Estetika kot obljuba sreče

V določeni starosti se ozremo nazaj na življenje. Morda najprej pomislimo, kako neresnična je trditev, da so stari ljudje modri. Saj nekateri so. Drugi pa so zgolj stari. Nihče ne postane moder samo zato, ker je dovolj dolgo na svetu. Ni šans.

A refleksija lahko pripomore.

Koliko časa je minilo, ko smo samo čakali na tisti nekoč v prihodnosti? Ki ga seveda nikoli ni bilo. Upali smo, da se bo nekega dne kar nekaj zgodilo, napočil bo veliki trenutek, ko se bo naše življenje spremenilo. Ni se.

Filozofijo smo zavračali, češ da je nepraktična in neuporabna. Številne besede smo pogoltnili, ker nas je bilo strah izreči jih. Večno smo se bali, kaj bodo rekli drugi. Ki seveda niso nič rekli in jih sploh nikoli ni bilo. Zlasti jih ni bilo na spregled, ko bi jih zares potrebovali.

Življenje je teklo in minevalo, mi pa smo verjeli, da ne smemo prisluhniti svojemu srcu, da moramo biti trdi in da v življenju zmagujejo samo najmočnejši. Nekatere neumnosti smo zavrnili, druge smo sprejeli. Verjeli smo, da je treba biti pošten, a smo se vedno znova ustrašili ravno poštenosti. Ponavljali smo za drugimi, kot da se bo iz ponavljanja izcimilo kaj zares vrednega.

Iskrenost je bila skoraj oznaka za naivnost. Ignorirali smo svoj glas, ker nam je bil vedno bolj všeč glas nekoga drugega. Ni nujno, da nam je povedal kaj pametnega, a smo ga vseeno oboževali. Pustili smo se vplivati vplivnežem, kot da nimamo svoje glave, s katero bi lahko premislili tudi to, zakaj vplivneži sploh obstajajo in kaj hočejo od nas.

Čakali smo, da bomo pripravljeni, dokler se nismo utrudili od čakanja. Čakanje na pravi trenutek nas je ropalo v istem času, ko smo kopičili denar in upali, da bo naše premoženje iz dneva v dan večje. 

Nismo izbirali poguma, ker se nam je zdelo, da potrebujemo predvsem udobje, varnost in več istega.

Pogosto nismo zbrali dovolj poguma, toda problema ne bi smeli prepoznati tako, da bi verjeli, da bi živeli drugače, če bi bili samo malo pogumnejši.

Razmišljanje o življenju je vedno znova potrdilo intuicijo, kako močni so mehanizmi družbenega življenja, ki naredijo avtentično življenje skoraj nemogoče. Da, bili smo premalo pogumni, toda vprašati bi se morali tudi, zakaj postane pogum tako redek v družbi, ki sistematično uničuje pogoje pristnega življenja in obenem ustvarja iluzije, da je naše vsakdanje življenje natanko najboljša različica pristnega življenja.

Desetletja nazaj me je Adorno s knjigo Minima moralia prepričal, da ne smem biti preveč naiven – kapitalistični odnosi reproducirajo vse relacije in družbene odnose po svoji podobi, tudi najbolj intimne. Dokler smo naivni, ne razumemo, da postajajo človeški odnosi vse bolj odnosi med stvarmi, da ljudi ne srečujemo več kot ljudi, temveč kot funkcije, vloge, sredstva in objekte.

Torej ni čisto res, da nismo prisluhnili srcu, saj je bilo samo srce že poškodovano, ker je logika koristnosti prodrla v naše najgloblje želje, da nismo več znali razlikovati med avtentično željo in družbeno poflancano potrebo.

Celo najbližji se je spreminjal v sredstvo. Nismo se spraševali, kdo je, spraševali smo se, kako nam lahko koristi. Prijateljstva so zastopala in predstavljala mreženje, ljubezen smo razumevali kot investicijo, družino pa kot varnostno mrežo. Tudi najbolj intimne odnose smo prepustili logiki koristnosti in se nato čudili, zakaj čutimo hladno osamljenost sredi množice ljudi.

Spontano smo verjeli, da smo samostojni in nekaj posebnega, ker smo izbirali med prestižnimi blagovnimi znamkami, razvijali svoj slog, okus in preference. Nismo vedeli, da je naša individualnost le izbira med opcijami, ki so nam jih ponudili. Mislili smo, da je svoboda to, da v restavraciji izbereš med jedmi na meniju, ne da bi mogel vprašati, zakaj je jedilni list tak, kot je.

Naš upor je bil predviden in je imel vnaprej določen format, le da tega nismo vedeli. Lahko smo bili uporniki, a le znotraj okvirov, ki so bili tržno sprejemljivi. Kulturna industrija, o kateri je pisal Adorno, je producirala tudi našo drugačnost, celo naš protest in naš jutranji odpor, ki nam ga je proti večeru prodala kot poseben artikel s sporočilom, da je v akciji in da ga lahko kupimo za ne prevelik denar.

Ko smo potem vendarle prisluhnili svojemu glasu, smo v šoku spoznali, da sploh nikoli ni bil naš, ker ga je že zdavnaj oblikovala kulturna industrija.

Minima Moralia ima podnaslov Refleksije iz oškodovanega življenja (nemš. Reflexionen aus dem beschädigten Leben). Za Adorna ni bilo nikoli relevantno vprašanje, kako živeti dobro življenje v slabi družbi. V družbi, ki temelji na izkoriščanju, dominaciji, reifikaciji in hierarhijah, je namreč samo življenje vselej-že oškodovano.

Resnično, ko se oziram nazaj, vidim, kako malo možnosti je bilo za drugačno življenje. Zlasti pozneje, ko je nov sistem vse bolj zahteval, da svoje telo razumem kot kapital, prodajam svoj čas za preživetje in vstopam v odnose, ki bi morali biti koristni.

Mit, da so stari modri, nam omogoča spraševanje, zakaj so živeli, kot so živeli. Če je starost enaka modrosti, potem je bil njihov konformizem moder, njihovo molčanje je bilo razumno, njihova resignacija pa je bila zrelost. Tako se reproducira logika življenja: tudi ti boš nekoč 'dozorel' in spoznal, da je treba sprejeti svet tak, kakršen je.

Ampak stari niso modri, so samo utrujeni. Utrudili so se od borbe, ki je ni bilo mogoče dobiti, od upiranja, ki ga je sistem sistematično absorbiral. Ta utrujenost je modrost, da nam ne bi bilo treba priznati, da je bil sistem močnejši.

Adorno v svoji zadnji knjigi o estetiki razvije idejo, da je umetnost obljuba sreče (fr. promesse du bonheur, Stendhal). Ne misli, da umetnost osrečuje, prepričan pa je, da prav umetnost kaže, da bi bilo mogoče živeti drugače, da obstaja presežek onkraj tega, kar je, da ni mogoče vsega skrčiti na logiko blagovne menjave.

Ko poslušaš Beethovnovo simfonijo ali bereš Becketta, svet ni več samo funkcionalnost, čas ni več mera produktivnosti, življenje pa je več kot preživetje. Da, lahko bi bilo tudi drugače.

Bili so trenutki – redki in minljivi –, ko sem res čutil, da bi lahko bilo drugače. Ko sem poslušal glasbo, ki ni bila popularna, ko sem bral knjige, ki niso bile napisane za zabavo, ko sem se srečeval z drugimi ljudmi brez agende, brez funkcije in brez ideje, kako koristna bi srečevanja morala biti. Ti trenutki niso trajali, bili pa so obljuba.

Obljuba, da ni vse tako, kot je. Da obstaja presežek, ki se upira vsaki ideologiji in celo vsaki razlagi. Da je mogoče – četudi samo za trenutek – živeti onkraj logike tržne menjave, onkraj instrumentalnosti in funkcionalnosti.

Zadnji odlomek iz Minima Moralia (§153) je eden najlepših in najzahtevnejših odlomkov Adornove misli. Govori o tem, da je edina filozofija, ki bi bila še odgovorna, poskus videti svet, kot se bo razodel iz perspektive odrešenja, le brez transcendence in brez teologije.

To pomeni, da upanje ni optimizem in ni vera, da se bo življenje samodejno izboljšalo. Ne bo se in prav zato vztrajam pri ideji, da bi lahko bilo drugače. Vem, da ni nobene garancije in nobenega transcendentnega jamstva.

In kaj sedaj? Je bilo vse zaman?

Morda. A tudi to spoznanje, da je bilo življenje oškodovano, da smo bili slepi in da smo sledili lažnim obljubam, je že nekaj. Je trenutek lucidnosti, ko nenadoma vidimo strukturo, ki je bila prej nevidna, ker smo bili v njej ujeti.

Obstaja možnost, da vsaj tisti, ki pridejo za nami, ne bodo ponavljali istih napak. Da bodo imeli vsaj otroci, ki smo jih vzgajali, v rokah orodja za kritično razumevanje, odpor in drugačno življenje.