Kako biti srečen

Na žalost ni bilo mogoče pričakovati ničesar drugega. Novo leto se je rutinsko in stereotipno začelo s številnimi razmisleki o tem, kaj naj bi prineslo, kaj bi moralo prinesti, kaj bi se moralo zgoditi. Zdi se, kot da se ne moremo izogniti besedici moralo. Tudi ostri kritiki sodobnih načinov življenja, ki jih usmerja ta beseda, na koncu uporabijo isto besedo. Vtis je, da so ujetniki istih mehanizmov, le da imajo različna mnenja.

Ljudem predlagajo, naj se zavežejo, vstop v novo leto je kajpak kot nalašč za tako obljubljanje, naj obljubijo sebi in po možnosti drugim, da ne bodo več toliko časa posvetili stvarem, za katere mislijo, da jih morajo početi, naj torej začnejo živeti drugače. Kako drugače? Tako, da bi delali, kar želijo delati.

A če bi povprašali ljudi, kako živijo, bi številni rekli, da živijo tako, da delajo natanko to, kar želijo. Dodali bi, da so s tem zadovoljni, včasih celo srečni.

Kako naj se torej počutijo, če jim ob vstopu v novo leto rečejo, da bi leto 2026 moralo biti leto, v katerem bodo več časa posvetili temu, kar si želijo? Še več. Kaj pomeni, če dodajo, da bi morali več ur posvetiti stvarem, v katerih resnično in globoko uživajo, če pa je celotna kultura modernega življenja namenjena natanko pozivanju ljudi, naj uživajo v svojih življenjih, kolikor le morejo, da bi bili čim bolj srečni in zadovoljni?

Morate! je dobesedno povsod. Enako je povsod Uživajte!, da Postanite boljši človek! niti ne omenjam. Vse ima en sam cilj: postati srečen. Res pa je tudi, da je še bolje, če postaneš srečen plus uspešen.

Živimo v svetu, v katerem se veliko ljudi ves čas trudi, da bi postali boljši, kot so. In kdo določa, kaj je boljše? Kaj pomeni biti dober človek, ki se trudi, da bi bil še boljši?

Je boljše povezano z željo, uživanjem in osredotočanjem na to, da bi dejansko živeli bolj zanimivo življenje? Kaj naj bi bilo še bolj zanimivo od življenja, ki ga vsak dan v letu poganjajo zanimive, še bolj zanimive in najbolj zanimive stvari, stvari, ki so tako zanimive, da se sploh ne moremo odvrniti od njih, ker nas zanimajo na načine, ki si jih ne moremo niti zamisliti? Kar zanimajo nas, zato včasih niti sebi ne znamo povedati, zakaj nas tako silno zanimajo, zakaj smo pripravljeni porabiti tako veliko časa zanje. Včasih dobesedno nimamo pojma.

In sedaj naj bi bilo še več zanimivih stvari okoli nas. Bile naj bi tako zelo zanimive, da si zaslužijo dodatek v obliki besedice zares. Torej bi leto, ki se je komaj pričelo, moralo biti polno zares zanimivih stvari. Torej ne bodo le zanimive ali najbolj zanimive, postale bodo zares zanimive.

Ljudje, ki nam govorijo, kaj bi se moralo dogajati v naših življenjih, da bodo zares zanimiva, včasih dodajo svojim razmislekom še domnevno modrost: ni jasno, čemu sploh je življenje namenjeno, če ne temu, da počneš več tistega, zaradi česar se počutiš najbolj živega.

Sofistika takega razmišljanja je očitna. Sofisti vedo, čemu je namenjeno življenje, zato skušajo razsvetliti navadne ljudi, ki tega ne vedo, da bi vedeli in se razsvetlili. Življenje je torej namenjeno temu, da počneš več nečesa. Ne manj, ne enako kot prej, temveč več. Taka je tudi temeljna kapitalistična mantra. Ljudje naj proizvajajo več.

Vse življenje poslušam, tako v socializmu kot v kapitalizmu, da moramo več proizvajati, več delati, da mora vse rasti. In enako ves čas dobivam nasvete, naj počnem več tega, zaradi česar se počutim najbolj živega. Zdi se, da nikoli ni živel Freud, ki je zelo dobro opisal naravo človekove nezavedne želje, ki je ravno nasprotna od tega, v kar nas prepričujejo sofisti. Zdi se tudi, da se je izgubila stara razlika med sofistiko in filozofijo.

V antični Grčiji sofisti niso bili naklonjeni ideji univerzalnosti. Zagovarjali so pomen partikularnosti mnenj. To je zelo preprosto pomenilo, da imajo ljudje pravico do svojih mnenj.

Sokrat je videl zadevo drugače, Platon tudi. Trdila sta, da obstaja univerzalnost resnice, zato je bila zanju ključna matematika. Takoj je bilo videti, da sta čudaka.

Sofisti so grški profesionalni intelektualci, ki učijo druge, navadne ljudi o tem, kar naj bilo zares pomembno zanje. Ljudje jih poslušajo in skušajo biti bolj pametni, kot že so, saj verjamejo, da dobijo od njih veliko znanja, pomembnega za življenjr. Znanje sicer že imajo, lahko pa ga dobijo še več.

To dejstvo je pomenljivo samo po sebi, kajti za Sokrata res ne bi mogli reči, da spada v njihov krog. Je filozof, ni pa profesionalni intelektualec. O profesionalnih intelektualcih, sofistih, noče niti slišati, ker mu gredo na živce. A saj gre tudi on na živce njim. In vsi vemo, kdo je na koncu potegnil kratko.

Ne poučuje retorike, ker ne rabi biti dober govorec, ne potrebuje umetnosti prepričevanja, ker mu zadošča, da zastavlja dobra vprašanja, in ne krepi sposobnosti argumentiranja za katerokoli stran, ker je že na svoji strani.

Nikoli ni rekel, da je človek merilo vseh stvari, ker je vedel, da je to radikalni relativizem. Če bi verjel, kar so verjeli sofisti, bi trdil, da ni resnice, ki bi obstajala neodvisno od človeka, ki jo zaznava, z njimi bi trobil v isti rog, češ da je resnično to, kar je resnično zame, in da je resnično tudi to, kar je resnično zate. Vsakdo ima svojo resnico, bi učil, onstran katere ni nobene druge resnice.

Kako bi se sploh rodila filozofija, če ne bi bilo višjega sodišča, univerzalnega merila in resnice same na sebi? Ne bi se mogla. A se je. Kako se je in zakaj?

Za sofiste je bila resnica stvar prepričevanja, ne odkrivanja. Ni resnice, ki bi čakala, da jo odkrijemo. So le mnenja, ki se borijo za prevlado. In zmaguje tisto mnenje, ki je najbolje argumentirano, najbolj prepričljivo, najbolj retorično učinkovito. Resnica je učinek moči govora in moči prepričevanja.

Za Sokrata so bili sofisti intelektualna in moralna katastrofa.

Če je človek merilo vseh stvari, potem ni mogoče reči, da je karkoli zares napačno. Če je resnica le mnenje, potem je tiranovo mnenje enako veljavno kot žrtvino; Hitlerjevo mnenje o Judih je enako vredno kot mnenje Judov o sebi. Če ni univerzalnega merila, potem je pravičnost le ime za interes močnejšega.

Sokrat išče nekaj drugega. Lahko tudi ne bi, a je. Išče to, kar je isto za vse. Ko se sprašuje, kaj je pravičnost, kaj je pogum, kaj je pobožnost, ne sprašuje po mnenjih. Sprašuje po bistvu. Po tistem, kar naredi pravično stvar pravično, in sicer povsod, ne le v Atenah. Ki je pravično ne le zame, temveč za vsakogar.

To je bil revolucionaren obrat, bilo je nekaj novega v strogem pomenu besede. Medtem ko so sofisti spraševali, kako drugega prepričati, je Sokrata zanimalo, kaj je res. Sofisti so urili tehniko argumentiranja, Sokrat je iskal resnico, ki ni odvisna od argumenta. Zanimala ga je resnica, ki je resnična, tudi če je nihče ne bi znal ubesediti. Tako se rojeva filozofija.

Platon je iskanje svojega učitelja razvil.

Uvedel je svet idej ali form, večnih, nespremenljivih, univerzalnih bistev, ki so podlaga vsemu, kar vidimo v svetu. Konkretne pravične stvari so pravične zato, ker udejanjajo idejo pravičnosti, konkretni lepi predmeti so lepi zato, ker so izraz ideje lepote. Ideje ne obstajajo v svetu, temveč živijo onstran njega, v posebnem kraju, ki ga imenuje topos hyperouranios. So resničnejše od konkretnih stvari, ker so večne, medtem ko so konkretne stvari minljive. In zakaj matematika? Zakaj je Platon nad vhod v Akademijo dal napis: Kdor ne pozna geometrije, naj ne vstopi? Zato, ker je matematika za Platona paradigma univerzalnega spoznanja. In tudi je – ne le za njega.

Vsota notranjih kotov v trikotniku ni mnenje in ni stvar prepričevanja. Ni resnična zame in neresnična zate. Velja povsod, vedno in za vsakogar. Matematik v Atenah, matematik v Perziji in matematik čez dva tisoč let pridejo do iste resnice. Ni različnih perspektiv, iz katerih razumemo Pitagorov izrek. Je le razumevanje ali pa – nerazumevanje.

Matematika dokaže, da obstajajo resnice, ki niso odvisne od mnenja in niso stvar retorike. O njih se ne moremo prepričati drugače. In če obstajajo take resnice v matematiki, zakaj ne bi obstajale tudi v etiki, v politiki, v vprašanju, kako živeti?