to pomeni?
Nikoli nismo posedovali ničesar. Nikoli nismo posedovali nikogar. Nobene privatne lastnine nismo imeli. Zgolj verjeli smo, da posedujemo, da imamo, bili smo zaslepljeni. Morda smo hoteli nekakšno moč, mogoče nadzor, kontrolo, verjeli smo celo, da so drugi ljudje sredstva za dosego naših ciljev. A ko vse to izgine, in izgine zagotovo, ko človek odide s položaja, ko ostari, ko izgine njegov družbeni kapital – kaj ostane od teh relacij? Nič. Bile so funkcionalne relacije, ne resnični odnosi, instrumentalna razmerja, v katerih drugi ni obstajal kot človek, ker je bil predvsem vloga, položaj, objekt morebitnega kratkoročnega zanimanja ali interesa.
Minea Rutar
Film The Substance pretrese do kosti. Je brutalen komentar družbene realnosti, ki gradi naše notranje svetove.
Ste kdaj sanjali o boljši različici sebe? Mlajši, lepši, popolnejši? tekom filma odzvanja glas; nihče ne ve zares, čigav.
Lepa in uspešna vaditeljica aerobike Elisabeth Sparkle je na vrhuncu kariere soočena z neusmiljeno resnico: njena lepota ima rok trajanja, s tem pa tudi njena družbena vrednost. Ko ji ponudijo možnost, da svoje telo vsakih sedem dni zamenja za mlajšo, neizmerno privlačno različico sebe, se v njej odpre prepad.
Vprašanje ni več, ali bo sprejela ponudbo. Vprašanje je, kako daleč je pripravljena iti, da postane različica sebe, vredna (p)ogleda.
Dokument, ki ga oblikujem, nastaja kot del mednarodnega projekta, o katerem sem že pisal, bo na koncu koncept sočutne šole kot celostnega institucionalnega okvira, ki presega raven kurikula in zajema:
Dokument bo primeren za didaktično rabo, obenem pa bo konceptualna osnova za razvoj šolske kulture ter teoretski okvir za strateške dokumente šole.
Dragi Dušan,
če je človek drugemu človeku zgolj objekt za lastno zadovoljitev in če si dovolj šibak, da ne zmoreš upora po definiciji, ker si šibkejši, kaj je tisto, kar te reši?
Kaj te reši pred zlorabo, pred manipulacijo močnejšega od tebe? In ti, močnejši od tebe, so vsi.
Zakaj človek preživi? Zakaj sem preživela? Po vsej logiki do tega nisem imela pravice. Morala bi ne preživeti, morala bi popustiti.
Vaša Ana
Ne bi smelo biti pretežko dojeti, kar kažejo raziskave že dolgo. Ujetost v logiko standardiziranega testiranja in merljivih kognitivnih rezultatov, ki se je v zadnjih letih še okrepila z različnimi educational accountability sistemi, je privedla do tega, da šole črpajo čas iz predmetov in dejavnosti, ki jih ni mogoče testirati na enake načine kot matematiko ali naravoslovne predmete. Likovna umetnost, glasba, telesna vzgoja, pa tudi socialno in čustveno učenje so bili žrtvovani v imenu boljših rezultatov na standardiziranih testih. Kot da morajo biti otroci z ozko določenim znanjem napolnjene posode, ne pa predvsem duhovna, socialna in čustvena bitja, kar dejansko so.
Matematiki si ne izmišljujejo matematike, temveč odkrivajo nekaj, kar je neodvisno od njihovega uma. To pomeni, da nimajo svobodne volje ali prostih rok, da izumljajo, kar jim je morda všeč ali se jim subjektivno dopade. Pitagora je tako odkril izrek, ni si ga izmislil. To pomeni, da ima um dostop do realnosti, ki je neodvisna od ljudi.
Dragi Dušan,
kaj je potem človek, ki posili? Kako mu ni jasno? Kje se je izgubil? Zakaj moram jaz razumeti, on pa ne? Zakaj je spraševanje o tem zgolj na moji strani?
Kaj je potem človek, ki udari drugega človeka?
Kje je tu manipulacija?
Pa ne gre zgolj za to, kar se je zgodilo. Gre za vsak dan.
Sodobna nevroznanost, še posebej delo Antonia Damasia in drugih raziskovalcev čustvene nevroznanosti, jasno kaže, da čustva niso nekakšna motnja racionalnega mišljenja, temveč so konstitutivni, organski del kognicije. Prefrontalni korteks, ki je odgovoren za najvišje kognitivne funkcije, je tesno povezan z limbičnim sistemom, ki procesira čustva. Odločanje, reševanje problemov, kritično razmišljanje že vključujejo čustveno evalvacijo. Ko šole poudarjajo samo kognitivno učenje in zanemarjajo čustveno dimenzijo, v resnici ne razvijajo celovite kognicije, temveč zgolj zelo ozek vidik intelektualnih sposobnosti, in sicer s pomočjo prenašanja znanja, čemur sledi večno testiranje in preverjanje otrok, koliko znajo.
Medtem ko ima na drugem koncu sveta nekdo interes, da uveljavlja brezmejno moč, se sam posvečam oblikovanju kurikula za inovativna in inkluzivna učna okolja, ki temelji na egalitarnosti, družbeni pravičnosti in sočutju. Naj poudarim, da pri tem ne gre zgolj za tehnološko rešitev ali za didaktični pristop. Mislim na epistemološko in politično vprašanje samega razumevanja inkluzije, ki jo po navadi razumejo preveč šablonsko in preozko.
Trenutno sem v Madridu, zvečer odpotujeva Valladolid, kjer se zberemo predstavniki štirih držav, izvajalci mednarodnega projekta z naslovom Uporaba digitalne tehnologije pri oblikovanju učnih okolij za učence s posebnimi potrebami. Poseben del projekta je program Razvijanje kurikula za krepitev čustvene pismenosti. Čisto naključje, da sem za Božič dobil darilo v obliki knjige: Hoffman, R. & Beato, G. (2024). Superagency: What Could Possibly Go Right with Our AI Future. Simon & Schuster, ki mi pomaga pri oblikovanju skic za moj prispevek k projektu.
V čem je razlika med moralo in etiko? To je zelo pomembno in aktualno vprašanje. Naj začnem pri tem, kar je zelo aktualno.
Kaos, ki ga ustvarja Trump, ni le destruktiven. Morda se sliši čudno, toda res je, da je obenem tudi generativen. Iz njega namreč lahko vznikne nov red.
Če bi želeli izvedeti, kakšen je svet, v katerem živimo, bi o tem lahko povprašali ekonomiste, sociologe, filozofe, politične komentatorje, Nobelove nagrajence. Lahko bi brali debele knjige in se izgubljali v podrobnostih in žargonu, ki ga razen avtorjev nihče ne razume. Potem bi si rekli, da bi se raje zanesli kar na svoje občutke. In bili bi nemalo presenečeni.
Donald Trump je v nekem intervjuju, za katerega so ga zaprosili te dni, preprosto in zelo lahkotno rekel tole: Ne potrebujem mednarodnega prava. Torej bi smeli sklepati, da ga on ne potrebuje, medtem ko ga vsi drugi potrebujemo, saj sicer ni jasno, zakaj bi ga ustvarili in se ga držali. Zakaj ga torej drugi potrebujemo, on pa ne? Kako je kaj takega sploh mogoče?
Začnimo odgovarjati na vprašanje na začetku.
Na žalost ni bilo mogoče pričakovati ničesar drugega. Novo leto se je rutinsko in stereotipno začelo s številnimi razmisleki o tem, kaj naj bi prineslo, kaj bi moralo prinesti, kaj bi se moralo zgoditi. Zdi se, kot da se ne moremo izogniti besedici moralo. Tudi ostri kritiki sodobnih načinov življenja, ki jih usmerja ta beseda, na koncu uporabijo isto besedo. Vtis je, da so ujetniki istih mehanizmov, le da imajo različna mnenja.
Pregled člankov v današnji številki časnika The Guardian postreže z nenavadno zanimivim in pomenljivim razkorakom, ki bo vse bolj vplival na našo prihodnost in načine, kako bomo živeli.
Povabljen sem na mednarodno konferenco, ki je namenjena novim, svežim razpravam o konceptu inkluzije. Na prvi pogled bi kdo rekel, da je to še ena priložnost za stereotipno in dolgočasno razmišljanje o prepotrebnem vključevanju pripadnikov in pripadnic ranljivih družbenih skupin v družbo, da bodo tam vsi zastopani in bodo imeli enake možnosti. A če bi bila konferenca namenjena takemu razmišljanju, se zanjo ne bi niti zmenil, še slišati ne bi hotel zanjo.
O čem v resnici govorimo, ko uporabljamo besedo upanje? Mislimo na neenakomerno razporejenost oblasti in premoženja oziroma denarja med ljudmi ter na to, da bo kdaj radikalno drugače? Kaj pa, če mislimo na skupno spreminjanje življenja na bolje, kar bi lahko zvenelo socialistično ali celo komunistično? Najbrž ne.
Pravzaprav ni osupljivo, da se je psihologija jaza tako močno vgradila v življenje sodobne neoliberalne kulture. Nikakor ni, kajti koncept samoaktualizacije ima v svojem jedru idejo, da obstaja v vsakem človeku instanca, ki se imenuje jaz. Ta ima potenciale, ki jih lahko razvija in postaja, kar lahko postaja. Njegovo premikanje je centripetalno. Vse se vrača k jazu kot izhodišču in cilju. Ko raste, se razvija, postaja vse boljši. Jaz dela na sebi in se aktualizira. Taka je osnovna ideja samoaktualizacije.